Po treh letih nepretrganega radijskega oddajanja in postajanja svojevrstnega urbanega kulta Top lista nadrealista išče nov kanal, po katerem bi lahko stekla reka smeha in napredka. Seveda je tukaj glasba, iz oddaje sta nastala dva benda, Elvis J. Kurtovich in Zabranjeno pušenje, po klubih se prirejajo koncerti, (ne)vera se širi, v zagrebškem Jugotonu verjetno menijo, da bi bil še en alternativni bend iz Sarajeva zanje preveč, a tukaj je ZKP RTV Ljubljana, ki podpiše pogodbo z Elvisom in izda Mite in legende o kralju Elvisu.
Veličino in pomen nekega časa je seveda nemogoče dojeti, medtem ko se dogaja. S poznejšimi interpretacijami nastaja zgodovina, okrog katere se nikoli ne bo prenehal spor, ali je to veda, znanost ali metodologija, ki se izvaja zaradi različnih motivov, da bi prišli do podobe nekega časa. Tisto, kar loči neki družbeni sistem oziroma teorijo in jo dela bolj odprto ali bolj humano glede na druge, je – motiv. Zakaj?
Slabi časi
Junija 1984 umre Emerik Blum (1911), ustanovitelj in prvi direktor Energoinvesta, enega največjih konglomeratov v vzhodni Evropi. Človekoljuba judovskega rodu, predvojnega komunista in študenta najboljše tehniške fakultete tistega časa v Evropi, Karlove univerze v Pragi, aretirajo v Sarajevu junija 1941 z obtožbo, da je komunist. Po deportaciji v Gospić na zaslišanju oceni, da ima več možnosti, da preživi, če se prijavi kot Jud.
Imel je prav: ustaški režim je komuniste likvidiral po kratkem postopku, on pa je pristal v Jasenovcu, kjer so mu zaupali skrb za električno centralo. Leta 1944 je še s peterico kolegov načrtoval pobeg iz Jasenovca. Kot edini preživeli iz te akcije se je priključil partizanom in po vojni postal načelnik za obnovo. Njegov življenjski projekt Energoinvest je v času največje ekspanzije, torej sredi osemdesetih, zaposloval več kot 40.000 delavcev. Vrednost podjetja je danes nemogoče oceniti, a njegov takratni letni promet je presegel milijardo dolarjev. Danes sprejeti proračun Bosne in Hercegovine znaša okoli 693 milijonov evrov.
V epskem razsvetljenskem dokumentarcu Blum – Gospodarji svoje prihodnosti režiserke Jasmile Žbanić, katerega uradno predvajanje v kinodvoranah se je začelo prejšnji teden, največ uporabljenega arhivskega materiala prihaja iz dokumentarnega filma nemškega TV kanala ARD. V njem novinar vpraša Bluma, ali je to, kar dela, oblika državnega socialističnega poslovanja. Blum odgovarja, da ne, ker država ni lastnica kapitala. Na vprašanje, ali bi bilo kje drugje lažje voditi podjetje, »poosebljenje socialistične poslovnosti«, kot ga je imenoval Financial Times, v skoraj perfektni nemščini odgovarja: »Ne, tukaj sem se rodil, tukaj lahko uresničim vse svoje ideje in tukaj sem lahko enakopraven.« Sekvenca se je končala z vprašanjem, koliko mesečne plače ima poveljnik ene od gospodarskih armad države, ki je za vojaški proračun po nekaterih podatkih porabila od štirideset do sedemdeset odstotkov bruto družbenega proizvoda.
»Šest in pol tisoč dinarjev. Štirikrat več kot vratar na vhodnih vratih v zgradbo.«
Po teh dejstvih ni težko zapasti v romantiko o predmetu, o katerem se govori, toliko bolj, ker je Sarajevo iz izrazite province v jugoslovanskih okvirih v dvajsetih letih postalo mesto. Počasi se je izpopolnjevala ideja Avsto-Ogrske, ki je nasledila obcestno postajo trgovcev, ki so potovali med Dubrovnikom in reko Savo. Sam Blum je veličasten dokaz trditve, da je bila Jugoslavija stabilna država, dokler so jo vodili avstro-ogrski državljani.
Nazaj v leto 1984. Po nekaj neuspešnih odhodih na pogovore na televizijo je skopnelo vsako upanje, da bo Top lista nadrealista dobila svoj televizijski format. Treba je poznati (politični) kontekst tistega časa: medtem ko je v zahodnih republikah SFRJ po Titovi smrti počasi popuščal pritisk na politično drugače misleče in je začela dozorevati misel, da bo olimpijski sneg socializma moral skopneti in da bodo po njem ostale packe notranjih protislovij te države, so hoteli v Bosni in Hercegovini stvar zamrzniti. Pri tem je treba upoštevati, da so bili nekateri deli partijskih sil, ki so nadzirale obveščevalne strukture, že precej nacificirani in da je poleg boja na vrhu potekal tudi boj notranjih frakcij. Avgusta 1983 se je začelo sojenje trinajsterici muslimanskih intelektualcev z Alijem Izetbegovićem na čelu: bili so obtoženi kontrarevolucionarnega delovanja in sovražne propagande.
To je bil blitzkrieg Službe državne varnosti, iz katere so ljudem zgodaj zjutraj prihajali na vrata ali pa so jih na informativne pogovore odpeljali zgodaj zvečer, da bi čez noč ostali v prostorih, iz katerih človek verjetno ne pride ven takšen, kakršen je v njih vstopil. Nekega dne po vrnitvi iz šole sem videl ogromnega sivega človeka, kako se je nekaj tiho pogovarjal z mojim očetom. Pred njima so ležale neke knjige in nekaj napisov v kaligrafski pisavi, ki so običajno citati iz Korana in ki pogosto krasijo zidove muslimanskih hiš, imenujejo se lehve. Oče in ta gospod sta se pogovarjala o tehniki. Stari je pred tem nabavil za moje pojme neki čuden instrument, ki je na grafikonu izpisoval črto, podobno EKG, če bi se nanj priključila kakšna naprava. Sedela sta v očetovi delovni sobi in nista hotela, da bi šestnajstletnik dobil vtis, da se dogaja kar koli nenavadnega. Sam sem na pol z zanimanjem pokukal na ekran in odšel s svojimi najstniškimi oblaki megle. Ko pa je mati vprašala, kaj so te stvari, je oče dejal, da je profesor Ešref, kot se je imenoval gost, pri njem pustil neke svoje stvari, ker so slabi časi. Profesor, ki so ga pred tem aretirali in je preživel dve leti in pol v zaporu zaradi podobnih obtožb kot skupina okrog Izetbegovića, je bil orientalist in predavatelj na islamskih šolah in očitno so ga takratni dogodki prestrašili. Prijatelju je zaupal material, zaradi katerega bi ga Služba državne varnosti lahko kompromitirala. Mislim, da je po tistem, ko je vse minilo, pustil v dar napis, ki je stal nekje na polici v našem stanovanju v naselju Džidžikovac. O koreninah in posledicah te politične afere tokrat ne bomo govorili: morda je treba reči, da so jo v Beogradu, od koder so to afero najverjetneje sprožili, v nacionalističnih krogih pričakali kot zadetek v črno, ker je zagovarjala etnično segregacijo, kar je v bistvu nasprotovalo duhu dela komunistične oblasti, ki je bila za enotno, homogeno republiko. Danes je najbrž zanimivo, da sta bila najglasnejša nasprotnika takratnega montiranega procesa Vojislav Šešelj in Dobrica Ćosić. Zli klovn in mastermind srbskega nacionalizma, ki je potem uničil Jugoslavijo. Ljudje iz tistega procesa so bili pomiloščeni šele leta 1988 in nekateri od njih so z vojno postali pomembni bošnjaški politiki.
Narodnjaki z obrobja
Vse to torej ni bil samo rokenrol. In napredek. Po podajanju vročega krompirja iz roke v roko, kar je bil načrtovani televizijski format Top liste nadrealista, so zadevo dodelili redakciji narodne glasbe. Po pričevanju Bore Kontića, utemeljitelja radijske Top liste, so v vrhu takratne RTV mislili, da so narodnjaki z obrobja in da tega ne bo nihče gledal. Poleg tega so jih porinili v poletno shemo, ko je socialistični delavec preživel veliko manj časa pred televizorjem kot v zimskih mesecih. Kljub vsemu ni nič pomagalo.
Pozabili so, da je idejo, za katero je čas dozorel, nemogoče ustaviti. V premorih med nastopi pevcev novokomponirane glasbe so se pojavljali radijski junaki (Nenad Janković - Dr. Karajlić, Zenit Đozić, Dražen Ričl, Boris Šiber, Zlatko Arslanagić, Branko Đurić - Đuro) v novih vlogah in kostumih. Kadar danes gledate te posnetke, je tukaj res nekaj zares nadrealističnega, pa tudi diaboličnega: Halid Bešlić, Šaban Šaulić, Biljana Jeftić, Hanka Paldum pojejo svoje hite, nadrealisti pa praktično parodirajo ta svet, ki nastaja paralelno, ko se vse to dogaja. Rezultati gledanosti so presegli vsa pričakovanja: oddaja, ki je bila na sporedu v torek zvečer, je imela gledanost okrog osemdeset odstotkov, medtem ko je bil do tedaj najbolj gledani TV-dnevnik pri sedemdesetih odstotkih.
Albumu skupine Zabranjeno pušenje Das ist Walter, objavljenemu junija 1984 s tri tisoč izvodi, sta sledili še dve izdaji po petdeset tisoč, kar je precedens v Jugoslaviji. Bosanska različica punka je prodrla tudi na vas in zdelo se je, da je neka zakonitost, da so urbani alternativci pristali v kolu z narodnjaki, ki so prihajali z vasi in periferije, ter ustvarjali nov zvok, ki je bil bolj primeren za okolico, iz katere so prišli. Za to operacijo, če naj tako rečemo, na odprtem srcu je imela največje zasluge in odgovornost Erna Perić, muzikologinja in urednica na Televiziji Sarajevo. Kot vsi radijski otroci je po drugi svetovni vojni prav tako odraščala v studiu v ulici Danijela Ozme, v tisti, iz katere je desetletja pozneje začela svoj vzpon tudi Top lista nadrealista. Po rodu je bila iz judovske, sefardske družine in verjetno je doma veliko poslušala pesmi, ki so v globoki korelaciji s sevdalinkami. Oče je bil tamburaš v prvem orkestru in navduševala sta jo verjetno estetsko najbolj popolna pevca sevdaha v zgodovini – Nada Mamula in Zaim Imamović. Študirala je muzikologijo in iz te dediščine je morala slišati, kaj prihaja. Ne preveč priljubljena v krogih vodstvenih struktur, a pogumna in z veliko samozavesti je sprejela mulce s Koševa in jim dobesedno odprla okno v novi svet.
Do konca leta 1984 se bosta zgodili vsaj še dve pomembni stvari: obe novembra. Sedemnajstega, ob proslavi obletnice oddaje Primus v Domu mladih v Skenderiji je igralo Zabranjeno pušenje, mladi režiser Emir Kusturica pa je prinesel nezmontiran material filma Oče na službeni poti, ki je leto pozneje dobil zlato palmo v Cannesu. Deset dni pozneje na koncertu istega benda na Reki je Nele Karajlić, ko je videl, da se je pokvaril ojačevalec, rekel »Crk'o nam je Maršal«, nato bo sledila medijska hajka in izgon s televizije, kar bo trajalo praktično vse do začetka devetdesetih.
Zdelo se je, da so zlati dnevi Top liste nadrealista minili. In v tem smislu je bil zadnji skeč iz te serije, v katerem Đuro kot vratar pokliče svojega prijatelja Hama in ga povabi, naj pride, ker so vsi odšli in nima nikogar več, ki bi ga preganjal, ter napove njihov odhod z (velike) scene. Nazaj v garažo, bi rekli. V klube, v katerih se je vse začelo, polne znoja, slabega piva in energije, ki je začela kopneti, prav tako kot tisti olimpijski sneg.
