Zaradi nečesa, čemur se nejasno pravi nacionalni interes, temelji pa na prepričanju nekaj vplivnih ljudi, da delajo najboljše za skupnost, v kateri so oblast. Najpogosteje gre seveda izključno za varovanje lastnih pozicij in bogastva, medtem ko večina izve to veliko kasneje. Ali pa jih resnica preprosto ne zanima.

Kaj pa če je nasprotno? Ko želite povedati celo resnico, upoštevati vse argumente, zgraditi celo sliko, a nekje globoko v sebi veste, da ne boste zadeli cilja. Za vami je lahko na tisoče napisanih in na desetine prebranih strani, ko ves vaš angažma stoji med neizrekljivim in izrečenim. Med tistim, kar ni minilo, in tistim, kar ne bo prišlo.

Ostaja samo kup dejstev. Velika praznina, nad in pod njimi. Odvisno od zornega kota. Če zaradi megle pred seboj sploh lahko kaj vidite.

* * *

KJE: V sarajevski občini Center. V parku pred Drugo gimnazijo. Pedantni kronist pop kulture, memorabilij in neke vrste hodečega leksikona raznih žanrov, beograjski novinar in pisec Petar Peca Popović, je izračunal, da je to občina, katere prebivalci so prodali največ plošč v nekdanji Jugoslaviji. Je odgovoren, tako da je to izračunal natančno, in ni razloga, da mu ne bi verjeli. V sedemdesetih in osemdesetih so v občini Center stanovali praktično vsi, ki so kaj pomenili v (pop) kulturi: Indexi, Kemal Monteno, Bijelo d​ugme, Zabranjeno pušenje, Crvena jabuka, Elvis J. Kurtovich, SCH in večina ljudi s Top liste nadrealistov, največkrat so hodili v Drugo gimnazijo. Za njo je park, kjer smo mi iz okoliških četrti igrali svoje prve pomembne tekme. Glede na najstarejšo sarajevsko srednjo šolo, Prvo gimnazijo, v kateri je bil poudarek na družboslovnih vedah, je Druga veljala za naravoslovno, matematično. Med dijaki Prve gimnazije sta dva nobelovca, dobitnik oskarja in obsojeni vojni zločinec. Vendar je eden najbolj priljubljenih verzov o srednješolski dobi napisal Loša, sicer učenec Prve. Verz gotovo poznate: Čekaću te moja Buco / kraj Prve Gimnazije. (Čakal te bom, moja Buca / pred Prvo gimnazijo.) Park za Drugo gimnazijo je nedavno dobil ime po Safetu Isoviću, enem najpomembnejših izvajalcev sevdaha, tradicionalne glasbe z ljubezensko tematiko.

KAJ: Spomenik vojni. Tank. In okrog njega pet ali šest vojakov, ki so ga zajeli. Ideja je stara približno deset let. Začelo se je govoriti o natečaju za spomenik specialni enoti Odreda Bosna. Ta enota je za Sarajevčane predstavljala sinonim častnega odpora. V času obleganja je štela okrog tisoč pripadnikov, njen prvi vojaški poveljnik je bil legendarni Dragan Vikić. Simbol obrambe mesta. Odred je dobil 161 odlikovanj za zasluge v vojni. Večinoma posthumno. V njem je med drugim umrl Vinko Šamarlić, udeleženec olimpijskih iger. In še 18 ljudi. Ta enota je branila mesto, ki so ga napadali, ker je bilo »muslimansko«. In to mesto je ubranila. Ta enota si zasluži več kot spomenik. Kajti tisto, kar je ubranila v njem, ni bilo samo muslimansko. Ampak univerzalno.

KDAJ: Pred desetimi leti, brez javne razprave, ko je oblast prevzela SDA, v vojni nacionalno gibanje, ki je po vojni preraslo v kriminalno organizacijo, se je sprožila pobuda, da se postavi spomenik. Odziv tistih, ki so predlagali rešitve, ni bil zelo velik: idejno rešitev spomenika je predlagal sarajevski umetnik, ki živi v New Yorku, Nebojša Šerić Šoba. Njegov predlog so odobrili leta 2019 in od takrat potekajo polemike glede uresničitve. Kraj, kjer so najprej predlagali postavitev spomenika, pri Deželnem muzeju, bi bil najbolj ustrezen. Iz nekega razloga so predlagali alternativno lokacijo, park pred Drugo gimnazijo. Veterani iz Odreda temu niso pripisovali velikega pomena. Bolj ali manj je bilo vseeno, kje bo stalo obeležje nacionalnega junaštva. Medtem je SDA, ki v Sarajevu nikoli ni imela absolutne večine, a je bila najpogosteje na oblasti, izgubila volitve in postala vse šibkejša. Ideja o spomeniku je počasi tonila v pozabo. Pred dvema letoma so jo znova obudili, in to prek županje Benjamine Karić. Populistka par excellence, pripadnica nominalno levičarske SDP, v bistvu pa žonglerka z najbolj poceni čustvi o ogroženosti lastne nacije, je začela postopek. Te dni so pred iztekom njenega županskega mandata tank končno pripeljali v park. Zdaj se pod budnim očesom agencije za varstvo kulturne dediščine montira spomenik. In po vsej verjetnosti bo tam ostal. Medtem se je začelo podpisovanje peticije državljanov, da se od tam umakne, »ker povzroča travmo«.

Tisti, ki se spominjajo prvega uničenega tanka pri Skenderiji leta 1992, se zadovoljno smejijo in s prezirom gledajo kritike, ki se opirajo na argument, da ni pametno postaviti tanka v park, v katerem se igrajo otroci. In ki ga dijaki gimnazije gledajo skozi okno. Tako imenovana javnost ali, bolje rečeno, tisto, kar je od nje ostalo, je razdeljena nekako na dve polovici. S tem, da je večina staršev dijakov gimnazije za spomenik, manjšina od okoli 1600 podpisnikov peticije pa proti. Tako je z anketami. Mednarodne organizacije v tej zgodbi niso v pomoč. Misija OVSE je konec prejšnjega leta poslala sporočilo, naj se »razmisli tako o obliki kot o lokaciji spomenika«. Naj se razmisli? Ta je pa res močna.

KAKO: Na videz preprosto. Tank, za katerega postavitev je bil motiv pojasnjen skoraj tako banalno, kot to velja za uresničenje ideje o njegovi postavitvi, so zajeli v vojašnici Maršal Tito. Dragan Vikić, vojni heroj in prvi poveljnik enote, ki se ji postavlja spomenik, neutemeljeno obtožen za vojni zločin in na koncu oproščen, tudi sam vidi in čuti, da nekaj ni v redu. Pravi, da so vsekakor obstajale boljše rešitve, da te vedno so in da čas njegove postavitve ni najboljši. »Tako pa je videti, kot da se vse počne na vrat na nos,« pravi. Nekje globoko v sebi se zaveda, da politika ne postavlja spomenika njegovi enoti, ampak da postavlja figov list, za katerega hoče skriti vse napake tistih, ki prežijo na predvolilne priložnosti, da se igrajo z domoljubjem. Županja Karićeva je menda v nasprotju z vsemi zdravorazumskimi praksami na teh lokalnih volitvah, ki bodo 6. oktobra, kandidatka trojke v občini Novo Sarajevo. Trojka je koalicija ene uradno leve (SDP), ene sredinske (Naša stranka) in ene desne stranke (Ljudstvo in pravica), koalicija, ki si jo je izmislilo veleposlaništvo ZDA, da bi na stranski tir umaknili skorumpirano in okostenelo Stranko demokratske akcije. V času svojega mandata, pišejo portali, je Karićeva s finančnimi mahinacijami prišla do lastništva velikega stanovanja v občini Center. Kjer kvadratni meter stane toliko kot v Ljubljani ali Zagrebu.

ZAKAJ: Sarajevo gre skozi težke boje, da bi preživelo pot iz obleganega, ranjenega mesta v evropsko dejstvo. Nekaj pomembnih festivalov in značka eksotične turistične destinacije težko prikrijejo, da so promet, odvoz smeti, parkirišča, zelene površine, dostop do otroških vrtcev in mnoge druge stvari v občini Center – na robu katastrofe. Kajti malokdo bo govoril o tem, da je mesto zapuščeno, da je njegova infrastruktura na tem, da izdihne, da je varnost problematična, da se živi slabo. Niti o tem, da se je Republika Srbska odločila, da bo tistim, ki so preživeli taborišča, zaračunala bivanje (menda plus takso za bivanje), tako da na naslove domov prihajajo računi za bivanje v grozljivih taboriščih, iz katerih je lahko nekdo odnesel živo glavo le po golem naključju in z veliko sreče. Iz politike so pregnali vsako trohico zdravega razuma, za plače zaposlenih v javnem sektorju pa gre več kot šestdeset odstotkov proračuna. V tem smislu resnice ni mogoče izreči, a globoka država je plitka pamet. Ki postavlja tanke tja, kjer bi morala biti igrišča, drevoredi ali zelene površine. Sarajevski ali, če hočete, bosansko-hercegovski politiki – čeprav je usoda te države negotova skoraj kot v vojni – ne opravljajo dela, za katerega so bili uradno izvoljeni in postavljeni. Ampak branijo svoje privilegije, pri čemer se skrivajo za špansko steno skrbi za kolektivni spomin.

KDO: Nihče. In vsak. Vsi mi, ujeti v mrežo vojne, ki se ni končala, da bi bili to, kar smo. Tako heroji kot strahopetci, pa tisti, ki životarijo od svojega dela, in tisti, ki ne delajo nič, a živijo sijajno, vsi mi smo talci zgodbe o tanku, za katerega lahko rečete, da kot spomenik obstaja v Oslu, Pragi, Dekanih, pa potem v Pivki, povsod, kjer so bile kakšne vojne, a ni bilo neke moči, da bi tanke dali v kakšen objektiven zgodovinski kontekst.

* * *

Zato je o tanku nemogoče reči ali napisati kar koli, v kar bi lahko verjeli. Tudi če bi vam verjeli, da v tem ni nič zlonamernega. Kajti tank ne bo spomenik junaštvu, ampak ga bo kontekst pripeljal do zlorabe svojih pooblastil.

V državi, v kateri so posledice že davno požrle vzroke. V plitki državi, v kateri se globlji nacionalni interes brani s spomeniki. Z odločitvami o tanku v parku.