Tokrat me je vendarle presenetila objava mojega košarkarskega prijatelja Jureta Zorčiča, ki se je skoraj istočasno lotil obračunavanja s slovenskimi pregovori. In glej ga ptiča: citiral je natanko tisti pregovor, ki sem se ga tisto jutro spomnil tudi sam. »Kar žanješ, to seješ,« je objavil na svojem zidu. Nisem verjel, da sva bila z mislimi tako rekoč istočasno pri tem reku, ki je oba kar malce iztiril, le da je bil Jure še veliko bolj osoren in neprizanesljiv, kar se za poetiko tega družbenega omrežja tudi spodobi. »Kar seješ, to žanješ,« mi je ena bolj debilnih frazetin ... ali pa – vsak je svoje sreče kovač, je jezno zapisal. Nekdo ga je seveda vprašal, zakaj tako misli, on pa mu je odgovoril, da nekateri žanjejo, ne da bi sejali, in obratno, tako kot kovač svoje sreče nikoli nisi sam; kar seveda še kako drži. In to oboje.

Pod objavo so se vsuli komentarji za in proti, med njimi tudi spravljivi, politično korektni komentarji, v stilu: če se ne boš potrudil sam, se bodo drugi še toliko manj. Tudi ta, kdor koli je že bil, je imel žal prav, v bistvu že kar boli, kako zelo prav je imel – predvsem v drugem delu; sam sem ga malce sfriziral in prilagodil današnjim časom, tako da bi se lahko glasil: drugi se ne bodo nikoli potrudili zate, ker se preveč trudijo zase. To je stanje duha pri večini in tu gredo zadeve le še na slabše.

* * *

Tako sem se zahvaljujoč tej debati, ki ni peljala nikamor, tako kot večina debat na družbenih omrežjih ne pripelje nikamor, zadržal nekoliko dlje in nehote zagledal objavo nekdanjega televizijskega kolega Bojana Krajnca, ki je oznanil, da nas je zapustil človek, ki si je izmislil slogan »Nemogoče je mogoče«, Iztok Aberšek. Čeprav se šušlja, da ni bil on, a tako kot je že zapisal njegov prijatelj Crnkovič: naj ta reklama ostane njegova. Se popolnoma strinjam. Slogan se mu res poda. Tistemu Aberšku kajpada, ki sem ga imel možnost spoznati v časih Studia Ljubljana, predhodnika kasnejšega Studia City, ko sva se v njegovi alfi prevažala po slovenskih cestah in iskala tanke okupatorske JLA. V zavest se mi je vtisnil prizor, ko sva parkirala pred neko staro hišo z udrto streho ob eni od regionalk in naredila raport o tankih, ki da se že premikajo proti nam, čeprav teh tankov takrat še ni bilo; hiša pa je seveda bila in to je bilo najbolj pomembno, ker nemogoče je mogoče. Bila sva prehitra, tako za naše kot za okupatorje, celo za tisto, čemur danes pravijo fake news. Fant je imel vizijo, brez dvoma, tako da zame ni bilo nobeno presenečenje, ko je ustanovil marketinško agencijo Tovarna vizij. Bil je hiter, kot so lahko hitre vizije. Dokler jih nekega dne zares ne ujameš.

Ko sva končala z vojno za Slovenijo, no, vsaj za tisti dan, bil je sončen 28. maj 1991, me je odložil pred avtobusom, polnim navijačev Crvene zvezde, ki me je pobral na poti v Bari; kjer se je naslednji dan odigrala finalna tekma takratnega pokala prvakov, danes lige prvakov. Vstopil sem v poln avtobus okupatorjev, ki so mi nemudoma začeli ponujati sendviče dobrodošlice, nekateri med njimi že tudi z zloglasnimi šajkačami na glavah; nisem vedel, da bodo mnogi od njih že kmalu sodelovali v vojni, ki bo prinesla največ gorja prav krajem, od koder sta v Slovenijo prišla moja starša. Iztok je še nekaj časa stal ob tistem avtobusu, kot da ne bi mogel verjeti, kaj vidi. Morda si je mislil: nemogoče je mogoče. In je imel še kako prav.

Iztok je že čez dober mesec na vrhniškem klancu našel svoje tanke, kmalu po tistem pa v Medvedjeku posnel pravo vojno, s trupli in zažganimi kamioni; sam sem jo našel malce kasneje, v obkoljenem Bihaću in potem v Ključu, kjer sem se s snemalcem in asistentom približal prvim linijam bosanske vojske, ki je takrat prodirala proti Prijedoru, tik preden jih je ustavil klic od zgoraj, tako kot se še danes rado dogaja, ko se nemogoče prevesi v mogoče in obratno.

Posebej nemogoč je bil naš kasnejši umik iz Bosne, ko smo v gozdovih, nekje pri Jajcu, drveli mimo nadzornih točk hrvaške vojske, v strahu pred mojimi nekdanjimi navijaškimi tovariši, ki so šli ravno takrat v nekakšno kontraofenzivo, na kar so nas opozarjale detonacije nekje v daljavi. Z Andrejem in ostankom ekipe smo se zmenili, da se ob morebitni kontroli ne bomo ustavljali, saj smo se več kot očitno znašli na nikogaršnji zemlji; še najmanj sem si želel srečanja s kakšnim Arkanom, ki mu gotovo ne bi bilo všeč moje ime. Nisem mu želel razlagati, zakaj ne navijam več za Crveno zvezdo, in se prerekati okrog mitomanije, ki je pripeljala do krvavega nasilja.

Ko smo se izvlekli iz primeža gozdov, smo se znašli na cesti proti Plitvicam; vozili smo tako hitro, da smo se skoraj zaleteli v razstreljen tank, ki je obtičal za prvim ovinkom. Nekaj časa smo tam stali in gledali vanj, kot bi bil še vedno aktiven, kar seveda ni bilo res in nemogoče ni moglo postati mogoče – na našo srečo, seveda. Odpeljali smo se naprej in na Plitvicah zaveslali po jezerih, kot bi bilo vsega konec; bili smo prvi in edini turisti tistega poletja, ko so tanki že šli svojo pot drugam, na neka nova bojišča, jaz pa sem jih še nekaj časa nosil v sebi, kot jih je imel v sebi Boštjan Seliškar v svoji famozni prozni odisejadi Tanki so na meji, ki sem jo vedno znova prebiral v Ljubljani, medtem ko sem pil viski, s katerim sem poskušal ustaviti tresenje rok, natanko takšno, kot sem ga videl pri bosanskih vojakih, ko so se vzpenjali na kamione, s katerimi so se odpeljali v prve linije, ali pri hrvaških vojakih iz Dubrovnika, ki so čakali na eni od nadzornih točk v tistih nepreglednih gozdovih blizu Jajca.

Samo Iztok je bil miren in zbran, kot se ne bi dogajalo nič posebnega, samo on je bil tako hiter, da je na koncu prehitel celo premirje, še preden je svoje tanke pripeljal do redakcije TV Dnevnika. Njegovih posnetkov pa tudi naših slik iz tistega časa na srečo ni nikjer več, tako da se nam ni treba več ukvarjati s tistim, kar je nemogoče. Nekaj dni pred tem, ko sem prebral, da Iztoka ni več, sem v mestu srečal Borisa in Draža, s katerima sem dolga leta soustvarjal oddajo Tednik, na tej isti televiziji, ki je edina prehitela Aberška in nekoč davno tudi mene. Vprašala sta me, ali vem, da je umrl Darko Marin, naš nekdanji urednik, prav tisti Marin, ki je znal poskrbeti za kasete s sumljivimi vsebinami, tako da je nemogoče za vedno ostalo mogoče.