Kadar koli zdaj preberem ali slišim tožbe, da v tem našem krasnem evropskem in slovenskem svetu ni več svobode govora in da zato pošten človek ne sme več povedati, kaj si zares misli in kaj zares čuti, se spomnim neštetih ponavljajočih se dialogov, ki sva jih z očetom imela v zadnjih desetih in več letih.
»Danes človek ne sme nič več reči,« je moj oče prvič izjavil že tam nekje leta 2011 ali 2012, torej več kot deset let pred denimo J. D. Vanceom, Aleksandrom Čeferinom in Alenko Puhar, ki so vsak na svoj način nekaj podobnega ugotovili v začetku leta 2025.
