Tudi letos se spominjamo zgodovinsko pomembnega datuma ustanovitve Teritorialne obrambe Republike Slovenije, tiste oborožene sile, ki je skupaj z enotami milice, civilne obrambe ter slovenskim narodom z orožjem v roki obranila plebiscitarno odločitev vseh državljank in državljanov Slovenije, da želijo živeti v samostojni, neodvisni in suvereni državi.
Teritorialna obramba je bila ustanovljena 20. novembra 1968, najpogosteje jo povezujemo z intervencijo takratne Sovjetske zveze na Češkoslovaško v avgustu istega leta. Seveda pa so bile pri sprejemu tako pomembne odločitve v zapletenih mednarodnih okoliščinah prisotne tudi druge okoliščine, denimo negotovost na Bližnjem vzhodu in celotna politika uporabe sile v mednarodni skupnosti. Vse te okoliščine so pomembno vplivale na vsebino in razvoj takratne obrambne politike ter razvoj in vlogo JLA. Gotovo so bili dogodki na Češkoslovaškem politično ocenjevano v tistem obdobju tudi priložnost za krepitev notranje enotnosti in preusmeritev pozornosti z mednacionalnih napetosti po brionskem partijskem plenumu na krepitev obrambne sposobnosti takratne države. Prav gotovo pa se je takrat začel rušiti mit o obrambni samozadostnosti JLA. Uveljavljanje koncepta splošnega ljudskega odpora je bil odgovor z daljnosežnimi posledicami in še posebej smo te pozitivne posledice znali izkoristiti v začetku devetdesetih let minulega stoletja v Sloveniji.
Najbolje izkoriščena priložnost
Z novo doktrino splošne ljudske obrambe je zgodovina republikam ponudila priložnost za lastno organiziranost na obrambnem področju in v Sloveniji je bila ta priložnost najbolje izkoriščena. V njej so odgovorni videli novo priložnost ponovnega zametka slovenske vojske, ki jo je Slovenija izgubila leta 1945. Tako se je, ne glede na njen celoten razvoj, vzpone in padce in številne organizacijske spremembe, Teritorialna obramba razvila v spoštovanja vredno oboroženo silo. Med samimi pripadniki TO in med prebivalstvom je vse bolj postajala slovenska narodna vojska in le kot taka tudi del oboroženih sil Jugoslavije, nikoli pa ni bila v sestavi JLA. V celotnem obdobju svojega obstoja je dosegala največje uspehe in njene brigade so bile velikokrat razglašene za najboljše v takratni skupni državi. Ravno njena usposobljenost in izurjenost sta prišli do polnega izraza v pripravah in sami osamosvojitveni vojni. Za vsako organizirano in na ravni države vodeno vojaško silo je pomembno bojevanje, kdaj začeti in kdaj nehati. Ko se enkrat bojuješ, se vse dogaja bolj ali manj nagonsko. Težko pa je zbrati pogum in zadati prvi udarec ter se, ko zmagaš, zadržati, da ne bi zadal še zadnjega. Teritorialci smo to vedeli in znali! In tudi zato nihče od slovenskih politikov in še manj poveljnikov in vojakov ni bil postavljen pred mednarodno sodišče za vojne zločine.
Vsekakor je treba ponovno izpostaviti njeno trdno vez s prebivalstvom, uporabo slovenskega jezika in kar je zelo pomembno – poveljevalni jezik je bil slovenski! V sedemdesetih letih smo dobili prvi slovenski vojaški slovar, ki ga je vsak častnik in celoten poveljujoči kader v TO s ponosom ne samo nosil v torbici, ampak tudi aktivno uporabljal. Ravno zaradi naštetih značilnosti je zdržala in njeni pripadniki so imeli moč upreti se vsem pritiskom JLA ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Poskus takratnega republiškega štaba teritorialne obrambe in vrha JLA, da bi razorožili TO, ni uspel. Nasprotno! Tihi, vendar učinkoviti odpor je omogočil delovanje tajne vojaško in varnostno organizirane Narodne zaščite, kasneje poimenovane Manevrska struktura narodne zaščite, ter nato oktobra 1990 ustanovitev štaba za TO Republike Slovenije, ki je bil podrejen takratnemu predsedstvu Republike Slovenije.
Pozabljeni poveljniki TO
V decembru se bomo spomnili tudi postroja dela enot 27. zaščitne brigade TO iz 30. razvojne skupine ter postrojev enot TO v Kranju, Mariboru in drugod po Sloveniji. Vse te aktivnosti štabov in enot TO so bile načrtovane in izvedene s ciljem domači in mednarodni javnosti pokazati, da Slovenija razpolaga z realno oboroženo močjo in upoštevanja vredno vojaško silo – Teritorialno obrambo Republike Slovenije!
Ni prav, da so ljudje, ki so v kritičnem obdobju slovenskega osamosvajanja usmerjali, vodili štabe in enote TO ter jim poveljevali, pozabljeni in potisnjeni v temno vežo zgodovine. Ni prav predvsem zaradi preteklosti in še bolj zaradi prihodnosti, kajti mlade ljudi, ki jim je in bo prepuščena obramba domovine, navdihujejo pozitivne vrednote, in ne stalni prepiri in delitve, sploh pa potvarjanje zgodovine. Tega se očitno zavedajo v Slovenski vojski, kjer še vedno izpostavljajo svojo predhodnico, svoje korenine, to pa je Teritorialna obramba. In tako je prav!
Kot vrhunec opisane uspešne poti pa so enote TO sodelovale v varovanju plebiscita ter nato v osamosvojitveni vojni, v vojni za Slovenijo in v tej vojni skupaj z milico in civilno obrambo ter celotnim prebivalstvom tudi zmagale! Žal pa so v tej vojni nekateri pripadniki izgubili svoje življenje. Darovali so svoje življenje, največ, kar so lahko, in za to žrtev jim bodimo večno hvaležni!
Zaradi vsega zapisanega in še marsičesa ni nikoli odveč ponoviti besede povezovalca vsebine dokumentarnega filma Vojna brez sovraštva, ki pove, da je »z zgodovino treba ravnati kot z babičinim poročnim porcelanom«.
