Tako obsežno in izjemno tekmovanje, kot so planiški smučarski poleti, vedno postreže s kakšnim presenečenjem, je že na začetku tedna opozoril vodja tekmovanj v Planici Aljoša Dolhar. Vendar se jih ne boji, saj ima ekipa dovolj izkušenj, da stvari nemudoma uredi, je dodal. S prvim velikim presenečenjem se soočil že v četrtek, ko se je zaradi izjemno visokih temperatur začel taliti sneg na zaletni smučini in skakalcem povzročal vse več težav. Kvalifikacije pred okoli 13.000-glavo množico gledalcev, med njimi je bilo precej otrok, je bilo treba premakniti za štiri ure. Dolharju je bilo žal otrok, ki so morali zapustiti prizorišče. Ob tem ko podobne težave pričakuje tudi danes, išče dolgoročne rešitve, da bi se takim nevšečnostim za gledalce, organizatorje, predvsem pa za tekmovalce v prihodnje izognili: predlaga naložbo v ledeno smučino, kot jih uporabljajo tudi na drugih letalnicah po svetu.
Odlikuje ga spoštljiv odnos do ljudi
Skakalci, ki so v teh dneh sodelovali pri pripravi letalnice, imajo z odločitvami vodje tekmovanja izvrstne izkušnje. »Prejšnja leta, ko se je na novo znašel v vlogi vodje, so bili preizkusi letalnice bolj zadržani, letos pa se je neverjetno izkazal. Ves čas je stvari, na primer višino naleta, skupaj z žirijo prilagajal sposobnostim posameznega skakalca. Zelo je človeški,« nam je zaupal eden od skakalcev.
Podobno opažajo drugi sodelujoči na planiškem dogodku, pa naj gre za zaposlene ali prostovoljce, ki vsako leto v velikem številu priskočijo na pomoč tako med pripravami kot samim dogodkom. »Priprave na tekmovanja je vodil vrhunsko,« je navdušen Boštjan Fon, vodja sodniškega stolpa. »Pozna se, da je bil tudi sam skakalec in da do potankosti razume vsako podrobnost. Pozna vsak vijak, točno ve, koliko snega mora biti kje, in poskrbi, da je vsaka podrobnost ustrezna,« pravi Fon. Navdušuje pa ga tudi Dolharjev odnos do ljudi: »Do vseh, ki smo v Planici, je vedno vljuden.«
Sodelujoči so vodjo tekmovanj ob letalnici v zadnjih dneh videvali z blokcem in pisalom. Ko je hodil od ene postaje do naslednje, si je sproti zapisoval, kaj je treba postoriti. »Odgovornim za vsak opravek tega ni naročil po telefonu, pač pa se je oglasil osebno,« opisuje Fon. Vsako naročilo vedno pospremi z besedo prosim, vse sodelujoče privaja na sporočanje povratnih informacij, ko je naloga opravljena, in vselej se jim takrat za opravljeno delo tudi zahvali. »Kljub vsemu pa uživa avtoriteto, ki si jo je zgradil že v letih, ko je sodeloval kot pomočnik vodje tekmovanja,« poudarja naš sogovornik, ki pravi, da v sodelovanju z Dolharjem naravnost uživa.
Tesno povezan s Planico
Da je planiško dogajanje v dobrih rokah, je večkrat poudaril tudi nekdanji vodja tekmovanj Jelko Gros, ko se je po 13 letih od te vloge poslovil. »Aljoša je več kot pripravljen, da prevzame štafetno palico. Je odgovorna oseba, ki bo poskrbela, da bo delo potekalo nemoteno naprej, tudi če ga povozi avto,« je v intervjuju za naš časopis pred časom povedal Gros. Dolhar pa je potrdil, da je v Planici v različnih vlogah prisoten že vsaj četrt stoletja. Pravzaprav je s Planico odraščal. Skakati je začel pri petih letih, v sezoni 1979/80, kariero pa zaključil v sezoni 1993/94. Takrat je na svetovnem prvenstvu v Planici nastopil kot predskakalec in s 180 metri dosegel neuradni slovenski rekord in hkrati najdaljši slovenski skok po osamosvojitvi. Za konec njegove športne kariere pri 19 letih je bila med drugim kriva tudi poškodba v prometni nesreči z motorjem.
Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Kranjski Gori, je šolanje nadaljeval na športni gimnaziji v Škofji Loki, dve leti pa je obiskoval še poslovodsko šolo na Dunaju. V sosednji Italiji je imel gostinsko podjetje, za katerega je moral opraviti tudi italijanski gostinski izpit, pozneje pa je ustanovil še podjetje za prodajo specialne športne opreme in maž za smuči. Od leta 2008 je direktor v slovenskem avtoprevozniškem podjetju ABS Bonifer.
Kmalu po tem, ko je skakalne smuči postavil v kot, se je pridružil prostovoljcem pri pripravi na tekmovanja v Planici in leta 2004 postal pomočnik vodje tekmovanja. V domačem športnem društvu je vodil sekcijo za smučarske skoke in že leta 2003 je postal klubski sodnik za skoke in teke, leto zatem še regijski in leta 2009 državni sodnik, tri leta pozneje pa je postal še tehnični delegat mednarodne zveze FIS. Vselej mu je prav prišlo tudi znanje tujih jezikov, poleg angleščine, nemščine in italijanščine med drugim govori tudi češko, saj ima po očetovi strani češke korenine.
Že vse življenje neustrašen
Aljoša Dolhar je ob pripravah na letošnjo Planico večkrat poudaril, da je ne glede na željo številnih po svetovnem rekordu varnost pri izvedbi tekmovanj na prvem mestu. Spomini njegovega brata Aleša, ki vodi znano gostilno Žerjav v Ratečah, pa pričajo, da je imel Aljoša že v otroštvu silno rad nevarne izzive. »Ko sva bila zelo majhna, sva v vasi našla nekakšno skakalnico za kolo. Ker sam še nisem znal voziti kolesa, me je vozil na prtljažniku, da sva vseeno skupaj skakala. Zalet sva jemala višje in višje. Pred zadnjim spustom sem jaz sestopil, saj se mi je zdelo, da bova padla, on pa mi seveda ni verjel, vendarle sem štiri leta mlajši. Moral se je sam prepričati, kje je meja. Pognal se je, a skok se je končal s padcem na glavo in obiskom zdravnika,« se spominja Aljošev brat Aleš.
Neustrašen je bil Aljoša že od malih nog, pravi njegov brat, padcev na glavo pa je bilo, dodaja, še kar nekaj. »Nenehno je preizkušal meje svojih sposobnosti, obenem pa poskrbel, da sem se tudi jaz zabaval ob njegovih vragolijah. Popolnoma enak je danes njegov enajstletni sin Luka, ki prav tako že skače,« ne skriva ponosa na svojega brata. »Na otroštvo ob starejšem bratu imam lepe spomine, tudi danes sva v zelo dobrih odnosih, družina mu veliko pomeni.« Kot pravi, doma o Planici in o bratovem delu v skokih ne govorijo pogosto. »Kadar pa o tem debatirava, si moram vzeti prosto popoldne,« še pristavi brat vodje planiškega tekmovanja Aleš Dolhar.
