Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja smo v naši dnevni sobi člani družine sprejeli na obisk dve tuji družini. Ni šlo za običajno družabno srečanje. Moj oče je še posebej poudaril pomembnost tega, kar se je dogajalo: v našem domu smo izrekli dobrodošlico argentinskima družinama, ki sta nedavno prispeli s skupino političnih beguncev na begu pred »umazano vojno« generala Videle in njegove vlade v Argentini proti njegovim ljudem – moj oče je na začetku njihovega izgnanstva družinama pomagal najti skupno hišo, v kateri sta lahko zaživeli v izgnanstvu.
Opravičili so se, da iz domovine niso prinesli daril, ker so morali zelo na hitro oditi, vendar so se vseeno pred vrati pojavili s cvetjem in sladkarijami, ki so jih kupili v mehiški samopostrežni trgovini. Srečanje je bilo zelo prijetno, potekalo je v duhu tovarištva med odraslimi, otroci smo brez posebnega rituala predstavljanja začeli skupaj tekati po vrtu, čeprav so nas presenetili nenavaden naglas argentinskih vrstnikov in včasih res velike pomenske razlike med besedami, potem pa so nas starši, ko je nastopil čas za nazdravljanje, prosili, naj prenehamo z igro, naj se malček umirimo in sodelujemo pri obredu zdravic. Tako ena kot druga stran sta po osebnih zahvalah na ves glas hvalili narod drugega. »Kako veličastna dežela, kako velika kultura, stara na tisoče let,« so Argentinci govorili o Mehiki. »Kakšen velik narod, kako čudovito glavno mesto, kakšno ozemlje in kakšna proizvodnja žit in zagotovo najboljšega mesa na svetu,« je govoril moj oče in tako se je nadaljevalo vse do noči, na koncu smo se celo otroci objemali, ko smo se poslavljali, in se tudi sami zahvaljevali in izrekali dobrodošlico.
Da, to je bil res poseben dogodek, vendar je res tudi, da je v Latinski Ameriki takrat vladal občutek bratstva in tovarištva in se med seboj skorajda nismo poznali ali bolje rečeno, nismo se pogosto srečevali in bili izpostavljeni novicam o drugem narodu.
Danes je povsem drugače, zaradi različnih socialnih platform smo postali intenzivno in neločljivo povezani.
V neki vasici na Krasu, kjer z ženo preživiva del svojega prostega časa, sva imela srečo, da so naju sosedje dobro sprejeli. Sprva se seveda, kot se to zgodi otroku, ki sredi šolskega leta prvič pride v nov razred, drugi bolj zavedajo našega obstoja kot mi njihovega, vendar sva zlagoma, iz meseca v mesec začela spoznavati najbližje po imenih, obenem pa tudi njihove družinske vezi in sosedske odnose. Razkrivati so se nama začela razhajanja, posamezne odmaknjenosti in celo razglašeni prepiri, odnose sva komajda vzpostavila do te mere, da sva začela zaznavati prve mreže govoric, klepetavosti, pleteničenj, malih opravljivosti ...
V podeželskem kraju, kot ga spoznavam, se mi je začelo dozdevati, da je pomembnost neke informacije podprta z družbenim ugledom osebe, ki novice deli z drugimi. Poštena delavna ženska, ki je vezni člen med štirimi generacijami, bo imela v tem pogledu večjo moralno avtoriteto kot moški, ki je svoje dni resda zaslužil veliko denarja, a je nato zapustil družino, velik del dediščine zapravil v razvadah in pustil propasti hišo in posest, na kateri živi.
Argentinci na spletnih družbenih omrežjih dandanes Mehičane zmerjajo z grduhi in govorijo, kako obupni smo v nogometu. Mi jih zmerjamo z reveži, oni nas z Indijanci, mi jih kličemo Evropoidi. Čilenci in Argentinci se med seboj verbalno pobijajo in težko bi našli slabšalni pridevnik, ki ga za drugega ne bi uporabili Brazilci, Kolumbijci, Gvatemalci in Hondurašani. Vsi skupaj pa udrihajo čez Haitijce, o katerih nekoč nismo vedeli prav ničesar, zdaj tudi po Venezuelcih, ki jih je odneslo iz njihove države zaradi številnih pretresov in so kar naenkrat postali utelešenje hudiča v Združenih državah, celo za latinskoameriške priseljence, ki so prišli tja pred njimi. Včasih sem hvaležen svojemu pomanjkljivemu jezikovnemu znanju, ker tako ne morem slediti verbalnemu bombardiranju, ki na spletu poteka med spletnimi udeleženci socialnih platform držav, ki so nekoč sestavljale Jugoslavijo.
Način govora, intonacija in sovražnost so se začeli kazati že v komentarjih prvih medcelinskih spletnih informacijskih platform, ki so omogočale tovrstno komunikacijo po koncu prvega obdobja dostopnosti interneta. To se nam zdaj zdi kot oddaljena Arkadija, ki je vsaj v začetku delovanja pomenila neko obljubo demokratičnosti in napovedovala blaženo prihodnost.
Danes se mi zdi, da je platforma tiktok zadnja glava Hidre, ki je pospešila to dinamiko in iz algoritma naredila proces, ki je nehal biti nevtralen in je pridobil značilnosti peklenske Himere.
Sodobni antropologi, kot je Robin Dunbar, menijo, da so bile govorice – ki bi jih lahko na kratko opredelili kot izmenjavo informacij o tretjih osebah, ki niso prisotne v pogovoru – nekakšno nagonsko pomagalo za ohranjanje zgodnjenastalih skupnosti homo sapiensa in ne le lek pri reševanju majhnih do srednje velikih sporov. Gre za dinamiko skupnosti, ki je začela nagrajevati informacije, koristne za skupnost, in poskušala njene člane opozoriti na posameznike, ki so jo zlorabljali. Postala je celo nabrito rezilo, s katerim je določena vrsta dosegla prevlado nad drugimi skupinami hominidov, in čeprav tudi moški radi opravljamo, se zdi, da so to pomembno delo v skupnosti najbolj temeljito in natančno opravljale prav članice.
Seveda vsi vemo, da obstaja tudi zlorabljena oblika tega vedenja, s katero lahko spreten »razširjevalec« informacij doseže lastno korist, pri čemer bodo člani skupine poskušali na zelo očiten način postati del njegove skupnosti, da ne bi postali predmet zaničevanja in njegovih verbalnih urokov.
Da bi si predstavljali razširjenost in glasnost sodobnih socialnih platform v naši družbi, je dovolj, da si predstavljamo manjšo krajevno skupnost, ki sem jo prej omenil, ki namesto analognih metod kroženja govoric omogoči, da bi se v vsako hišo ali, še huje, v vsako sobo hiše v mestecu namestil mikrofon, na strehe hiš pa megafon in bi prebivalce spodbudili, naj jih uporabljajo za širjenje svojih mnenj drug o drugem in o pomembnih zadevah, za katere menijo, da bi jih bilo treba reševati na skupen način. Nočna mora.
Če bi si želeli, da bi ta koktajl postal kulturni tornado, v katerem bi se znašli v negotovosti, bi morali tej mešanici dodati še kompulzivno nezaupanje elitam, specializiranim umom, strokovnjakom in v običajnih ljudeh vzbuditi to, kar je Ortega y Gasset napovedal v svojem delu Upor množic, namreč tisto samozavest, ko so ljudje prepričani, da natančno vedo, kako deluje svet, in da, preprosteje rečeno, razumejo, kako lahko majhna skupina ljudi – ki je gotovo organizirana v monolitno združbo – usklajeno vleče niti v temi, da bi si s svojim temačnim načrtom podredila vse ljudstvo.
V hispanskem svetu poznamo pregovor »Poplavljena reka osreči ribiča« (A río revuelto, ganancia de pescadores), ki ne pomeni nič drugega kot to, da se v kaotičnih razmerah vedno najde kdo, ki bo v nesreči našel svojo korist – vanj je vtisnjeno tudi zavedanje, da ribiči niso vedno tisti, ki si v nastali nesreči najbolj zaslužijo korist.
Škandal je običajno oglušujoč fenomen, a kadar do njega prihaja na zaslonih in napravah posameznikov, ostaja skrit za »blagoslovljeno« tišino.
