Ko je prišel pust, je bil vsak drugi krof (ker samo zaradi krofov se pa res ne bomo vozili do Trojan) približek trojanskega. Včasih je bilo tako. Trojanski krof je bil iPhone v svetu krofov. Zlati standard. Potem je prišel kapitalizem in »trg krofov«, pa avtocesta, pa nouvelle cuisine, pa veganski krofi, pa krofi, ki sploh niso več krofi… in trojanske mastne in sladke bombe, kjer je bila marmelada vedno na tistem koncu krofa, ki si ga privarčeval za konec, so počasi izginjale v pozabo. Nekako se človek sprijazni s tem, da samo še občasno zavije z avtoceste, da bi se ustavil v cvrtnici vzhajanega testa. A potem pride pust. In sporočilo Turistično gostinske zbornice Slovenije. Da ne bi komu naredil krivice ali morda celo vzbudil suma, da si izmišljujem, citiram sporočilo, kot ga je povzela STA: »Naj klasični krof Slovenije 2022 so pripravili v vrhniški slaščičarni Berzo, drugo mesto je pripadlo slaščičarni Marelica v Celju, tretje pa ljubljanski slaščičarni Maxi. Med posamezniki je najboljši klasični krof pripravila Helena Črne iz Črnomlja. V kategoriji naj inovativni krof je prvo mesto pripadlo Domu starejših občanov iz Novega mesta, drugo mesto ljubljanskemu Maxiju in tretje mesto Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Med posamezniki je najbolj inovativen krof pripravila Vika Begulić iz Rakeka.«
Počasi, počasi… Lovil sem sapo in prebral še enkrat od začetka: bla, bla, bla… Berzo… bla, bla, bla Maxi… bla, bla, bla… Marelica… Nikjer ni trojanskega krofa. Nikjer ni Krofa. Nič več ni, kot je včasih bilo. Tako smo narejeni ljudje, da ko pride kaj novega, hitro pozabimo na staro, do katerega smo še kakšen teden nazaj imeli zelo strasten in čustven odnos. Covidna kuga je pozabljena takoj, ko so lahko kafiči odprti do jutranjih ur. Dragić je pozabljen, ko na parket stopi Dončić. Vojne po svetu so pozabljene, ko pride do nove vojne…
Tisti francoski vojaki z začetka zgodbe so na prelazu Učak, ob stari cesti s Štajerske proti morju, dobili spominski obelisk, na otvoritev katerega je prišla celo tedanja francoska veleposlanica Chantal de Bourmont. Trojanski krofi, ki so izginili s slovenskega kulinaričnega zemljevida, torej edini pravi Krofi, sicer še vedno padajo v cvrtnike, a so padli tudi v pozabo. Nihče jim ni postavil ne spomenika ne obeliska. Ker te si očitno zaslužijo le vojaki, ne pa tudi krofi.
To je narobe s tem svetom: nihče se ne spomni na krofe!
