Kdaj natanko so bili v svetu izvedeni prvi popisi prebivalstva, ni natančnih podatkov, gotovo pa so takšna štetja starejša od 2000 let, saj že v Svetem pismu v delu, ki govori o Jezusovem rojstvu, najdemo zapis, da sta morala Jožef in Marija na ukaz rimskega cesarja Avgusta zaradi popisa iz Nazareta odpotovati v svoje rojstno mesto Betlehem. Na območju današnje Slovenije je bilo po dostopnih virih prvo štetje prebivalstva izvedeno za časa Avstrije leta 1754. Razlog za štetje je bila priprava davčnih in socialnih reform pod oblastjo cesarice Marije Terezije. Namen tega štetja ni bil ugotavljati narodnost prebivalstva, temveč starost, prejemanje verskih zakramentov, spol in družbeni položaj. Šele pod vodstvom ministrskega predsednika Eduarda Taaffeja so se leta 1880 odločili opraviti takšen popis prebivalstva, ki bi oblasti prinesel tudi podatke o narodnostni strukturi te večnacionalne države. Toda popisni listi niso povpraševali po narodnosti, temveč po »običajnem občevalnem jeziku«, kar je med nenemškim prebivalstvom sprožilo val ogorčenja, saj je to vprašanje dopuščalo različne malverzacije. Odločen glas proti tako oblikovani poizvedbi so na primer dvignili pri slovenski tržaški skupnosti in časopisu Edinost. Edinosti je leta 1911 celo uspelo sprožiti revizijo popisa iz leta 1910. Popravljeno štetje je občutno dvignilo odstotek slovenske in ostalih narodnosti na škodo italijanske skupnosti, kar je seveda na drugi strani povzročilo negodovanje in nestrpnost med Italijani.
Prebivalstvo na Primorskem.
Pisatelj je v svojej knjižici primerjal stanje Primorskega po narodnosti, kakor je bilo izračunano leta 1846. se stanjem po štetvi leta 1880. Po štetvi leta 1846. je bilo v Istri 228.000 prebivalcev in sicer 60.040 Italijanov, 31.995 Slovencev, 134.455 Srbo-Hrvatov in 1555 Rumuncev. Mej Slovane pa je bilo štetih 13.970 prebivalcev, ki so sicer slovanskega pokoljenja, pa so se bili uže skoraj popolnoma poitalijančili. Tudi je bilo uže tistikrat v Istri 56.820 takih Slovanov, ki razen svoje materinščine govore tudi italijanski jezik, taki prebivajo posebno v velikem delu koperskega okraja in Piranskem, Bujskem, Matavunskem, Rovinjskem, Poreškem, Vodnjanskem, Puljskem, v Voloskem, in Lošinjskem okraju. (…)
– Po statistiki leta 1880 pa je prebivalstvo vsega Primorskega narastlo na 610.688 prebivalcev (…) Da se razloček še boljše razvidi, sledi narodnost razvrščena po procentih in pokaže se, da je bilo od vsega prebivalstva na Primorskem leta 1846: Nemcev 2%, Italijanov 36 ½ %, Slovencev in Hrvatov 61 %, Rumuncev 1/3 %; (…).
Edinost, 22. aprila 1885
(Pozor na narodnost!)
Povsodi vrše se priprave za prihodnje ljudsko štetje, in nam neprijateljski nemški tisek, n. pr. »Nemški koledar za Kranjsko«, že zdaj uporablja to priliko in spodbuja k neumornemu delovanju v nemški prospeh in nam v škodo. Sam naslov »Občevalni jezik« je povsem nejasen in služi sovražnikom našim v agitacijske namene. (…) Povsem poudarjamo, da bode popisovanje dne 31. decembra t. l. imelo za narodnost našo velik pomen. Tu se ne bode šlo toliko za moč, obsežnost, naraščanje ali zmanjšanje naše narodnosti, temveč popisovanje bode služilo tudi praktičnim potrebam. Radi tega je živa potreba, da se vsak ne zaveda samo, da občevalni jezik v prihodnjem ljudskem štetji pomeni naš slovenski jezik, temveč poučuje naj vzlasti ondi, kjer preti nevarnost, da bo narodnost naša skrajšana za število svojcev. Pozor torej na narodnost, kajti neprijatelji naši imajo pripravljena vsakeršna strašila, da bi preplašili našince! (…)
Slovenec, 15. novembra 1890
(Ljudsko štetje.)
Kakor čujemo, so mnogi nemški gospodje pestili svoje posle in delavce, da se morajo zapisati za Nemce. Mej drugimi nam tudi poroča neki hišni posestnik na sv. Jakoba bregu v Ljubljani: Gosp. grof Blagay je zapretil svojim gostačem, da bode vsakemu odpovedal stanovanje, kdor bode zapisal v rubriko »občevalni jezik« slovenski.
Slovenec, 2. januarja 1891
Grenke kapljice ljudskega štetja.
»Piccolo« kar ni mogel priti k sapi radi iznenadenja, da se bo v Trstu vršila revizija ljudskega štetja. Do predvčerajšnjim je molčal kakor grob. Sedaj pa se je naenkrat zavedel, da treba vendar nekaj reči. In spregovoril je o multiplikaciji Slovencev in Hrvatov – v Istri! »Piccolo« kar ne more umeti, kako je bilo možno, da so Hrvatje v Istri v zadnjem desetletju poskočili od 143.057 na 166.756, Slovenci pa od 47.717 na 57.576 prebivalcev?!
»Piccolo« ne more razumeti tega, kakor pač ne more razumeti marsičesa, kar se ne strinja z interesi klike, katero zastopa on. Posebno poviška Slovencev v Istri »Piccolo« ne more razumeti, češ, da je znani statistik baron Czoernig konstatiral stacijonarnost, če že ne nazadovanje Slovencev in da je to tudi statistika potrjala. Seveda na način, kakor se je dosedaj delalo statistiko! Na Koroškem so nas pri vsakem ljudskem štetju požrli – seveda le na papirju – kakih 50 000, na Štajerskem 150.000, v Trstu 50.000 itd. (…)
Edinost, 3. avgusta 1911
Občutljivo vprašanje jezikovne meje
V slovenskem in hrvaškem, zlasti verskem tisku, se je v zadnjem času spet nekoliko razvnela polemika v zvezi z župnijami, ki spadajo pod republiko Slovenijo, v cerkvenopravnem pogledu pa pod zagrebško nadškofijo (Razkrižje na Štajerskem) in poreško-puljsko škofijo (Gradina, Pregara, Topolovec). Tudi ob zadnjem ljudskem štetju v lanskem letu se je večina prebivalstva v Razkrižju izjavila za Slovence, pri bogoslužju in pri verouku pa je v rabi hrvaški jezik. Podoben položaj je tudi v treh istrskih vaseh, Gradini, Pregari in Topolovcu, ki se nahajajo na levem bregu reke Dragonje, a so se prebivalci leta 1956 na posebnem glasovanju odločili za priključitev k SR Sloveniji.
O tej kočljivi zadevi je 17. maja letos razpravljal Koordinacijski odbor za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi pri republiški konferenci SZDL v Ljubljani, ki je sklenil, da bo poleg prizadetih škofov obvestil tudi jugoslovansko veleposlaništvo v Vatikanu in terjal primerno rešitev. (…) Po mnenju »Družine« bi morali vprašanja, ki zadevajo notranjo ureditev Cerkve v Jugoslaviji, reševati v okviru nje same, torej brez pomoči političnih dejavnikov.
Novi list, 13. julija 1972
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
