Lazzarini je vodja organizacije UNRWA, agencije, ki jo je generalna skupščina Združenih narodov ustanovila leta 1949 za pomoč palestinskim beguncem, ki jih je vzporedna ustanovitev Izraela razgnala po vsem Bližnjem vzhodu. Izraelski topovi, letala in tanki v Gazi, na Zahodnem bregu in zdaj tudi v Libanonu ne rušijo samo mestnih jeder in infrastrukture, ki omogoča življenje. Na udaru je celotna ideja pomoči žrtvam vojne na podlagi konvencij, ki temeljijo na mednarodnem pravu. Po 76 letih vojn in mirovnih procesov je pri agenciji UNRWA uradno registriranih pet milijonov in 600.000 palestinskih beguncev, ki hodijo v šole, ambulante in bolnišnice pod zaščito modre zastave Združenih narodov.
Včasih so bili v Gazi Združeni narodi
Morda pa je o najstarejši agenciji Združenih narodov z najdaljšim kontinuiranim delovanjem že treba govoriti v preteklem času. Na utrujenem obrazu njenega generalnega komisarja so sledovi 243 ubitih uslužbencev, ki jim je on podpisal pogodbe. Tam so brazgotine ruševin vrtcev, šol in bolnišnic, v katerih so delali. Vse se dogaja brez prič. Generalnemu sekretarju Združenih narodov Antoniu Guterresu je izraelska vlada prepovedala vstop v državo, Lazzarinija pa razglašajo za vodjo teroristične organizacije. Sistematično ubijajo tudi palestinske novinarje in njihove družine.
Združeni narodi kot teroristična organizacija, njeni uslužbenci pa ubijani kot teroristi zveni novo. Tega do sedaj nismo slišali niti v najbolj dramatičnih trenutkih vojne v Bosni, Afganistanu in Iraku, neobičajno pa je bilo tudi v Izraelu. Še bolj nenavaden je vljudni molk, ki vlada v članicah Evropske unije, medtem ko izraelska vojska ruši mednarodni pravni red, na katerem temelji tudi sama. Lazzarini in Skau sta prišla v Ljubljano na okroglo mizo, kjer ju je gostila zunanja ministrica Tanja Fajon, ker je Slovenija v varnostnem svetu Združenih narodov najbolj jasna zaveznica obeh mednarodnih humanitarnih organizacij.
Na vprašanje, kam vodi sistematično bombardiranje humanitarne infrastrukture pod modro zastavo, je Lazzarini odgovoril koncizno. Projekt ima politično agendo.
»Cilj razgraditve in likvidiranja UNRWE je način ukinitve aspiracij palestinskega naroda po uresničenju pravice do samoodločbe in izgradnji lastne države na principu dveh držav.«
Jasno in brez ovinkarjenja. Od uradnikov Združenih narodov smo navajeni še bolj meglenih odgovorov, kot jih slišimo od drugih diplomatov. Govorica se je spremenila. Lazzarini in Skau sta govorila s presenetljivo odkritostjo.
UNRWA je bila predmet izraelskega omejevanja področja delovanja že prej. Vendar smo iz Združenih narodov slišali predvsem apele po dodatnih sredstvih.
»Res je,« je rekel Lazzarini. »Pred sedmim oktobrom je bila glavna ogroženost UNRWE finančna. Mednarodna skupnost konfliktu med Izraelci in Palestinci ni posvečala pozornosti, naše delovanje je teklo, kot da se nikogar ne tiče.«
Potem pa je nebo padlo na zemljo
»Po 7. oktobru je politični razred v Izraelu zahteval, da agencija izgine z obličja zemlje. Tega ni bilo treba uganjevati ali sklepati iz poteka vojne. To je jasno dal vedeti izraelski premier Benjamin Netanjahu.«
Tudi Izraelci ne ovinkarijo. Netanjahu napoveduje, da bo šla izraelska vojska v Gazi do konca, »dan potem« po njihovi operaciji pa UNRWA ne bo imela nobene vloge več.
»UNRWA je postala eden od ciljev operacije v Gazi,« je rekel Lazzarini. »Uslužbenci agencije so plačali zelo visoko ceno. Hkrati se je začela kampanja diskreditacije agencije v družbenih medijih, ki poteka ves čas brez prestanka. Izraelska vlada je šla tudi v zunanjepolitično akcijo. Od financerjev agencije je zahtevala, da ukinejo vsa sredstva. Stekli so tudi zakonodajni postopki v izraelskem parlamentu, katerih cilj je prepoved vsakršnega delovanja agencije. Zakon bi lahko bil sprejet že na začetku prihodnjega tedna, ko se bo kneset ponovno sestal.«
Kaj bo to pomenilo za agencijo? Konec delovanja, ki je kontinuirano potekalo 76 let, ko je bilo z ozemlja današnjega Izraela na Zahodni breg in v Gazo pregnanih 800.000 Palestincev. UNRWA je bila med slabo vestjo Evrope in Amerike ustanovljena zato, da poskrbi za njihovo preživetje in preživetje njihovih potomcev. Ne samo za fizično preživetje, ampak za preživetje sofisticiranih vezi, ki so tvorile palestinsko družbo pred veliko katastrofo. Palestinci so najbolj izobražen narod v arabskem svetu predvsem zaradi šolskega sistema, ki so ga v begunskih taboriščih v desetletjih postavili pokonci Združeni narodi.
Kaj bi ukinitev pomenila za Palestince?
»UNRWA bo morala prenehati vse svoje aktivnosti v Gazi, na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu. Operativno to pomeni takojšnjo prekinitev dela. Nehati bi moral delovati izobraževalni proces za 45.000 šoloobveznih otrok na Zahodnem bregu in takoj bi morali opustiti vse načrte za prihodnost 600.000 deklic in dečkov, ki sedaj živijo med ruševinami Gaze in nimajo več kam v šolo, na njihove učitelje pa streljajo. S tem bodo izgubili vsako možnost, da se v razumnem času vrnejo v kakršen koli izobraževalni sistem. V odsotnosti kakršne koli oblike organizirane politične oblasti razen UNRWE ni nikogar, ki bi otroke sploh lahko izobraževal. S pravnega stališča vemo, da je to nezakonito. To je v nasprotju z ustanovno listino Združenih narodov. Je tudi v nasprotju s sodbo mednarodnega kazenskega sodišča, ki je okupacijo razglasilo za protizakonito. Hkrati to pomeni, da so tudi vse bodoče odločitve na podlagi mednarodne zakonodaje oslabljene.«
Še nikoli ni bilo tako hudo kot zdaj v Gazi
Med pogovorom se je bilo treba spomniti, da tako govori eden najvišjih funkcionarjev Združenih narodov, ki je po poklicu ekonomist, z dolgoletnimi diplomatskimi izkušnjami. Za seboj ima terensko delo v Mednarodnem gibanju Rdeči križ v Južnem Sudanu, Libanonu, Jordaniji, Bosni, Angoli in Ruandi. V istih državah je potem delal, ko se je zaposlil v Združenih narodih in na koncu dobil v roke Palestino. Njegov obraz je bil priča prizorom največjega trpljenja sodobnega sveta. Še nikoli pa ni bilo tako hudo kot zdaj v Gazi. Ubitih 43.000 civilistov, ob katerih mednarodna javnost z vsemi visokozvenečimi imeni skomigne z rameni, je čudno. Še posebej, ker ni ogrožena samo Palestina, ampak celoten red, na katerem temelji ohranjanje normalnosti v najbolj desperatnih okoliščinah. To pa prej ali slej potrebuje vsaka družba. Le kaj bi lahko bil politični cilj ofenzive?
»Politično moramo vedeti, da ti napadi niso usmerjeni samo na UNRWO,« je rekel Lazzarini. »To so napadi na vsakogar, ki podpira palestinske oblasti in se zavzema za rešitev dveh držav v prihodnosti. Cilj ni samo ukinitev in uničenje UNRWE. Cilj je odvzem statusa beguncev za vse Palestince. S tem bi enkrat za vselej tudi potolkli njihove ambicije po samoodločbi.«
Prvo leto vojne v Gazi je za seboj pustilo popolnoma opustošeno mestno okolje, ki je zravnano z zemljo. Dve tretjini vse infrastrukture UNRWE v Gazi je močno poškodovane ali popolnoma uničene. 200 ključnih poslopij šol, bolnišnic in upravnih zgradb je neuporabnih. Ni ubitih samo 232 uslužbencev UNRWE v Gazi. Pogosto so bile pobite tudi njihove družine. Stotine ljudi pa je bilo ubitih, ker so se zatekli v prostore pod zastavo Združenih narodov v prepričanju, da so tam varni.
Tudi ni cilj samo UNRWA. Cilj so hkrati druge agencije Združenih narodov. Podoben vzorec sedaj vidimo pri napadih na mirovno misijo UNIFIL v Libanonu. Izrael napada tudi njih. Pod vprašaj postavljajo sklep generalne skupščine Združenih narodov, ki je ustanovila UNRWO, in sklep resolucije varnostnega sveta, ki je ustanovil UNIFIL. Modra zastava in modra čelada ne pomenita več nič.
»Če se temu ne zoperstavimo, oslabimo celoten kolektivni instrument, ki ga je multilateralni sistem postavil pokonci po drugi svetovni vojni.«
Vsaka država, ki bo v prihodnosti soočena z akcijo Združenih narodov ali katere druge oblike mednarodne skupnosti, bo v dejanjih Izraela našla inspiracijo, da postopa na enak način in kot članica Združenih narodov ignorira njihove odločitve. S tem bo svet izgubil kolektivni instrument, s katerim reagiramo na globalni nered.
»Sedaj se odloča o prihodnosti prebivalstva Gaze,« pravi komisar, ki ima prepovedan vstop v Gazo. »Odloča pa se tudi o veljavnosti mednarodnega reda.«
Kričimo na ves glas
Njegov kolega iz sorodne agencije Združenih narodov WFP Carl Skau se je ravnokar vrnil iz Libanona in Sirije. Junija je nazadnje obiskal Gazo. Svetovni program za hrano je največja humanitarna organizacija na svetu. Skau je izvršni operativni direktor agencije, ki vsak dan v 120 državah dostavlja hrano s 5000 tovornjaki, 20 velikimi tovornimi ladjami in 132 letali, med katerimi so tudi velika transportna letala C 130, ki jim ljubkovalno rečejo hercules. Včasih hrano mečejo kar iz zraka, ker na zemlji potekajo državljanske vojne ali razsajajo nekontrolirane roparske milice. Letos so uporabili letala v Gazi, ker Izraelci niso dovolili prehoda tovornjakov, z letali pa so streljali na avtomobile humanitarnih prostovoljcev, ki so razdeljevali hrano.
»V Gazi smo nekaj časa poskušali dostavljati hrano iz zraka. To je neskončno draga operacija brez posebnega učinka.«
V Južnem Sudanu je pred časom uslužbenka WFP v herculesu vila roke nad vrečami sirka, ki so iz letala padale na zaplato na robu naselja Panthau. »Ena ura letenja stane 30.000 dolarjev,« je rekla. »Vrednost celotnega tovora pa je nekaj sto dolarjev.«
Metanje hrane iz letal je obupana operacija, ki pride v poštev v najbolj odročnih krajih v državah na robu sveta. Stroški se ne iztečejo v nobenem izračunu.
»Še posebej, če upoštevate, kako enostavno bi bilo prepeljati hrano s tovornjaki prek mejnih prehodov, čez katere lahko v Gazo pridete tudi peš. V Darfurju imamo sedaj načrte za spuščanje hrane iz zraka. S tem se veliko hrane izgubi. Ampak nimamo druge možnosti. Nimamo tega razkošja, da bi lahko sedeli za mizo in izbirali med različnimi možnostmi. Če po zemlji iz različnih razlogov ni mogoče voziti konvojev, bomo hrano metali iz letal. Če je to edini način, da rešimo življenja, bomo pač delali tako.«
Ampak nekaj kilometrov iz Gaze tečejo avtoceste, edina ovira za dostavo pomoči so tanki. Svet pa, kot da se ni zgodilo nič. Tišina.
»Ni res, da je tišina,« je rekel Skau. Od nekdanjega švedskega diplomata bi pričakovali uglajenost in vrtenje okoli vrele kaše. Vendar z nasmehom v direktnem jeziku govori brez filtrov.
»Generalni sekretar in mi v sistemu Združenih narodov kričimo na ves glas, ko sedaj v Libanonu streljajo na postojanke pod zastavo Združenih narodov. Gledamo enak proces, ki se je začel v Gazi. Najprej je bila tarča UNRWA, ki je pod mandatom generalne skupščine, sedaj pa še UNIFIL, ki je pod mandatom varnostnega sveta. Uničenje velikih civilnih stanovanjskih blokov zagovarjajo s tem, da je bil tam morda en član Hezbolaha. To ni interpretacija proporcionalnosti, kot jo razumemo v ZN in mednarodnem pravu. Dogaja se niz kršitev, ki gredo daleč čez to, kar smo bili do sedaj navajeni videti. Dodatna skrb je še ta, da drugi akterji po svetu to gledajo. To kliče k posnemanju. 'Tam so bila pravila kršena, pa niste naredili nič. Sedaj so kršena tukaj, zakaj se razburjate.' Za svet, ki temelji na pravilih, je zato zdaj ključen trenutek.«
WFP šteje, da je po vsem svetu 783 milijonov lačnih ljudi, ki potrebujejo mednarodno pomoč. Sicer umrejo od lakote. Številka vključuje vse kronično lačno prebivalstvo. Ljudje, ki gredo vsak večer spat lačni. To vključuje Indijo in druge države, kjer je pomanjkanje hrane kronično. WFP se osredotoča v glavnem na akutno pomanjkanje hrane prebivalstva, ki je bilo z enim udarcem čez noč iz bolj ali manj normalnega življenja potisnjeno v lakoto. Lahko gre za vojno, naravne katastrofe ali ekstremne vremenske pojave. Leta 2020 je bilo takšnih ljudi 150 milijonov. Danes jih je več več kot 300 milijonov. Število akutno lačnih se je več kot dvakratno povečalo. WFP pa ima enaka sredstva, kot jih je imela leta 2020, 10 milijard dolarjev na leto. Z enakimi sredstvi zdaj rešujejo dvakrat večjo obremenitev.
In potem se je Gazi pridružil Bejrut z enakimi prizori z zemljo zravnanih stanovanjskih blokov in izraelskimi bombniki nad njimi.
»V Libanonu smo bili prisotni že pred zadnjo ofenzivo. Pomagali smo 1,5 milijona beguncem iz Sirije. V zadnjem času pa pomagamo tudi Libanoncem. Tam je bila kriza že zadnji dve leti od velike eksplozije v pristanišču naprej. Delali smo skupaj z vlado in njeno civilno zaščito. Bili smo pripravljeni, ker smo pričakovali, da bodo stvari šle na slabše. Najeli smo skladišči, kjer smo hranili pripravljene pakete s hrano, in sklenili smo pogodbe z nekaj kuhinjami na različnih koncih Libanona, da lahko razdeljujemo tople obroke. Ko je konflikt eskaliral, smo lahko zelo hitro poskrbeli za prvih 200.000 ljudi, ki so iz južnega Libanona pribežali proti Bejrutu. To so ljudje, ki so jih naselili v javnih šolah in drugih pribežališčih. Natančno 197.000 jih je. Vsak dan jih oskrbujemo z denarjem, hladnimi obroki in toplo hrano.«
Ampak vseh razseljenih ljudi je več kot milijon. Na hitro morajo reševati niz vprašanj. Najprej je treba povečati kapaciteto begunskih centrov, ki so v glavnem v šolah. Veliko ljudi je našlo zatočišče pri družinskih članih ali prijateljih. Po nekaj tednih se začnejo napetosti in pritisk narašča v skupnostih, kamor so se zatekli. Ljudje so bili večinoma zaposleni in imajo dovolj denarja za dva ali tri tedne življenja.
Najprej Gaza, potem Bejrut in Damask
»Razširili smo svojo podporo sistemu socialne varnosti, tako da tudi ljudje, ki ne živijo v centrih, dobivajo organizirano pomoč. To počnemo skupaj z vlado. Pomoč, ki jo dajemo zatočiščem, pa mora biti bolj trajnostna. Dva ali tri tedne lahko prinašate pripravljene obroke. Ampak čisto zaradi samospoštovanja morajo ljudje imeti možnost, da pripravljajo lastne obroke. V šolah, kjer sedaj živijo, bi lahko organizirali skupne kuhinje, tako da bi sami pripravljali hrano. Hkrati moramo poskrbeti za ogrevanje. Vsak čas bo prišla zima in v Bejrutu bo mraz, v hribih pa led in sneg. Ampak upoštevati je treba tudi psihološki moment. Ljudje, ki so prisiljeni v stiskanje v šolskih zgradbah, hočejo verjeti, da je njihov položaj začasen. Da bodo tam dva ali tri tedne, največ en mesec. Če postavimo kuhinjo, bodo začeli razmišljati, da je njihov položaj mogoče trajen.«
To dela nervozne prebivalce mest z večinoma krščansko populacijo, kamor so se zatekli šiitski muslimani. Država, ki se je komaj izvila iz državljanske vojne, je krhka in pod pritiskom z vseh strani. Njeni sosedi sta Izrael na zahodu in Sirija na severu.
»Sirija je sedaj v dramatičnem položaju,« je rekel Skau. «V zadnjem času sem bil večkrat tam. Sirija je popolnoma pozabljena, sredstev za pomoč pa ni. Tri milijone ljudi je tam lačnih. Nimajo hrane in nikoli ne vedo, od kod bo prišel njihov naslednji obrok. Mi pomagamo milijonu in pol, še poldrugi milijon živi v obupnem položaju. Sedaj se jim pridružuje okrog 200.000 ljudi, ki se tja vračajo iz Libanona. Vračajo se v najbolj ogrožene skupnosti. Nimajo ničesar. Ljudje, ki živijo tam, kamor prihajajo, pa tudi nimajo ničesar. Svoj zadnji obisk Sirije sem porabil za to, da bi spodbudil donatorje k večjim sredstvom, pa tudi k drugačnemu pristopu. Veste, koliko sredstev smo dobili v dveh tednih?«
Dvignil je roko in pokazal nič.
»Nula. Nihče ni dal nič. V Homsu, ki je popolnoma zravnan z zemljo, sem govoril z gospo, ki mi je rekla, da je bilo lažje, ko so padale bombe. Svet so zanimali in včasih je kdo kaj prinesel. Sedaj so prepuščeni sami sebi in nihče ne prinese nič. Mi lahko poskrbimo za polovico ljudi, ki so v stiski. Za več ni kapacitet in sredstev.«
Humanitarna pomoč sama po sebi tudi ni več dovolj. Ampak če naj se vrnejo v skupnosti, ki so jih zapustili, je treba vsaj najbolj elementarne reči obnoviti. Najprej je treba obnoviti vodovode, da vode ni treba dovažati s cisternami. Obnoviti vodovod je ceneje in tudi pomaga ponovno sestaviti delujočo skupnost.«
Lazzarini bi rad bil optimističen. Na večini ozemlja Gaze ni več infrastrukture, ki bi jo bilo mogoče obnoviti. Dva milijona ljudi se stiska na desetih odstotkih ozemlja, na katerem so včasih živeli. Uničenje njihovega življenja je rezultat političnega načrta, iz katerega je izšla vojaška akcija brez pravil. Države, ki na to galantno gledajo, pa komaj čakajo, da sklenejo, kako se kaj takega ne sme več ponoviti. Nikoli več.
