Ta neprijetna lastnost politike na oblasti ni lastna samo aktualni oblasti – navsezadnje je tudi premier Miro Cerar slaba dva meseca pred odstopom izjavil, da »ni nobene potrebe, da bi na silo prekinili delo vlade, ki zagotavlja stabilnost in ki tudi navzven Slovenijo predstavlja kot zanesljivo državo« – jo je pa pripeljala v nove višave. Zato je lahko Rok Svetlič v sredo postal sodnik ustavnega sodišča. Ne ker bi bil izjemen pravni strokovnjak – kot opozarja nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, je v poznavanju pravne ureditve na zakonski in podzakonski ravni ter na tem temelječe pravne prakse še popoln začetnik – pač pa ker je morala koalicija trde desnice, razpadle stranke in stranke konvertitskega prehoda dokazati, da še ima parlamentarno večino in s tem vzvode vladanja. Z besedami vodje poslanske skupine SDS Danijela Krivca: »Pokazali smo tudi, da parlament ni viseč in da funkcionira tako kot v vsaki normalni demokraciji.« Ob lahkotnosti, s katero poslanec SDS uporabi besedo »normalni«, lahko človeka kar zmrazi. To, kar se zdaj dogaja v tej naši domačijski demokraciji, je tekmovanje proti dnu, igra vzdržljivosti za tiste, ki vedo, da jih bodo naslednje volitve odplaknile na smetišče zgodovine, da je to zdaj njihov zadnji krog. Poleti 2022 jih ne bo nikjer več in se jih tudi nihče ne bo spomnil, vsi pa bomo vedeli, da je Rok Svetlič postal ustavni sodnik zato, da bi parlamentarna večina dokazala, da v Sloveniji leta 2021 ni bilo visečega parlamenta. Da so bili poslanci opravilno sposobni. To, kar se dogaja zdaj, je daleč od normalnosti.
Kot kažejo primeri prejšnjih kandidatov, ki jih je državnemu zboru ponujal predsednik Pahor – vseh po vrsti strokovno bolj podkovanih od novega ustavnega sodnika – je bila »vsebina« povsem nepomembna, vedno je odločala le »našost« kandidata. Seveda ustavno sodišče ni apolitična institucija, zato ob pravni podkovanosti – torej strokovni integriteti – politični nazor kandidata ni usoden. A težava nastane, ko postane delitev »naš–njihov« edino merilo.
Ne le pri imenovanju ustavnih sodnikov. Tudi pri imenovanju delegiranih tožilcev, direktorjev, predstojnikov ustanov… Tisto znamenito Omanovo navodilo iz leta 1989 – »ni važno, ali je pameten, samo da je naš« – je dobro vsajeno v slovensko politično dušo.
Nekako smo se v teh 30 letih navadili, da je lomastenje po državnih institucijah, po policiji in vojski, po podjetjih… stvar folklore, stvar umirjanja zadev po vsakih volitvah, sprejeli smo to igro glasbenih stolčkov, a vseskozi je ostalo upanje, da je ustavno sodišče, institucija, nad katero je le Bog in modro nebo, če ne ravno nedotakljivo, pa vsaj spoštovano. Spoštovano tako, da ga predstavljajo pravne avtoritete in da politika spoštuje njegove odločitve in jih uveljavlja, če ne zna sprejemati odločitev, ki ne bi bile v popolnem nasprotju z ustavo. Tako je že leta 2012 opozarjal Erik Kerševan: »Interpretacija, da je ustavno sodišče edini varuh ustavnosti, bi lahko vodila k nerazumnemu sklepu, da lahko vsi drugi državni organi pri izvrševanju svojih nalog spregledajo ustavne zahteve in prepovedi in da je le ustavno sodišče tisto, ki mora skrbeti za spoštovanje ustavnih temeljev obstoja pravne države, in da je končno samo ustavno sodišče tisto, ki je za ustavnost delovanja oblasti tudi odgovorno. To bi pomenilo, da bi lahko državni zbor in drugi nosilci oblasti namenoma ali ob zavestni ignoranci kršili ustavni red, dokler tega ne bi ustavilo ali preprečilo ustavno sodišče (skoraj v slogu 'vemo, da je prepovedano, a bomo to počeli, dokler nas ne dobijo') – to pa bi pomenilo razpad pravne države. Zato velja prav nasprotno: ustavno sodišče je v okviru svojih pristojnosti le eden od državnih organov in kot tako lahko prispeva k ustavnosti in zakonitosti delovanja oblasti ter varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, k temu cilju pa so zavezani vsi nosilci oblasti, kar izvira iz samih temeljev ustavne ureditve. Dolžnost varovati ustavno ureditev je nesporna dolžnost tudi predsednika republike ter predsednika vlade in ministrov, kar izhaja tudi iz njihove prisege ob nastopu funkcije.«
Res nam gre dobro. Imamo vladno koalicijo, v kateri bosta vsaj dve stranki naredili vse, da »družina« ne razpade, saj življenja zunaj te družine za njih ni. Imamo predsednika vlade, ki ustavno sodišče obtožuje, da je krivo za smrti zaradi covida. Da ne razume, da je treba včasih »odločitve sprejemati hitro«, in če je pri »reševanju življenj« ustava v napoto, je treba stopiti čez njo. Ali na njo. Na ustavno sodišče pa imenovati kar nekoga, samo da ljudje nehajo govoriti o visečem parlamentu.
Res nam gre dobro.
