Na prvo sem opozoril s knjigo Volitve v slepi ulici (Beletrina, 2022), o drugi smo na Inštitutu za ustavno pravo leta 2024 izdali zbornik Ustanavljanje pokrajin (to poskuša operacionalizirati Sinteza), tretje pa se lotevam tokrat. Po ustavi imajo volilci odločilen vpliv na izbiro poslancev, pri nas pa vodstva strank zagotavljajo izvolitev svojih vodilnih kandidatov v skrbno izbranih izvoljivih okrajih. Po ustavi so pokrajine z zakonom določene lokalne skupnosti širšega pomena, v resničnem življenju pa njihove naloge arbitrarno nadomeščajo ministri in občinski župani. Po ustavi ima oblast ljudstvo in jo izvršuje v skladu z načelom delitve oblasti, v resničnem življenju pa je prva izvršilna oblast, sledi zakonodajna, potem pa dolgo nič, preden pride na vrsto sodstvo. Med navedenimi določbami ustave in prakso so torej globoke vrzeli.
Bistvo delitve oblasti je medsebojno omejevanje po načelih zavor in ravnovesij, ki niso same sebi namen. Pozitivne učinke delitve oblasti pa ogroža povzdigovanje izvršilne oblasti. Povedano drugače: brez delitve oblasti in medsebojnega omejevanja se demokratična republika postopno spreminja v avtokratično diktaturo. Namen delitve ni spopad in podrejanje, temveč je medsebojno sodelovanje in iskanje optimalnih rešitev. Delitev oblasti je v ustavni demokraciji temeljni branik pred avtokratičnimi težnjami.
