Raziskovalno je gostoval na Univerzi Columbia (2013) v New Yorku in Državni univerzi Ohio (2016 in 2023). Sicer predava na Univerzi v Novi Gorici, na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) pa je član Inštituta za kulturne in spominske študije ter dolgoletni direktor ZRC. Je avtor in soavtor knjig Zgodovina Historične misli I. II.; O žalosti niti besede. Uvod v kulturno zgodovino Velike vojne; The Land Between. A History of Slovenia; Po robovih spomina. Antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti; The Great War and Memory in Central and South-Eastern Europe; Of Dragons and Evil Spirits. Post-communist Historiography Between Democratization and New Politics of History; The Media of Memory; Užaljeno maščevanje. Spomin na italijanska fašistična taborišča.
V torek je bil dr. Luthar slavnostni govornik na odprtju razstave 30 let od genocida v Srebrenici v Muslimanskem kulturnem centru v Ljubljani. Sprva je bilo mišljeno, da bo razstava v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, a je med muzejem in centrom, ki je pripravljal razstavo, prišlo do spora glede vsebine uvodnega pojasnila k razstavi, kaj je pripeljalo do genocida v Srebrenici. Dr. Lutharja smo kot zgodovinarja prosili za komentar dogajanja.
»Če kdo, potem zgodovinarke in zgodovinarji vemo, kako je mogoče prilagoditi dejstva. Pa ne zato, ker to počnemo, temveč ker je ugotavljanje zlorabe dejstev sestavni del našega dela. Poglejmo šolski primer Konstantinove darovnice, ki to ni bila …; niti Konstantinova in še manj darovnica. Cesar Konstantin I. ni nikoli izdal dokumenta, ki Katoliški cerkvi podarja del posesti in velik del posvetne oblasti znotraj zahodnega dela rimskega imperija. Da gre za ponarejeno listino, je prvi ugotovil duhovnik, filozof in filolog Lorenzo Valla v prvi polovici 15. stoletja. In čeprav je bilo to kasneje še velikokrat dokazano, Katoliška cerkev ni nikoli do konca priznala, da je Constitutum Donatio Constantini falzifikat. Pa tudi če bi, moč in vpliv, ki ga je črpala iz te 'darovnice', sta bila zagotovljena.«
»Zgodovina je polna tovrstnih primerov, resnica pa iz stoletja v stoletje bolj upogljiva. Pri tem ne gre samo za popolne laži in potvorbe, temveč za tako imenovane bele laži in zanikanja,« pravi Oto Luthar.
»Kombinacija obojega je tudi poskus zanikanja ali vsaj sanitacija genocida v Srebrenici, ki temelji na poskusu porazdelitve krivde. Češ, na obeh straneh so bili storilci in žrtve, med slednjimi žal največ civilistov. Čeprav je v časih vojne oboje načeloma res, ostaja neizpodbitno dejstvo, kdo je napadel in kdo se je branil in tako kot v primeru Srebrenice lahkoverno zaupal mednarodni skupnosti z Združenimi narodi na čelu. In to lahkovernost plačal z glavo. Ali bil za vedno pregnan. To bi morali vedeti tudi v Muzeju novejše in sodobne zgodovine … Predvsem pa bi morali vedeti, da noben, še tako minimalen poskus relativizacije genocida v Srebrenici ni dopusten. S strani kogar koli. Še posebej pa si ga ne morejo privoščiti zgodovinarke in zgodovinarji. Ljudje, ki bi morali poznati razliko med politiko preteklosti in zgodovinopisjem in bi se zato morali na daleč izogibati vsaki obliki parazgodovinarskega kiča, ki ga že desetletje proizvajajo naši neetični politiki in njihovi sopotniki. Še posebej pa bi morali biti pazljivi takrat, ko z dopuščanjem potvarjanja travmatične preteklosti ne potvarjajo samo naše, lokalne zgodovine (izbrisani, kolaboracija), temveč s predpisovanjem prave interpretacije 'zgodovinskih dejstev' posegajo v preteklost drugih,« opozarja Oto Luthar.
Pogovor sva sicer začela s srečanjem znanstvenikov s predsednikom vlade in pristojnim ministrom na ZRC SAZU, kar ni prav pogost dogodek na tem področju.
