»Mater, še enkrat me zmoti, pa ti prisežem, da boš že jutri v gulagu odloženih kadrov policije v Tacnu,« je siknil predsednik in minjonu številka 2 namenil tisti pogled, ob katerem zledeni kri v žilah. »Stoletje, v katero smo že krepko zakorakali, bo čas…« je počasi bral svojo okorno pisavo in v roki vrtel nalivnik, ki mu ga je poleti, na proslavi tistega prvega državnega praznika, podaril prijatelj Viktor. »Bo čas, bo čas, bo čas…« je počasi mlel besede po ustih in klel svoje literarne muze in tistega idiota, ki mu je ustavil tok misli.
»Pridi sem,« je zatulil čez sobo »in dokončaj zdaj to misel, idiot!« Minjon je pogledal na list papirja in ugotovil, da ima šef, kot je značilno za dikta....., no, za močne in neuklonljive osebe, jako lepo pisavo. Sploh »T«, spisan kot velika začetnica, je neverjetno spominjal na »T«, ko ga je pisal njegov vzornik. »Hm, kaj pa če nadaljujete tako: 'drugačne dinamike, kot smo je vajeni'? To je vseobsežno. Lahko bo slabše, lahko boljše,« je poskusil minjon. Šef, malce užaljen, ker se ni sam spomnil tega, je spet postal svoj stari jaz: užaljen otrok v vrtcu. »Ma, veš kaj, kar sam napiši ta govor do konca. Mi je čisto vseeno, kaj napišeš, samo pazi, da ne bo krajši od 23 minut in ne daljši od 24 minut. Pa obvezno mi na koncu pusti še za dve minuti govorance, da povem, kako je treba štepat Slovence, in zaželim plebsu vesel božič.« Tako je rekel, si popravil šlafrok (nekdo, ki dan in noč skrbi za našo dobrobit, ima vso pravico, da se kdaj pa kdaj malce bolj udobno obleče) in odšel v čajno kuhinjico, da si pogreje še zadnji čuft.
Minjon številka 2 je malce pogrizel radirko na koncu svinčnika, malce zavzdihnil, nato pa na papir prelil svojo megalomansko idejo. Premajhna in preveč rdeča je Ljubljana za nas, premajhna Slovenija, Evropa in svet. Na vrsti je vesolje. »Pred nami je čas, ko se bo odločilo, ali je človeštvo najprej sposobno stopiti skupaj pri ohranitvi življenjskih pogojev našega čudovitega planeta, izkoreniniti lakoto, združiti znanje in se nato usmeriti k zvezdam. Dobesedno. Pravzaprav je zdaj to edini res prepoznaven možen skupen cilj človeštva v predvidljivi prihodnosti. Skupni cilj, ki lahko, ni pa nujno, ob vseh razlikah združi človeško raso v skupnem hotenju za skupno dobro.«
Ampak, kakorkoli je sešteval vrstice, jih preračunaval na šefov počasni govor, je bilo premalo. Če pride šef nazaj z marende in ugotovi, da je govor za kakšne tri minute prekratek, mu bo zdrobil jajca. Že tale vesoljski štos bi lahko naletel na slab odziv pri šefu…
To je vsa resnica za tistim delom govora, kjer smo izvedeli, da je danes v našem znanem vesolju od dva do deset tisoč milijard galaksij, da od enega do drugega roba naše galaksije svetloba potuje sto tisoč let in da menda lahko posežemo tudi po sosednjih osončjih ter naprej. Izvedeli smo tudi za vse »slovenske« inovacije in izume, ki so človeka ponesli na Luno in nas bodo pogumno ponesli tudi tja, kamor človek še ni šel. To je bilo kot »cajtfiler«, na katerega je lahko šef potem zalepil zaključno idejo, da nam vsa znanost in pamet ter blaginja ne morejo pomagati, če ne bo ljudi. »Zato vam kličem: pojdite, naj spolnost postane bistvo vašega obstoja, prokreirajte se…« je začel zlivati svoje zaključne misli, a se hitro ustavil. Kot je rekel njegov vzornik Sundzi: sovražniku nikoli ne razkrij svojih želja brez ovojnega papirja, ki bo nakazoval le obliko. Tako so milijarde, zbrane pred TV-ekrani, slišale njegov poziv, ovit v darilni papir modro-rumene barve: »Zato je eno od najvišjih prednostnih področij tako Slovenije kot Evrope demografija. Več veselja do življenja in več otrok.«
Tako je treba poslušati njegov govor. Vsakič. Začetek (pred nami so praznični dnevi) in konec (razmnožujte se). Vse ostalo vmes je megla. Balast.
