Začelo se je z nogometnim prvenstvom, ko smo spoznali, da se tako rekoč vsi ministri zanimajo za nogomet, pa z olimpijskimi igrami, ki so bile vrhunska televizijska prireditev, naši ministri pa so tam očitno skrbeli za varnost naših športnikov. Nadaljevalo se je z vročino, ki je zajela naše kraje, ko so nekateri ministri iskali hlad v hudo daljnih turističnih krajih, drugi so se kopali očitno zgoraj brez v bistrih slovenskih potokih, tretji pa nabirali barvo na obrazu in verjetno še kje, tako da je bilo jasno, da so morali pogledati vsaj hrvaško morje. Vemo tudi, kaj je predsednik vlade jedel na Hrvaškem, kako vesla in kako je videti v kratkih hlačah. Pa predsednica, ki je bila povsod, kjer so jo častili tako ali drugače. Le nečesa ne vemo: kaj je v tem času počela vlada z nerešenimi problemi Slovenije, ki jih je bilo pred omenjeno počitniško evforijo za zvrhan koš in so v resnici mučili Slovence. Naši oblastniki so se namreč obnašali, kot da so pred počitnicami do konca pospravili svoje službene mize in so si z zvrhano mero adrenalina in tudi afrodiziaka za njihovo okolico skupaj s Slovenci zaslužili malo počitka. Toda vsak razvrat in zabava se enkrat končata in s tem zapisom jih skušam opozoriti, da bo jesenski maček resen – ne le za oblastnike, ampak tudi za slovensko publiko. Treba se bo vrniti k delu, saj se čez počitnice problemi na žalost niso rešili sami od sebe, kot se nam včasih zgodi v življenju kot posameznikom.

Naš pokojninski sistem dolgoročno ni vzdržen

Naslov, ki me spravi v slabo voljo. Najprej zato, ker vem, da se nanj zaklinjajo nekateri moji profesionalni kolegi, ki za velik denar delajo različne študije o tem sistemu in ne dajo preveč na svoje dobro ime. Potem pa tudi zato, ker stavku ljudje nasploh verjamejo. Skoraj praviloma slišim okoli sebe govoriti mlade, tudi tiste z doktorati iz ekonomije, da oni pač ne bodo imeli pokojnin (kot jo imam jaz) in da se bodo morali kako drugače znajti. Če to govorijo zaposleni, so posledice takega govorjenja bolj politične, če pa to govorijo ljudje iz podjetništva in obrti, utegne biti to za njih usodno. Ni malo današnjih upokojencev iz vrst nekdanjih uspešnih podjetnikov, ki so »pojedli« že vsa svoja stanovanja, kupljena v lepših časih za starost, da so preživeli, in zdravnikov koncesionarjev, ki so prav tako menili, da vedo več ekonomike kot jaz medicine in niso resno plačevali prispevkov.

Ampak stavek je neumnost. V Sloveniji imamo namreč pretočni sistem, v katerem dohodke tekoče pretakamo od zaposlenih z dohodki k tistim, ki zaradi let niso več sposobni biti delovno aktivni. Pokojnine so pri nas pravica, ki vam jo daje starost, čeprav se v naši družbi, ki rada pada na oguljene socialistične fraze, še vedno pogosto govori, da so pokojnine pravica iz dela. Naš pokojninski sistem v bistvu uresničuje odnos, ki ga lahko srečamo tudi v družini. Pred leti, ko sem nekaj predaval v državnem svetu, mi je znan slovenski obrtnik rekel, da on pač razume, da mora svojim staršem zagotoviti spoštljivo starost, pa četudi gre to na račun standarda mlajših v družini. Če imamo torej v državi več starejših prebivalcev, ki niso sposobni delati, je razumljivo, da moramo pač zanje zagotoviti več denarja, in nobeno jamranje o vzdržnosti pokojninskega sistema pri nas nima teže. Skoraj bi rekel, da je neokusno. Druga pot je le, da jih potisnemo v mizerijo in pahnemo v smrt.

Več denarja za starejše, delovno nezmožne, pomeni v sedanjem pokojninskem sistemu preprosto več prispevkov za pokojninsko blagajno. A ker Slovenci radi stvari zamotamo, smo v javni razpravi na silo odprli nabor možnosti, čeprav je vsakemu z malo pameti hitro jasno, da je le ena prava rešitev: lahko povečamo prispevne stopnje, lahko povečamo upokojitveno starost, lahko spremenimo odmerno obdobje in lahko podaljšamo delovno dobo. Ampak več denarja za starejše na način, kot bi ga dal omenjeni obrtnik, daje le daljša delovna doba, saj je to edini čas, ko iz dohodkov dajemo denar za pokojnine. Prispevnih stopenj ob tem ni smiselno povečevati, ker so strošek podjetja. Primerjalno z drugimi državami prav te prispevne stopnje delajo naša podjetja dražja in manj konkurenčna, delovna sila pa je manj zaposljiva. Delitev prispevkov na plačila delodajalcev in delojemalcev je ideološka farsa, kakšnih smo v naši družbi polni, saj so vsi prispevki v bilanci uspeha ali po računovodsko v izkazu poslovnega izida strošek podjetja, kot sta na primer stroška elektrike ali vode. Po tej poti je mogoče povečevati denar za upokojence le, če imamo višje plače. Zadnjič sem prebral tale preblisk: 13. in 14. plača omogočata tudi 13. ali 14. pokojnino. In res je tako. Tragedija je, da so prispevki obračunani zgolj na delovne dohodke, in to v državi, v kateri tretjino dohodkov predstavljajo profiti. Kakšna solidarnost do starejših pa je to? Kakšni bi bili učinki spremembe upokojitvene starosti in odmernega obdobja, ne ve nihče, zagotovo pa ne bi prinesli v pokojninsko blagajno več denarja, mogoče bi ga pa manj odnesli iz te blagajne. Pa saj tega nočemo. Zakaj bi naredili tri spremembe, ne bi pa se dotaknili edine, ki bi dala potrebne učinke? Sedanje razprave, kako bi popravljali vse štiri parametre za pokojnino, je blefiranje, da se na koncu res ne bo vedelo, kakšna bo naša pokojnina.

Zato bo treba jasno reči: z leti bo treba dlje časa delati in prispevati iz dohodkov – tudi kapitalskih – v pokojninsko blagajno. Pa ne gre le zato, da je to edina pot do več denarja za pokojnine. Gre tudi za to, da se staramo in smo sposobni delati dalj časa. Tudi starejši imamo dolžnost do družbe – tudi starejših, naših mam in očetov, da delamo, če smo sposobni. V resnici s preranim upokojevanjem provociramo tudi nespoštovanje do starih, s katerim jim dovolimo zgolj čakanje na smrt. Po svetu sem pogosto srečal ljudi mojih let, ki so z veseljem delali. Seveda ne vseh vrst del, pač pa dela, ki omogočajo smisel življenja in zagotavljajo dohodek zanj. Zato ne razumem sicer v zadnjem času skrajno lenih sindikatov, da nasprotujejo daljšanju delovne dobe. Namesto tega bi se morali boriti za vzpostavljanje delovnih pogojev, ki bi bili primerni za starejše. Kričanje, da bi stari odjedali delovna mesta mladim, pa je v državi z rekordno nizko brezposelnostjo sarkazem brez primere, še zlasti če prihaja iz ust pomembnih levih politikov na oblasti. Pravijo, da je odhod v pokoj največji šok v življenju, in ker sem ga doživel, se strinjam. Še dobro, da nismo ukinili bonitete za tri leta dela po dopolnjeni delovni dobi in bonitetna povečevanja pokojninskih osnov. Ko sem odhajal v pokoj, razen dr. Dušana Mramorja skoraj nihče med mlajšimi na ekonomski fakulteti v Ljubljani ni vedel za te bonitete. Ampak dr. Mramor je bil finančni minister, kajne?

Zelo malo ljudi razume, da je tudi rešitev, ki jo številni ponujajo, to je kapitalski pokojninski sistem, navadna potegavščina. Kar nekajkrat sem tudi v tem časopisu poskusil uporabiti svojo makroekonomsko znanje in razumljivo razložiti, da varčevanje za pokojnino prek kapitalskih skladov pač ni enako »nabiranju želoda, da bi veveričke imele hrano za čez zimo«. Najprej, varčevanje je varčevanje zgolj, če je investiranje, in potem, koliko bo sredstev v Sloveniji za pokojnine čez 40 let, ko boste potrebovali pokojnino, je zelo malo odvisno od današnjega investiranja. Samo pomislite, koliko resnih finančnih kriz, ki bi zbrisale vaše prihranke, si lahko zamislite v 40 letih. Če želite varčevati za pokojnino z delnicami Krke, Petrola in podobnih podjetij, si jih raje kupite sami in ne zaupajte tega pokojninskim skladom. Še pametneje pa je, če si za stara leta kupite kakšno nepremičnino na danes obetavni lokaciji, ki jo boste na stara leta lahko »pojedli«. Seveda pa nimam nič proti, če se menedžerji teh skladov trudijo pridobiti vaše prihranke, a to naj bo vaša volja in niti slučajno ne prisila države, kot bi radi nekateri. Pokojnine pa ne smejo delati revščine v naši družbi in prav ob tem cilju se moramo najti vsi posamezniki v družbi. Podobno kot je razmišljal obrtnik, ki sem ga srečal v državnem svetu.

»Dvoživke« v zdravstvu bi bilo treba ukiniti

V tej budnici za vlado ni mogoče zaobiti zdravstva, še zlasti ker bi vlada lahko izkoristila možnost, da bi se na napakah tudi kaj naučila, ali pa z uresničevanjem zgornje parole z ulice naredila še eno veliko napako. Z ugotovitvijo, da mora vlada iz proračunskih sredstev poravnati škodo nekdanjim zdravstvenim zavarovalnicam dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v višini 33,5 milijona evrov, se je namreč končala ena največjih fars z leve politične strani pri nas. Škoda je ogromna. Najprej, izgubili smo tri delujoče zdravstvene zavarovalnice, namesto da bi razbremenili zdaj edinega plačnika, to je ZZZS. Ta naj bi bil pri nas kupec, plačnik in kontrolor zdravstvenih storitev, a je hkrati premajhen (okoli 850 zaposlenih), da bi lahko izvajal vse tri funkcije, in prevelik, da bi bil obvladljiv. Namesto da bi zdravstvene zavarovalnice vključili v plačevanje javnega zdravstva z delitvijo področij zavarovanj med ZZZS (sekundarno in terciarno zdravstvo) in zavarovalnice (primarno), smo jih ukinili. Ukinili pa jih nismo neposredno (razen Vzajemne), pač pa z ukinitvijo doplačil. Ta so v vseh zavarovalniških in javnih zdravstvenih sistemih sestavni del plačevanja zdravstva. Uporabnikom namreč kažejo, da zdravstvene dobrine niso zastonj, čeprav jih ne plačujejo neposredno. So signal, nujen za racionalno ravnanje uporabnikov. Sedanja vlada jih je ukinila in namesto nekdanjih prostovoljnih premij zdravstvenega zavarovanja kot nadomestek uvedla obvezen prispevek. Že pri pokojninah sem opozoril, da prispevki pri nas dražijo delovno silo, zmanjšujejo zaposlovanje in rušijo – zlasti mednarodno – konkurenčnost naših podjetij. Nič od tega niso delale premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Uveden obvezen prispevek bi še okrepil te negativne učinke, če bi bil povezan z višino delovnih dohodkov, kar se glasu z ulice zdi vrhunec solidarnosti, čeprav tudi zdravstva – podobno kot pokojnin – ne plačujemo iz dohodkov iz kapitala. Reforma zdravstva in pokojnin zahtevata takojšnjo reformo tudi davčnega sistema.

Eden največjih uspehov te vlade, se je spremenil v farso. Ideološke frustracije drago plačujemo in to bi vlada morala upoštevati tudi zdaj, ko nekakšen glas ljudstva, ki je vlado speljal na kriva pota ukinjanja prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, grozi kar s pisanjem zdravstvenih zakonov. Zavedati se je treba, da v tem glasu ni nikogar, ki bi bil sposoben narediti moj podiplomski izpit iz ekonomike zdravstva ali bi vsaj prebral – tako, da bi razumel – 443 strani učbenika pri tem predmetu, ki sva ga napisala s kolegico z ekonomske fakultete v Ljubljani.

Zato naj vlada tudi ne naseda frustracijam nesposobnih in neusposobljenih, ki jih je kar črno okoli slovenskega zdravstva, ko dvigujejo križ proti tako imenovanim dvoživkam med zdravniki. Zahteva, da mora biti delo zdravnikov zunaj javnih zavodov prepovedano, je nepremišljena in neodgovorna. Ne pozabimo, da zasebni izvajalci zunaj javnih zavodov delajo tudi znotraj javnega sektorja – če seveda ne sanjate, da je nasprotje javnega sektorja privatni; je namreč tržni – in da danes zasebni sektor v zdravstvu, ki ga plačujemo iz žepa, predstavlja pomemben odstotek celotne zdravstvene ponudbe v Sloveniji, temelji pa v veliki meri na delu ljudi, ki so zaposleni v javnih zavodih in s svojim delom na različnih mestih uresničujejo svojo pravico odločanja med njihovim delom in prostim časom. S tako prepovedjo bi vse to izgubili.

Poleg tega je prava rešitev v tem primeru jasna iz podjetniške prakse, če seveda ne mislite, da je zdravstvo nekaj zelo čudaškega. Zdravnik naj kar gre delat k zasebnemu izvajalcu, a pogodba o njegovem delu mora biti sklenjena med na primer UKC in zasebnikom in ne med njim in zasebnikom, plačilo za delo takega zdravnika mora biti izplačano v UKC kot del dohodkov zdravnika v UKC, cena njegovega dela pa mora biti taka, kot jo dogovori zdravnik z zasebnikom, a z režijo UKC (verjetno okoli 40 odstotkov plače zdravnika v UKC). Tedaj javni izvajalec, ki je po konkurenčnih pravilih pravilno plačan za storitve enako kot zasebni, nima višjih stroškov dela kot zasebni in ni nobene potrebe po različnih cenah zdravstvenih storitev, ki jih plačuje ZZZS, za zasebne in javne, kar danes malo smešno zahtevajo direktorji javnih bolnišnic. Seveda lahko tak zdravnik zasluži v UKC celo plačo zgolj, če v UKC naredi dovolj dela, da z delom zasluži za svojo plačo. Sicer mora imeti plačo znižano ali pa jo mora financirati iz osebnih dohodkov pri zasebniku.

Takšna rešitev, ki bi ji zelo težko nasprotovali v zdravniških sindikatih in različnih zdravniških združenjih, ima v ozadju domnevo o ustrezni organiziranosti javnih zavodov: zaposleni v njih morajo narediti dovolj, da zaslužijo za svojo plačo in režijo javnega zavoda. Tako je rešitev problema dvoživk povezana tudi z uveljavitvijo zahtev Fidesa po višjih plačah.

Obstaja namreč čarobna rešitev za končanje stavke zdravnikov, združenih v Fidesu. Ampak ta rešitev se ne more oblikovati s sindikalnimi pogajanji, gre za strokovno razumevanje poslovanja bolnišnic in zdravstvenih domov. Vlada naj na eni strani privoli, da se plače vseh zdravstvenih delavcev povečajo za denimo 30 odstotkov. Zdravniki in vsi drugi na drugi strani pa se morajo zavezati, da bodo naredili dovolj zdravstvenih obravnav, da bodo zaslužili svoje plače skupaj z režijo organizacij, kjer delajo. Vsak posameznik, ki ne bi zaslužil za svojo plačo, pa mora nezaslužen del plač vrniti. Obljubim, da bi čakalne vrste izginile v enem letu.

Vzemimo za ilustracijo stilizirano bolnišnico brez izgube, ki pa v resnici obstaja. Bolnišnica ima 36 milijonov evrov prihodkov, za stroške dela daje bruto 21 milijonov evrov, materialni stroški v njej so 10 milijonov evrov, stroški storitev pa 5 milijonov evrov. Ima 700 zaposlenih in izvede 90.000 hospitalnih in ambulantnih obravnav na leto. Iz teh podatkov lahko izračunamo, da bolnišnica z eno obravnavo zasluži 400 evrov. Če za fiksne stroške vzamemo vse stroške razen materialnih stroškov in stroškov storitev, lahko izračunamo število obravnav, pri katerem bolnišnica začne ustvarjati dobiček. Ugotovimo, da je to število pri 90.000 obravnavah na leto, kar je skladno z ugotovitvijo, da bolnišnica posluje brez dobičkov ali izgub. V teh razmerah je intenzivnost dela okoli 15,6 ure dela vseh zaposlenih za eno obravnavo, če domnevamo, da zaposleni delajo 2000 ur na leto. Da bi posamezni zaposleni zaslužil za svojo plačo, bi moral opraviti 75 obravnav na leto, plačo pa bi imel 30.000 evrov. Na podlagi teh številk lahko sklenemo, da vsi zaposleni delajo dovolj, da zaslužijo za svojo plačo in ob tem omogočijo obstoj bolnišnice.

Potem pa vsem zaposlenim plače povečamo za 30 odstotkov, kot si želijo zdravniki. Če se ponovno pomudimo z izračunom praga rentabilnosti, ugotovimo, da bi morali zaposleni opraviti namesto 90.000 obravnav okoli 117.200 obravnav, da bi zaslužili za svojo plačo in ohranili bolnišnico pri življenju. Narediti bi morali za okoli 30 odstotkov obravnav več. Intenzivnost dela bi se morala povečati na 11,9 ure za obravnavo; če pa to ne bi bilo mogoče, bi morali zaposleni pač delati več kot 2600 ur na leto. Da bi posamezni zaposleni zaslužil za svojo plačo, bi moral opraviti 97,5 obravnave na leto, plačo pa bi imel 39.000 evrov. Če bi imela bolnišnica izgubo, bi morali delati še več, da bi zaslužili za svoje plače.

V bolnišnici bi torej morali izračunati, koliko obravnav bi moral narediti zaposlen, da bi zaslužil za svojo plačo, čeprav bi take normative najlažje izračunal kar ZZZS sam, in sicer za vsako plačano storitev. Dobili bi zelo smiselne normative, ki jih razumejo vsi v podjetniškem sektorju, in ne bi imeli normativov iz znane modre knjižice, ki so osnovnošolsko smešenje. Bi pa morali število obravnav, ki jih opravi posameznik, šteti, kar imenujemo evidentiranje efektivnega delovnega časa. Kot sem omenil, bi take normative lahko uporabili tudi pri odločanju o delu zaposlenih zunaj matičnih organizacij. Če bi ob tem vlada pri plačnih pogajanjih zamenjala sedanjo otroško politiko oziroma predpostavko, da različni sindikati ne bodo primerjali plač med sabo, in nasprotno izhajala iz politike, da jim mora vlada pripraviti primerjavo na način, da določi na primer 70 tipov delovne sile in primerljive osebne dohodke za teh 70 tipov delovne sile v tržnem delu gospodarstva, potem pa naj sindikati sami razporejajo delovno silo po teh tipih, bi dobili tudi poštene primerljive plače za zaposlene v zdravstvu in končali prerivanja za plače, ki jih danes izvaja ne le Fides, pač pa tudi vsi drugi sindikati.

Vsi v zdravstvu bi morali bili zadovoljni. Čakalnih vrst ne bi bilo več, ker bi se delalo za 30 odstotkov več, zdravniki in drugo medicinsko ter nemedicinsko osebje bi zaslužilo za 30 odstotkov več, zaposleni bi morali več ali bolj intenzivno delati, a bi zaslužili več, bolnišnica pa bi državo stala več, kar bi zelo verjetno morali plačati davkoplačevalci iz državnega proračuna, ki pa bi imeli za več denarja tudi več storitev. Ampak ne pozabimo, da za zdravstvo danes plačujemo le iz delovnih dohodkov, čeprav je v BDP dohodkov iz kapitala okoli 30 odstotkov. Ni ravno solidarno, če kapitalisti za zdravstvo nič ne prispevajo, a tega glas ulice in državljanov pač ne razume. Pravilno reševanje dvoživk bi uredilo tudi plačna nesorazmerja celo zunaj zdravstva in uredilo poslovno smiselno organiziranje javnih zavodov v zdravstvu.

Za sklep: ali je res nasprotje javnemu privatno

Na koncu naj omenim mojega dobrega prijatelja, zaslužnega profesorja, s katerim sva zelo vzporedno delala kariero, čeprav v različnih vedah. Rekel je, da bere moje članke tudi v tem časopisu, a da včasih ne razume, kaj pišem. Ker sem prepričan, da poskušam napisati čim bolj razumljivo, sem se ob njegovi odkritosrčni izjavi globoko zamislil in odkril, da je krivda vsaj delno v tem, da je v glavah neekonomistov pogosto zasidran nabor fraz in parol, ob katerih nihče ne pomisli, da so mogoče napačne. Najbolj znana in usodna za današnji čas, o kateri sem že na dolgo pisal v Objektivu, je tista, da je nasprotje javnemu sektorju privatni. Nič na pomaga, če je v resnici nasprotje tržni sektor. Fraza se ponavlja pri revolucionarjih z ulice, novinarjih in čisto običajnih ljudeh, ki radi pokomentirajo slovensko zdravstvo, šolstvo ali zgolj ceste. Najbolj usodno pa je, da tako mislijo tudi naši ministri in predsedniki vseh vrst.

Zato je za jesen pomembno, da bi se vladna garnitura zamislila in ugotovila, da je do zdaj malo delala, kar je delala, pa ni bilo prav in zato tudi ni dalo rezultatov. Na mizah je namreč že ves čas pripravljeno gradivo za prave rešitve, le da to niso mize naših oblastnikov. Ekonomisti smo skoraj vzorec tega ignoriranja. Verjetno se Slovencem še sanja ne, kako malo je v državi res pravih strokovnjakov s področja ekonomskih ved. In zanimivo, ne velja le, da se jih izogibajo ministri, ki bi jih morali dnevno poslušati. Izogibajo se jih tudi – vsaj nekateri – mediji. Ali se zavedate, da na RTV sploh ni ekonomistov, kaj šele, da bi tam služilo kruh kakšno znano ekonomsko ime? Življenjska vprašanja pa so pogosto ekonomska, RTV je vplivni medij in oblikuje javno mnenje, le novinarji jih ne znajo postaviti.