V vsakem primeru pa je enaindvajseti marec svetovni dan poezije.
Zame, kot za zapriseženega ljubitelja poezije, je vsak dan – dan poezije. Moje jutro se vedno začne s pesmijo, ki jo po naključju izbrskam s police, po naključju odprem stran naključno izbrane pesniške zbirke in pesem me pospremi v nov dan. Vedno je pesem prava.
Najbrž nisem edini. Vsaj v naši deželi, ki je na gosto posejana s pesniki, najbrž ne.
Žal pa tudi pesniki in poezija vsakodnevno živimo svetu, ki je gnusoben svet večne trgovine. Daj-dam odnosov, kot je že davno preroško zapisala pesnica Svetlana Makarovič. Kapitalistični svet kar naprej hlepi po novem in novem, po novi embalaži, po novih izdelkih, po novih obrazih. Ni pomembna vsebina, ni pomembna kakovost, pomembno je, da je novo in novejše in še bolj najbolj novejše. To velja za izdelke in žal to velja tudi za ljudi. Kapitalizem nas skuša prepričati, nekatere je že prepričal, da so predmeti in ljudje eno in isto. Potrošna roba za odmet.
Vse, kar ni tržno uspešno, je manj vredno ali ničvredno.
Včasih se mi zazdi, da je poezija edina umetnost, ki vztraja na okopih nekomercialnosti. Poezija je sicer redka ptica, vendar je izjemno pomembna, saj ji je lahko vseeno za tržno popularnost, v katero nas sili brutalni kapitalizem. In to je lepo. Poezija je največja in zadnja dragocenost ponorelega sveta.
Žal smo se na zahteve sveta po vedno novem in mladem in svežem že navadili. Skoraj ne trznemo več, ko sistem brez težav izvrže izkušenega človeka, ki resnično veliko zna, in ga zamenja za mlad in svež, in seveda morda tudi bolj poslušen in predvsem cenejši obraz. Minulo delo nič ne pomeni. Vse se mora začeti na novo.
* * *
