Zakaj sem napisal Novo butalsko čitanko ali povejmo resnico skozi smeh!

V letu 2019 bi se morali z vso pozornostjo spomniti, da je natanko pred 120 leti izšla knjiga, ki nam skozi smeh in posmeh neprizanesljivo slika nacionalni portret. Pravzaprav bi morali že leta 2017 z vsem spoštovanjem obeležiti 150-letnico pisateljevega rojstva, a smo ga kar malo zatajili in pozabili. Mar zato, ker verjamemo vrlim literarnim teoretikom (takratnega in tudi današnjega časa), da zgodbe o Butalcih zaradi humornosti niso relevantna umetniška literatura? Morda pa smo pozabili nanj iz površnosti? Malomarnosti? Nemarnosti? Mislim, da ne. Pisatelja smo namenoma potisnili malce vstran. V resnici se v druščini Butalcev preveč prepoznavamo, da bi knjigo in avtorja lahko brez zadreg slavili in mu priznali, da nas je zadel v živo. Ne samo butalskega župana in njegovo vaško druščino, pač pa vse nas.

Smisel satire je v tem, da zaboli. Satira, ki ne sproži vsaj malo užaljenosti in jeze, je zgrešila svoj cilj. Hkrati pa je satira tudi merilo demokratične tolerance. Dobri politiki se zavedajo moči in resnice satiričnih sporočil. In zrelost nekega naroda se v resnici meri tudi po tem, ali se zna smejati svojim lastnim napakam. Smo Slovenci zrel narod? Ali zgolj užaljeni Butalci? Danes nam vladajo užaljenci in maščevalci brez humorja. O umetnosti in kulturi v tej državi odločajo ljudje, ki umetnosti ne razumejo, ki se borijo proti njej, jo celo ovajajo pri policiji (če to ni butalska zgodba par excellence!), vladajo nam ljudje, ki na vsakem koraku izkazujejo svojo netoleranco in predvsem neduhovitost. Narod, ki ne razume humorja, kar pomeni, da ne razume kritike – da se ne želi pogledati v zrcalo, da ni dojemljiv za drugačna mnenja – takšen narod je zapisan dolgočasnemu propadanju.

Pred dvema letoma sem se v zvezi z odnosom oblastnikov do kulture domislil nove butalske zgodbe: »Butalskemu županu je na zelo ograjenem vrtu pred hišo cvetela prekrasna gartroža. Bila je tako lepa, da so jo občudovali celo Tepanjčani, ki so Butalcem pamet po znižani ceni prodali. Ampak nekega dne je prelepa gartroža začela hirati in umirati. Butalski župan si je od žalosti razpraskal plešo in ni vedel, kaj bi. Pa ga je Tepanjčan vprašal: 'Župan, pa ti svojo gartrožo kaj zalivaš?' Župan je začudeno izbuljil oči in zelo odločno rekel: 'O, to pa ne! Voda je pa predraga!'« To zgodbo sem potem vpletel v svoj nagovor ob podelitvi Prešernovih nagrad. Takrat sem bil iskreno prepričan, da aktualna oblast sicer potrebuje kulturo, vendar je ne bi zalivala in negovala, ker je voda pač predraga. Imeli bi umetnost, ampak zastonj, tako kot se za Butalce spodobi. Seveda sem bil zelo naiven. Pravi naivni pisateljski Butalec! Že takrat je bilo oblastnikom za slovensko umetnost prav malo mar. Vseh 30 let, kar imamo svojo državo, vladajočim ni bilo kaj dosti za umetnost in kulturo. Razlika med enimi in drugimi oblastniki (levimi in desnimi Butalci, če tako hočete) je samo ta, da so levi Butalci pustili umetnost na videz pri miru, uničevali so jo na skrivaj, počasi, po milimetrih, malo tu, malo tam… desni Butalci pa to počnejo direktno, brezobzirno, brez sprenevedanja, jasno dajo vedeti, da bodo uničili alternativno kulturo in z njo vso njim nerazumljivo umetnost ter izsilili svojo vizijo podeželske, domoljubne in veseljaške kulture vaških straž, kar najbolj odraža njihov mentalni nivo in njihove estetske vrednote. Tako da je prilika o butalskem županu, ki ima sicer rad gartrožo na svojem vrtu, ne bi pa je zalival, jako naivna. Vendar je bila dober povod za nastanek še drugih satiričnih besedil, zbranih v knjigi Nova butalska čitanka.

Kmalu po mojem nagovoru v Cankarjevem domu mi je prijatelj Tone Partljič rekel: »Čuj, stari, ti bi láhko napisal ene take nove Butalce. Pa to bi ti znal!« Potem me je k pisanju nagovarjal tudi urednik Litere Orlando Uršič. In sem se lotil. Poleti 2019 sem pisal nove butalske zgodbe. In sem se zelo zabaval. Butalskih zgod in nezgod mi ni bilo težko najti. Pravzaprav si jih nisem niti posebej izmišljeval. Slovenci, no, slovenski politični velmožje so v minulih desetletjih kar tekmovali, kdo bo bolj temeljito prebutalil Butalce.

Vedel sem, da moram slediti nekakšnim splošnim butalskim lastnostim, ki bodo zanimive in satirične ne glede na to, kako se bo v Butalah v prihodnosti menjala in zamenjala oblast. Dobra satira poskuša ujeti in zaobjeti obče človeške značilnosti. Seveda je lahko tudi zelo konkretna in lahko strelja svoje puščice celo v dnevno aktualne politične budálosti, vendar takšna satira izgubi svoj humor, takoj ko politiki, ki so bili vzrok satire, izginejo iz političnega življenja. Zavedati se moramo, da so politiki in politične stranke v resnici jako minljiv material. Hitro jih pozabimo in tako satira brez naslovnika izgubi svoj humorni naboj. Zato je pomembno, da išče in smeši tiste lastnosti, ki bodo aktualne dlje časa in so splošne človeške ali narodne napake. Zavist, podkupljivost, neumnost, ljubosumnost, hinavstvo, nenačelnost… to so žal lastnosti, s katerimi se bomo srečevali v vseh obdobjih. Vedeti moramo, da bodo današnji politiki, čeprav nam bodo s svojim butalskim vladanjem zagrenili življenje, zelo hitro pozabljeni. Še posebej to velja za slabe politike, za tiste, ki delajo škodo, ki so negativni in zli. Takšne človeški spomin še hitreje izbriše.

Vse nove butalske zgodbe sem napisal v času, ko je Sloveniji vladala popolnoma drugačna politična volja. V jeziku sem sledil dikciji Frana Milčinskega, nekatere like sem seveda nadaljeval, mnoge sem si na novo izmislil, in to v stilu svojega literarnega predhodnika. Največja razlika med starimi in novimi butalskimi zgodbami pa je v tem, da današnji Butalci niso več zgolj prijetni možakarji in žene, ki sejejo sol in si koprive polagajo na jezike, da bi občutili, kako sol peče, s hrbti ne raztegujejo več cerkvenih zidov, da bi imeli večjo cerkev, in tudi zajca, ki se pase na njihovi detelji, ne odganjajo več z lepo besedo… pač pa so Butalci v Novi butalski čitanki tisti ljudje, ki postavljajo ograje na meji (in v svojih glavah), ki prodajajo butalske dobrine tujcem za majhen denar, ki kupujejo zastarelo orožje in si nakazujejo provizije, ki delijo službe svojim sorodnikom in odganjajo sposobne mlade ljudi v tujino… Današnji Butalci so tisti, ki ne ločijo več med lažjo in resnico, saj so Laž povabili medse, celo naselili so jo v svojem hramu demokracije kot vzgled in vzor vseh etičnih vrednot… Današnji Butalci so nevarni možje in žene in so največji sovražniki Butal. Butalcev ne bodo uničili niti Tepanjčani niti grda Evropa, pač pa se bodo uničili sami. Tepanjčani tega sploh ne bodo opazili, Evropa pa še manj.

Zaradi vsega povedanega se najbrž ob Novi butalski čitanki ne moremo povsem sproščeno smejati. Smejemo se lahko veliko, vendar se nam med smehom kotički ust ne zavihajo čisto navzgor. Seveda so med Butalci nekdaj in Butalci danes še druge razlike. A že Butalci Frana Milčinskega niso kazali kakšne hude želje, da bi spremenili butalski svet. Živeli so svoje butalsko življenje in pika. Mogoče smo se Butalci skozi drugo polovico 20. stoletja malo spremenili. Vsaj tako je bilo videti. Bili smo sposobni upora. In tudi danes smo še. Tako se vsaj dozdeva, če pogledamo vsakotedenska kolesarska druženja. Ampak literatura žal včasih srhljivo napoveduje tudi prihodnost. Nova butalska čitanka nam predstavlja Butalce, ki so sprijaznjeni, morda celo apatični. Brez kakšnih idej o drugačnih Butalah. Zato župan in njegov minister za policaje Cefizelj butalsko narodno bogastvo delita med sabo in med svoje ožje družinske člane popolnoma brez zadreg in slabe vesti. Saj se nihče v Butalah čisto zares ne upre. Butalci kot da so že zdavnaj pozabili na upornost svojih prednikov. Ali kot je vizionarsko rekel butalski župan: »Res da smo narod in imamo svojo državo, še vedno pa smo družine, in vsaka družina vedno poskrbi samo zase, a je prav tako?« In Butalci so prikimali. Nekateri so celo dvignili roke, čeprav tega od njih ni nihče ne zahteval ne pričakoval.

Če nas čaka prihodnost, v kateri bodo ostali samo kimajoči in sprijaznjeni Butalci, ki jih skrbi samo zase in za svoje koristi, ne bo nikoli več potrebe, da bi kdorkoli še kdaj opisoval butalske dogodivščine. Ker Butalcev enostavno ne bo več. Si res želimo takšne prihodnosti? Prihodnosti, ki bo podobna temačni preteklosti enoumja, demagogije in pokradene dežele? So med Butalci res takšne težnje? Seveda so. Vsaka neumnost in vsako zanikanje svobode, kulture in umetnosti se na koncu konča s fašizmom. Butalski fašizem zna biti še posebej neprijeten. Zato, ker so Butalci že tradicionalno največji sovražniki Butalcev in svojo jezo in nezadovoljstvo vedno obrnejo proti sebi.

Želim si, da bi bili Butalci spet samo Butalci in da s svojo butálostjo ne bi ogrožali nikogar, najmanj sebe. Želim si tudi, da bi se ob butalskih zgodbah lahko spet sproščeno hahljali in se iz njih tudi nekaj naučili. Predvsem to, da egoizem, maščevalnost, laž, kradljivost, demagogija, sebičnost, hinavstvo, topoglavost in topoumnost… vodijo v požgano zemljo, kjer na koncu ne bo ničesar več in kjer bodo ostali samo še oblastniški Butalci s svojimi jahtami. Ali kot je rekel butalski župan in predsednik vlade v prostem času, po potrebi pa tudi finančni minister: »Butale so večne. In trajale bodo vsaj do konca večnosti. In za to sem jaz, butalski župan, polno odgovoren in zaslužen.« Butalski minister za policaje Cefizelj mu je zadovoljno prikimal. Drugih pa ni bilo več v dvorani. So šli na malico. Itak.