Ženo bi prijel pod roko, otroke bi prijel za roko in bi šli v Nemčijo!
A stvari in šale sčasoma začenjajo izgubljati aktualnost, saj se človek verjetno nikoli ne bo spomnil bolj nore stvari, kot je srečanje njegovih mračnih želja z resničnostjo, pa tudi zaradi tega, ker je človeška domišljija vedno nekje globoko povezana z (avto)cenzuro. Iz tega nastajajo življenjske, potem pa tudi umetniške prakse.
Torej bi naš Mujo vendarle odšel v državo, ki so jo begunci v devetdesetih pogovorno imenovali Alahova pisarna, od 10. novembra pa bodo morali skozi nov varnostni sistem exit/entry (EES). To bo uvertura v maj 2025, ko naj bi v Evropski uniji zaživel nov sistem za odobritev potovanj (ETIAS, iz angleškega imena european travel infomation and authorisation system). Ko se ga bo začelo uporabljati, bodo morali potniki, ki za vstop v EU ne potrebujejo klasičnega vizuma – med katere, če bo še živ, sodi tudi pisec teh vrstic –, pokazati to posebno odobritev za vstop v 30 evropskih držav, vključno s Hrvaško in seveda Slovenijo.
Vzhod prihaja na Zahod
S tem bo Evropska unija končno prevzela eno od praks nekdanjega Varšavskega pakta, iz katerega so Čehi, Poljaki in drugi Leninovi dijaki prihajali na obale modrega Jadrana. Omejitve morda ne bodo kot nekoč, enkrat na štiri ali pet let, nikoli vsa družina in vse je bilo odvisno od plačilne zmožnosti subjekta, a tu nekje smo. Za odobritev se bo zaprosilo izključno na spletu ob plačilu nadomestila v višini osem evrov. Ne bodo ga plačali mlajši od 18 in starejši od 70 let. Ta legitimacija za vstop v EU bo veljala tri leta ali do poteka potnega lista, če bo ta dokument imel krajši rok veljavnosti.
Če nimate pametnejšega dela, lahko takoj vzamete svinčnik in začnete računati. Ocenjuje se, da je evropskih prebivalcev okoli 750 milijonov. V Evropski uniji jih je okoli 450 milijonov. Ta svojevrstni davek na bedake se bo torej izvajal na okoli 300 milijonih ljudi. Če hoče potovati vsak šesti, in gotovo je tako, saj je bedakom cesta najljubša, je to okoli 400 milijonov evrov prihodkov. Kar tudi ni ne vem kakšen denar, če pogledamo proračune, je pa, če pogledamo pogoje uvedbe sistema. Izvajal se bo na omejenem prostoru, ker je treba za potnika iz tretje države, ki ni državljan EU, najti prostor za odvzem odtisov štirih prstov, jih shraniti v sistem in jim skenirati obraz. Kot v ZDA. Šele zatem bo skenirani obraz lahko pristopil k mejnemu policistu.
Sicer se na vrhuncu sezone na mejah Hrvaške s Srbijo, BiH in Črno goro včasih čaka tudi po nekaj ur, a te vrste kaos razumemo kot običajno prakso, ko gre za drhal. Pri malo boljših, quod licet Iovi, non licet bovi, se Britanci bojijo, kaj bo, če na zagrebškem ali ljubljanskem letališču pristane letalo z nekaj sto potniki in hoče na Korčulo ali v Portorož. In del Srbov je zgrabila panika, »ker ne bodo mogli več tako zlahka na najbolj priljubljena letovišča na Hrvaškem«. Evo, spet amaterska statistika. Če je za vsakega potnika iz letala potrebno pol minute, bodo ljudje šli po prtljago šele po dveh urah. A turistični taksimeter dela hitreje kot kadar koli prej. Tako se potovanje preprosto vse manj izplača. Kar je najbrž glavni motiv arhitektov pri uvajanju teh sistemov in ukrepov.
Neznanje, ki ga Bruselj kaže glede velikega števila vprašanj na terenu, se je tokrat pokazalo v vsem svojem razkošju. Nihče še nima odgovora, kam bosta nameščena sistema EES in ETIAS, niti, ali obstaja komunikacija o njuni uvedbi. Kljub vsemu smo izvedeli, da se trenutno strokovne delovne ekipe dogovarjajo o centralnem načinu obveščanja javnosti (!), povezanega z vzpostavljanjem prvega sistema. Uradne izjave pristojnih gredo v smeri tega, da se »EES vzpostavlja zaradi nadaljnjega izboljševanja upravljanja zunanjih meja, še posebno pa zaradi preverjanja, ali se spoštujejo odloki o dovoljenem obdobju bivanja na območju držav članic EU«. Ker uradne verzije nikoli niso povsem prava resnica, je najbrž problem nekje globlje v sistemu.
Zaradi česar se je Viktor Orban tako zelo razveselil.
Ko je slišal, da Nemčija širi nadzor na vse svoje kopenske meje z Luksemburgom, Belgijo, Nizozemsko in Dansko, kajti na tistih z Avstrijo, Češko, Francijo, Poljsko in Švico se nadzor že izvaja, je budimpeški paša sporočil:
»Dobrodošli v klubu!«
To, kako si mali Viktorček predstavlja veliki klub, pa je druga stvar, saj tukaj spet velja tisto o bogovih in volih. Madžarska ni Nemčija, čeprav bi Orban povsem gotovo sprejel kakšne vzporednice: od Nemčije je neposredno odvisna usoda EU, ona je njen nosilni steber. Madžarska je obrobje in ne glede na vse njene težnje je to njena usoda. »Klub«, za katerega »navija« Orban, je politika, ki jo vodi že vrsto let: to je bunker za preprečevanje migracij, v nogometnem jeziku bi rekli catenaccio. Da bi vsi ostali v svoji državi. In v svoji veri. Čeprav je tipom njegove vrste edina vera – materialno. A to že vemo.
Kljub vsemu se je treba nečesa spomniti. Prvega maja 2004, dne, ko so v Evropsko unijo sprejeli Ciper (oziroma en njegov del), Češko, Estonijo, Latvija, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko, Slovaško in Slovenijo. Te dni smo praznovali vstop teh dežel v evropsko družino, pri tem pa nismo pomislili na možne posledice in na to, da bo na primer Madžarska samo v nekaj letih po tem primerjala EU, skupnost držav, v katero se vstopa prostovoljno, z zloglasnim Varšavskim paktom.
Paradoks Orbanovega kluba
Paradoks Orbanovega »kluba« je torej ta, da je imel prav, vsaj toliko, kolikor je bil na začetku ekskluzivni trgovski potnik politike Angele Merkel proti vzhodnim mejam. Saj se niti on ne bi mogel tako vesti, niti Madžarska ne bi bila kakršno koli dejstvo, če Nemčija ne bi videla dela svojega interesa v tem, da je morala biti ravnina, skozi katero teče Donava, svojevrstni trening tabor za tiste, ki prihajajo z Bližnjega in Srednjega vzhoda. Skratka, pričakovalo se je, da bodo begunci, predvsem iz Sirije, napolnili luknje, ki so nastale z novim prerazporejanjem in širjenjem nemške industrije. Ko to ni potekalo po pričakovanjih, je bilo treba spet poseči po tistem, kar je ostalo na Balkanu, in po tistem, kar je v Ukrajini in Moldaviji. Nikoli v zgodovini našim državljanom oziroma Muju z začetka teksta ni bilo dovoljeno, da zakonito in brez kakršne koli pomoči odpotuje za tri mesece v Nemčijo in tam išče delo.
Le da očitno nihče ni pričakoval, da bo tam čakal sodni dan.
Stvar je torej prišla tako daleč, da je Nemčija obenem v situaciji, ko vodi dve skoraj vzporedni politiki. Z eno je treba podpreti migracijske zakone in omogočiti odpiranje novih (delovnih) mest za priseljence, »pri sebi« pa misliti, kar je Angela takrat izjavila: da je multikultura povsem propadla. V tem smislu je odločitev Nemčije nevarnejša od vseh populističnih neumnosti, s katerimi nastopa Orban.
Tu nekje pridemo seveda do političnega izvora motivacije: na nedavnih volitvah na vzhodu Nemčije tri stranke, ki zdaj v koaliciji vodijo državo (socialisti, liberalci in Zeleni), niso skupaj dobile niti polovice glasov, kolikor jih je osvojila skrajna, protimigrantska desnica. Nekaj podobnega se bo po anketah te dni zgodilo v zvezni deželi Brandenburg, kjer ima desni AfD prednost pred SPD Olafa Scholza. V takšni situaciji vladajoči koaliciji ni ostalo veliko argumentov. Razen da je poslala opremljene policiste na meje.
Ki pa jih očitno primanjkuje.
Za izvajanje teh sistemov že zdaj primanjkuje okoli 5000 policistov. Ki jih bo v tako kratkem času zelo težko zagotoviti. Po drugi strani se bodo države, ki so blizu nemških meja, povsem gotovo zgledovale po materi matici in morda na svojo pobudo povečale nadzor na svojih mejah. Mi, ki smo se prehitro veselili ukinitve meje na Bregani, bomo že čez dva meseca spet upali, da se nam bo spet nasmehnil (ne ravno vedno) najbolj ljubezniv slovenski policist. Kar postavlja schengenski prostor, v katerem teoretično ni meja med državami, v disfunkcionalni položaj. Spisek držav, ki imajo nadzor nad notranjimi mejami EU, je dolg: Slovenija, Italija, Avstrija, Francija … »Argumentov« tistih, ki to uvajajo v takšnem svetu, ne manjka – grožnja terorizma, migracijski pritisk, nezakoniti prehodi mej –, a s tem se pravzaprav nič ne pridobi.
Čeprav se njeni ukrepi ne razlikujejo tako zelo od ukrepov drugih držav, pa Nemčija vendarle nosi večje breme in ima več odgovornosti glede podobe in obstoja EU kot kdor koli drug. Nemčija je motor te organizacije in njen nadaljnji razpad bi bil neposredni poraz, ne samo zunanje politike.
Kakor koli že, ni se treba bati za to, da v primeru, če se odločijo iti do konca v smislu vzpostavljanja varnostnega aparata, tega ne bi do konca izvedla. Niti se ni treba sklicevati na zloglasne analogije, a kdo bi lahko verjel, da bo zid, katerega gradnja se je začela šele leta 1961, ko je bilo torej že povsem jasno, da večina ljudi noče ostati na vzhodni, ampak želi iti na zahodno stran države, stal skoraj 30 let?
Mujo ne bo dočakal sodnega dne
A ne počnimo tega. Za zdaj se držimo samo tehničnega vidika stvari. Ob pomoči EES se bo elektronsko registriralo čas in kraj vstopa in izstopa državljanov tretjih držav, ki jim je dovoljeno kratko bivanje na območju držav članic, ter izračunalo trajanje njihovega dovoljenega bivanja. Za državljane tretjih držav se bo z EES zamenjala obveznost dajanja pečata v potne liste. Skozi EES se bodo ob njihovih osebnih podatkih in podatkih o dokumentu registrirali tudi odtisi štirih prstov desne roke in prikaz obraza (fotografija). Pri naslednjem prihodu se bo identiteta državljanov tretjih držav ob preverjanju potnih dokumentov potrdila po prikazu obraza. Pri izstopu iz schengenskega prostora se bo ob preverjanju potnega dokumenta preverjala tudi identiteta državljanov tretjih držav preko prikaza obraza. Otrokom, mlajšim od 12 let, ni treba dati prstnih odtisov.
Biometrija oziroma osebni dosje ostane v sistemu tri leta po zadnjem izstopu, nakar se avtomatsko izbriše. Torej se vsako beleženje vstopa in izstopa ali beleženje zavrnitve vstopa, povezano z osebnim dosjejem, shrani v centralnem sistemu EES za tri leta od datuma, ko je nastalo beleženje o izstopu ali, odvisno od primera, beleženje o zavrnitvi vstopa. Ves čas se bo EU še naprej branila z argumentom, da se kriminalcem in teroristom otežuje vstop v schengenski prostor, iz vsega navedenega pa je očitno, da ne gre samo za to.
Težko se je izogniti vtisu, da bi se vse to lahko naredilo na veliko bolj eleganten in manj orbanovski način. Dovolj bi bilo namreč, če bi naredili zgolj biometrični sistem, podoben letališkemu, ki bi vsako sumljivo ugotovitev dal na stran, vse tiste z regularnimi dokumenti – pa spustil skozi.
A mi očitno ne bomo dočakali takšne Evrope. Za zdaj se zdi, da bodo prizadeti turizem in državljani tretjih držav. Američani, Avstralci in Britanci se bodo sčasoma že znašli. Nezakoniti migranti bodo nadaljevali poskuse, da bi šli po svoji poti, policija pa jim bo poskušala to na vse načine preprečiti.
Samo Mujo ne bo v miru dočakal sodnega dne.
In to pod budnim nadzorom 27 komisarjev.
