Na dobro uro trajajoči prireditvi ob 40. rojstnem dnevu kluba, ki se lahko pohvali z dvema naslovoma evropskega prvaka, 29 lovorikami državnega in 28 pokalnega zmagovalca Slovenije, se je zbralo več kot 200 povabljenih – nekdanjih in sedanjih igralk kluba, športnih funkcionarjev, predstavnikov sponzorjev, novinarjev in ostalih gostov. Očeta kluba in častnega predsednika Zorana Jankovića (predsednik je bil med letoma 1992 in 1997), ki se prireditve ni mogel udeležiti, je nadomestil podžupan MOL Samo Logar, krajša govora pa sta imela tudi sedanji predsednik kluba Iztok Verdnik in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac.
Okoli odra so bili razstavljeni številni pokali, med katerimi sta izstopala »kapitalca« za najboljšo ekipo v Evropi v letih 2001 in 2003. Tomaž Hostnik in godalni kvartet sta predstavila Krimovo himno (originalni avtor je preminuli Branko Jovanović Vunjak Brendi) v tekstovno in glasbeno spremenjeni obliki, gostitelji pa so poskrbeli tudi za novo grafično podobo klubskih obeležij na čelu z novim grbom. Ob koncu je sledilo še eno presenečenje: igralke mlajših Krimovih selekcij so se v slogu manekenk na modni pisti predstavile v atraktivnih in nenavadnih trajnostnih oblačilih, narejenih iz starih Krimovih dresov, trenirk, žog in ostale opreme.
Zabave za mamo kluba
Legendarna Cveta Benet, ki ji pravijo kar mama kluba, je bila leta 1984 pobudnica, da bi fantovska ekipa Zveze športnih društev Krim dobila tudi žensko družbo. A začetki so bili vse prej kot lahki. »Imeli smo le eno zunanje betonsko igrišče na Rakovniku in nič drugega. Bili smo tudi brez žog, zato smo najprej kupili kar gumijaste. A dekleta, ki so prišla v klub, so bila zelo zagnana, imeli smo tudi veliko podmladka. Iz sezone v sezono smo napredovali in v pičlih sedmih letih smo prišli od nič do prve lige. Morali bi sicer igrati v drugi jugoslovanski ligi, a je takrat država razpadla. Ko smo se uvrstili v prvo ligo, sem po sedmih letih v vlogi trenerke nagovorila Marto Bon, naj bo moja naslednica,« se je klubskih začetkov po slavnostni prireditvi spominjala Cveta Benet.
Posebej je opozorila na to, da so bili v začetnih letih delovanja odnosi med vsemi v klubu fantastični, takšni pa so med njo in takratnimi igralkami, ki so začele na Krimu, ostali do danes. »Lahko rečem, da imajo igralke še vedno takšen odnos do mene, kot da sem tudi njihova mama. Stalno me kličejo in obiskujejo ter vabijo na vse konce. Vsako leto mi tudi pripravijo zabavo ob mojem rojstnem dnevu. Punce so zares neverjetne,« je navdušena Benetova, ki je po prihodu Bonove ostala v klubu v drugačnih vlogah (tehnični vodja, sekretarka...). V klubu je uradno delala do leta 1996, potem pa je še dve leti delovala v ženski reprezentanci Slovenije.
Tiselj s polovičnim izkupičkom
Pod obe Krimovi evropski lovoriki se je kot trener podpisal Tone Tiselj. »Krim je svojo profesionalno pot s ciljem postati prvak Evrope začrtal s trenerjem Vinkom Kandijo in Jankovićem. Kandija je vedno imel triletni projekt za skok na vrh. V treh letih na Krimu je skoraj prišel na vrh (v finalu je leta 1999 klonil proti madžarskemu Dunaferrju, op. p.), nato je prišlo do trenerske zamenjave. Profesionalno pot sem podedoval in nadaljeval, smo pa nadgradili nekatere zadeve in uvedli drugačne prijeme. To so bile osnove, najpomembnejše pa so bile vrednote, kot so delo, disciplina in maksimalno medsebojno zaupanje. Vsi smo vse temu podredili, za to živeli in zato nam je uspelo,« ocenjuje Tone Tiselj.
S Krimom je bil še dvakrat na pragu raja, a sta bila v finalu obakrat boljša danska kluba: v sezoni 2003/04 Slagelse, v 2005/06 pa Viborg. »Težji je bil poraz proti Slagelseju, saj smo po minus ena na Danskem izgubili povratno tekmo pred domačimi gledalci z 32:36. A leto 2004 je bilo specifično: ker sem pred EP v Sloveniji postal tudi selektor moške reprezentance, več kot tri mesece nisem bil s Krimom. Vseeno nismo želeli ponoviti napake po prvem naslovu leta 2001, ko smo v naslednji sezoni obstali že v skupinskem delu. Uspeli smo priti v finale, a najhuje je izgubiti evropski finale v domači dvorani,« priznava Tiselj. Po zadnjem Krimovem finalu v ligi prvakinj leta 2006 proti Viborgu se je Tiselj poslovil od kluba, nato delal kot trener doma in v tujini (še enkrat na Krimu med 2011 in 2014) do leta 2018, zatem pa rokomet zamenjal za zdaj že dolgo prvo športno ljubezen – kolesarstvo.
Sanjsko slovo z lovoriko
Igralka Branka Mijatović bo v rokometni zgodovini za vedno zapisana kot prva Krimova kapetanka, ki je leta 2001 po finalni zmagi proti Viborgu dvignila pokal za naslov prvakinj Evrope. »Iz matičnega Polja sem v Krim prišla leta 1993. In vse, kar se je od takrat do 2001 dogajalo, je bilo kot dan in noč, napredek na vseh področjih pa je bil očiten. Občutki ob dvigu pokala pred 23 leti so bili vrhunski in nepozabni – takšni, kot so ob rojstvu otroka. In tudi krimovke smo uspešno 'rodile' evropsko lovoriko. A to ni bila navadna lovorika, na primer za naslov najboljšega v državi, ampak dokaz, da smo pokorile celotno Evropo. To so spomini, ki jih nikoli ne moreš pozabiti. Še po toliko letih se, ko grem mimo dvorane na Kodeljevem, dobro spominjam vsega,« pravi Branka Mijatovič.
Leta 2003 je še drugič osvojila naslov klubske prvakinje Evrope, a ni bila v kapetanski vlogi. Po desetih letih igranja za Krim je po drugi evropski lovoriki končala svojo športno pot, odločitev o tem pa je sprejela že pred uspehom. »Po prvem evropskem naslovu je prišla sezona v ligi prvakinj, ki je bila velik neuspeh. Mislili smo, da se nas bodo tekmice, ker smo bile sezono prej najboljše v Evropi, bale, a so nas še bolj napadale. Zato smo želele v sezoni 2002/23 to popraviti, kar nam je stoodstotno uspelo. Z drugo lovoriko smo sebi in drugim pokazale in dokazale, da še nismo pozabile igrati vrhunskega rokometa. Svojo rokometno kariero sem končala kot prvakinja Evrope – kaj lepšega in boljšega si v življenju ne bi mogla želeti,« se zaveda Mijatovičeva, ki je nato igralsko vlogo zamenjala s trenersko (vodila je tudi moško ekipo v Grosupljem v sezoni 2011/12), trenutno pa je pomočnica selektorja Dragana Adžića v ženski reprezentanci Slovenije.
Uspešna rešitev kluba
Tista, ki ji je pripadla čast, da kot kapetanka dvigne drugo »kanto« za Krim, je bila Deja Doler (zdaj Ivanović), otrok kluba z Galjevice. »Bila sem ena izmed tistih, ki smo začele na betonskem igrišču na Rakovniku. Nato se je kmalu pojavil vizionar, za katerega smo mislili, da je mogoče malce nor, ko je govoril, da bo klub popeljal na vrh Evrope. To je bil Zoran Janković, zdajšnji župan Ljubljane in častni predsednik Krima, enako je ob svojem prihodu v Ljubljano govoril tudi trener Vinko Kandija, kasneje pa je klub res dvakrat stal na vrhu Evrope. Ko smo slavile v letu 2001, so skoraj vsi govorili, da je to naš vrhunec. A s tem se že takrat nisem strinjala, drugi naslov pa sem, če lahko primerjam, doživljala enako kot prvega. To je tako, kot če imaš dva otroka ali več, vsakega pa si seveda enako vesel,« pojasnjuje Deja Doler Ivanović, ki je v finalu leta 2003 proti španski Mar Valencii igrala poškodovana, nato pa je morala na operacijo kolenskih križnih vezi.
*A po velikih uspehih so se nad klub zgrnili črni oblaki, saj je bil na robu propada. »Večina nam je govorila, naj za sabo zaklenemo vrata in odidemo, saj ni možnosti, da bi rešili klub pred stečajem in da bi preprečili njegovo pot na smetišče zgodovine. Toda našlo se nas je nekaj 'norih' ljudi, ki smo verjeli v rešitev kluba, tudi s sanacijo dolgov, ki je trajala od 2014 do 2020. Ponosna sem, da nam je uspelo in da smo preživeli,« se težkih časov spominja nekdanja rokometašica in reprezentantka ter zdajšnja športna direktorica kluba. Pred novo sezono, v kateri Tigrice – takšen je vzdevek igralk Krima – ciljajo (vsaj) na sklepni turnir najboljše četverice v ligi prvakinj, napoveduje: »Na tretjo evropsko lovoriko čakamo že 21 let, kar je absolutno predolgo. Zdaj, ko je v klubu spet obdobje vzpona in rasti, je nujno potrebno doseči odmeven evropski rezultat. Prepričana sem, da smo sposobni v novi sezoni prekiniti že 21-letni urok in spet postati najboljši v Evropi.«