Po porazu v Brunicu ste dobili teden dni prosto, zdaj že dobra dva tedna trenirate za finale končnice. Kako z nekaj časovne razdalje gledate na oba poraza s Pustertalom, ki ste ga v rednem delu prvenstva štirikrat premagali?
V tako kratki seriji, ko se igra na dve zmagi, je nemogoče slaviti le z enim doseženim golom. Ključna težava je bila naša neučinkovitost v napadu, saj nam tudi v igri z igralcem več ni uspelo zadeti. V igri z igralcem manj smo bili zelo dobri, a »power play« nam ni stekel, kar pa verjetno ni bil edini razlog za izpad. O tem zdaj ne smemo več razmišljati, glave so se ohladile, že nekaj časa treniramo in se pripravljamo na finale državnega prvenstva z Jeseničani. To bo zdaj naš osnovni cilj.
Sezona torej še ni končana, čeprav ste v nekoliko nenavadnem položaju, saj niti ne veste, kdaj bodo finalne tekme z Jeseničani.
O tem, kdaj in kako igrati finale končnice državnega prvenstva, je bilo v preteklosti veliko govora, toda ker ekipi igrata na različnih tekmovanjih, je težko najti ustrezen termin. Zdaj je, kar je, morali se bomo optimalno pripraviti za finale. Jeseničani bodo verjetno nekoliko utrujeni od končnice alpske lige, medtem ko se bomo mi lahko v miru osredotočili na finale. V vsakem primeru želimo zvezdico vrniti v Tivoli.
V letošnji sezoni je bilo v klubu veliko aktivnosti na organizacijskem in marketinškem področju. Kako ste to občutili igralci?
Prav zato, ker je klub na vseh drugih področjih naredil velik korak naprej, v športnem smislu pa smo ostali na isti ravni kot lani, vse skupaj še toliko bolj boli. In to čeprav smo imeli boljše tujce, boljše slovenske hokejiste, boljšo ekipo. Vzroke za to bo treba poiskati, da bomo vedeli, kaj spremeniti, da bomo v prihodnji sezoni boljši. Časa za analizo je dovolj, v klubu so ljudje, ki so to sposobni narediti in verjamem, da bodo.
Kako gledate na razvoj kluba v primerjavi z lansko sezono, ko ste se po dolgih letih igranja v tujini vrnili v Olimpijo?
Klub je vsekakor zrasel v vseh pogledih, tako organizacijsko kot športno. Čeprav smo na ledu ostali na isti ravni kot lani, je napredek očiten. Če samo pogledamo kakovost tujcev in slovenskih igralcev, ki so prišli pred sezono, si takšnih okrepitev pred letom dni nismo mogli predstavljati. Zdaj so tukaj in igrajo za Olimpijo s srcem, kar je velika stvar. Napredujemo korak za korakom. Morda se na športnem področju to še ne pozna toliko, a verjamem, da smo na pravi poti in da bo tisto pravo za Olimpijo še prišlo.
Ali je cilj vodstva kluba, da bo Olimpija v dveh, treh letih v vrhu lige ICEHL, realno postavljen?
Za nas, ki smo blizu dogajanju, je to povsem realen cilj. Morda se vam zdi nekoliko nerealno, a v klubu imamo jasno vizijo, kako do tja priti. Seveda pa se mora veliko dejavnikov poklopiti. Ne gre le za kakovost igralskega kadra in uspešen marketing. Vedno obstaja možnost, da se kaj zalomi. Tako smo denimo v tej sezoni igrali boljši hokej kot lani, a je bil končni izkupiček enak.
Pred lansko sezono ste se po dolgih letih igranja v tujini vrnili v Tivoli, pred letošnjo sta prišla tudi Blaž Gregorc in Robert Sabolič, ki bi si ga pred leti težko predstavljali v zeleno-belem dresu. Ste imeli pri tem kakšno vlogo?
Že pred svojo vrnitvijo sem o klubu slišal veliko dobrih stvari. Dejstvo je, da so me fantje, ki so prišli za mano, spraševali, kakšno je stanje v Olimpiji. Morda sem jim s svojimi odgovori olajšal odločitev, da so se pridružili. Hkrati so zdaj finančni pogoji boljši kot pred leti, kar omogoča prihod kakovostnejših slovenskih in tujih igralcev.
Ena od vaših nalog ob vrnitvi v klub je bila tudi vključevanje mlajših igralcev v članski hokej. Koliko so mlajši igralci napredovali, so naredili ta korak naprej?
Od vsakega posameznika je odvisno, koliko je pripravljen delati, da vsak dan napreduje. Rekel bi, da so vsi mlajši igralci napredovali, eni bolj, drugi manj, toda šele prihodnja leta bodo pokazala, kdo je pravi in kot pravi predsednik kluba Miha Butara, bodo ostali le najboljši in tisti, ki si zaslužijo, da nosijo zeleni dres in da skupaj naredimo velik uspeh za Olimpijo in Ljubljano.
Letošnja sezona je bila za vas posebna tudi zaradi drugačne vloge – po odhodu Anttija Karhule ste začasno pomagali Andreju Tavžlju kot pomočnik trenerja. Kako ste to doživeli?
Najhuje je, ko si kot igralec poškodovan in ne moreš pomagati ekipi. Ko je prišlo do menjave trenerja, smo se z direktorjem kluba Anžetom Ulčarjem in Tavžljem dogovorili, da bi bilo koristno, če ostanem blizu ekipe in pomagam Andreju, ki takrat še ni bil potrjen za glavnega trenerja. Klub je še iskal rešitev, v tem vmesnem obdobju pa sem mu stal ob strani. Izkušnja je bila dobra, vendar moram priznati, da je veliko lepše drsati po ledu kot stati ob ogradi.
Ali vas je trenersko delo zamikalo?
Ne bi rekel, da me je ravno zamikalo, vendar je bilo zanimivo in veliko sem se naučil. Kljub temu še vedno raje igram hokej, kot da bi bil trener.
Veliko se je govorilo o tem, da bi to lahko bila vaša zadnja sezona. Bo res?
V glavi sem že sprejel odločitev, vendar sezone še ni konec, zato ne bi bilo pošteno, da bi to objavil že zdaj. Ko bomo osvojili državno prvenstvo – in verjamem, da ga bomo – se bomo lahko o tem pogovarjali.
