Ušesa napnem vsakič, ko vodja samozavestno pove, da ima »odprta vrata«. Pogosto to pomeni, da lahko vstopiš brez trkanja – a svoje mnenje pustiš kar pri kljuki. Če te poslušajo, namreč še ne pomeni, da si slišan. Prava odprta vrata niso lesena. So odprta ušesa, čas za pogovor in prostor, v katerem nisi le zaposleni, temveč tudi človek. Izkušnje letošnjih finalistov Zlate niti in številne raziskave jasno kažejo: kakovostni odnosi ter iskrena dvosmerna komunikacija so temelj zadovoljstva in dolgoročne uspešnosti.
Komunikacija ni informiranje – je biti slišan
Osnovna potreba ljudi je, da so sprejeti, slišani in razumljeni. To vemo že od Maslowa: ljudje si želimo občutka pripadnosti in vključenosti, prav tako si želimo, da to, kar prispevamo, šteje. Ko vodstvo jasno komunicira o ciljih, spremembah in tudi napakah, zaposleni ne dobijo le informacij – dobijo občutek soudeleženosti, pripadnosti. Številke kažejo, da so zaposleni, ki prejemajo več informacij, pri delu skoraj trikrat bolj zavzeti.
V podjetju Atlantic Droga Kolinska, dolgoletnem finalistu Zlate niti, to izvajajo premišljeno in sistematično – z rednimi »town hall« srečanji, na katerih z zaposlenimi delijo širšo sliko poslovanja in jih obravnavajo kot notranje kupce. Ne skrivajo izzivov – razložijo jih: vodi jih namreč načelo, da je največji greh »ne poskusiti«. Pri Špici International so šli še korak dlje – njihova komunikacijska praksa se je ob veliki strateški napaki prelevila v interni sestanek z naslovom Recimo bobu bob. Napake niso (več) tabu, temveč iztočnica za izboljšavo. Navsezadnje vsi vemo: najmanj kiksnemo takrat, ko ne naredimo ničesar.
Zaposleni v Zavarovalnici Sava pravijo, da »ne čutijo hierarhije«, ker je uprava vedno dostopna. Pogovori niso formalnost, temveč del vsakdana. Da poveš svoje mnenje, ne čakaš na četrtletni razgovor. To ni vedno enostavno – zaradi odprtosti si marsikdo upa izraziti svoje mnenje neposredno. A prav tu leži priložnost – če vemo, kaj delamo narobe, vidimo, kako smo lahko boljši. To je pomembno tudi z vidika rezultatov. Ekipe z visoko vključenostjo zaposlenih dosegajo za 23 odstotkov višjo dobičkonosnost.
Odnosi kot superlepilo
Vsako leto z zanimanjem prebiram izborne mape intervjujev s finalisti Zlate niti. Letos me je ena misel posebej ustavila: »Ljudje ostajajo zaradi ljudi,« pravijo v Outbrainu. V dobi številk, orodij in strategij morda zveni preveč preprosto, da so prav odnosi tisti, ki vežejo. A prav zato velja omenjeni stavek vzeti resno. Ta trend lahko opazimo povsod – ljudje odidejo (ali ostanejo) večinoma zaradi odnosov, zaradi delovnega okolja, zaradi kulture.
Odnosi, ki se gradijo na podlagi odprte komunikacije in zaupanja, so tisto, kar ekipe drži skupaj. Delujejo kot superlepilo, ki ne popusti niti ob hudih obdobjih stresa, sprememb ali različnih mnenj. Kot poudarja finalist RCM, prav ta povezanost skrbi, da lahko premagujejo ovire tudi v težkih časih: »Če ne bi bili tako povezani, ne bi bili uspešni.« V praksi to pomeni, da odnosi niso prepuščeni naključju – z odnosi in kulturo v podjetju se je treba aktivno ukvarjati. Včasih to pomeni že ob neformalni jutranji kavi. Tam, kjer so odnosi trdni, tudi pritiski vsakdanjika lažje popustijo.
Zaposlenega se v službo vzame celega
V finalistu Smart Money Solutions so uvedli dolg in temeljit sistem pogovorov, pri katerem skupaj z zaposlenim pregledajo tako poslovno kot tudi osebno plat zadovoljstva. Kot so poudarili: »Človeka vzamemo v službo celega.« To ne pomeni, da podjetje rešuje vse težave posameznika, pomeni pa, da ustvarja okolje, v katerem je posameznik viden in slišan. V resnici namreč nimamo dveh ločenih življenj, poslovnega in osebnega, gre za eno življenje in dve področji, ki se prelivata drugo v drugo. Ko človeka zaposlimo, ga vzamemo v celoti.
To ni le primer odlične prakse – to je nuja. Zaposleni, ki čutijo, da podjetje skrbi za njihovo dobro počutje, izkazujejo več kot štirikrat višjo zavzetost, prav tako je pri njih za polovico manjša verjetnost iskanja nove službe. Zavzeti zaposleni, ki se počutijo sprejete, dosegajo boljše rezultate, manj trpijo za izčrpanostjo ali izgorelostjo in v podjetju ostajajo dlje.
Kako torej tkemo zlato nit odnosov
Kultura se ne zgodi, z njo se je treba ukvarjati. Tako kot dobri odnosi ne nastanejo sami od sebe – so rezultat pozornosti, časa in iskrene komunikacije. Vlaganje v odnose na delovnem mestu ni posebna naloga, ki čaka na seznamu opravil – je del vsakdana. Pravijo, da »kjer je dim, je tudi ogenj«. Med iskanjem najboljšega naslova za ta prispevek sem umetno inteligenco vprašala, kako bi poimenovala moj članek. Njen odgovor: »Kjer ni pogovora, tam hitro zagori.«
