Prejšnji mesec je slovenskim kadrovskim strokovnjakom v okviru kongresa #loveHR v Portorožu predavala prof. Nataša Jokić Begić, redna profesorica klinične psihologije na zagrebški filozofski fakulteti. Razbila je kar nekaj mitov o povprečnosti, zlasti tega, da je povprečnost neuspeh.
»Povprečnost opisuje to, kakšna je večina ljudi. V sodobni družbi je povprečnost nepravično stigmatizirana. Toda večina ljudi je povprečnih, kar ni nič negativnega ali slabega, ampak naravni red stvari. To prinaša skladnost, omogoča stabilnost, predvidljivost in sodelovanje v družbi,« pojasni profesorica. Stigmatizacija povprečnosti, češ da je to nekaj slabega, skoraj neuspeh, izhaja iz kulture, ki spodbuja tekmovalnost in perfekcionizem. Vedeti moramo, da je ekstremni uspeh ekstremno redek in ga je težko ohranjati na dolgi rok. Biti povprečen na drugi strani pomeni biti sposoben živeti uravnoteženo in izpolnjeno življenje brez nenehnega pritiska, da dosežemo nedosegljive cilje.
Profesorica Jokić Begić, ki je za svoje delo prejela več nagrad hrvaške psihološke zbornice in hrvaškega psihološkega društva, prav tako poudarja, da so posamezniki dandanes pogosto pod pritiskom, da dosegajo vrhunske rezultate. To vodi v stres, perfekcionizem, čustveno izčrpanost in na koncu izgorelost. »V psiholoških svetovalnicah pogosto srečujemo ljudi, ki so večinoma uspešni, a so vseeno nezadovoljni s seboj,« dodaja Jokić-Begićeva. Pogosto opazuje in posluša svoje študente, ki so izjemni mladi ljudje, a so nesrečni, ker niso v ničemer drugačni ali ker niso dosegli izjemnega rezultata. »To jih morda motivira k odličnosti, vendar jih veliko prej pripelje do izgorelosti in gotovo ne ustvarja spodbudnega psihološkega stanja. Enako velja za organizacije – pretiran poudarek na posameznikih z vrhunskimi rezultati zanemarja pomen timskega dela in stabilnosti. Organizacije, ki se osredotočajo le na izjemne posameznike, pogosto zanemarjajo dolgoročno vlaganje v razvoj vseh zaposlenih,« je na dogodku, ki sta ga organizirala Planet GV in Slovenska kadrovska zveza poudarila prof. Nataša Jokić Begić.
Kako sprejeti, da smo povprečni?
Perfekcionizem je pogosto past – vodi v nezadovoljstvo in izgorelost ter nenehno primerjanje z drugimi. Zato prof. Jokić Begić poda nekaj nasvetov, kako sprejeti povprečnost. Začne se z razumevanjem, da odličnost ne zahteva popolnosti. Pomembno je postaviti realne cilje in se osredotočiti na stalno izboljševanje. Poudariti je treba proces in ne zgolj rezultate, s čimer omogočimo uživanje v učenju in napredku. »Poleg tega je pomembno glasno in pogosto ponavljati, da so napake normalen del vsake poti. Tak pristop ljudem omogoča razvijanje potencialov brez občutka neuspeha, če niso 'najboljši',« še dodaja Jokić-Begićeva, ki se v zadnjem času osredotoča tudi na vpliv interneta na pojav anksioznosti. Otrokom, zaposlenim, družinskim članom – prav vsakomur – bi morali pomagati pri odkrivanju lastnih interesov in tempa, ne pa jih siliti v tekmovanje. Tekmovalnost je v človeški naravi, vendar smo v zahodni družbi z njo pretiravali. Vse to vodi predvsem k zunanjim motivacijam, pri tem pa izgubljamo notranjo motivacijo – tisti občutek, ko nekaj počnemo z veseljem, ko se izgubimo v času in nas dejavnost napolni, namesto da bi nas izčrpala. Profesorica psihologije poziva k »resetu« iz tega stalnega tekmovalnega pogona.
Iščemo talente! Zabloda kadrovikov
Kadroviki in vodje pogosto iščejo »najboljše kadre« in »talente«, to je zabloda. »Stabilni, motivirani zaposleni, ki kažejo čustveno inteligenco in pripravljenost za timsko delo, pogosteje prispevajo k dolgoročnemu uspehu organizacije,« je prepričana prof. Jokić Begić. Dobra organizacija mora slediti normalni porazdelitvi – v njej mora biti največ povprečnih ljudi z različnimi lastnostmi, nekaj izjemnih kreativcev, nekaj odličnih voditeljev, nekaj kritikov, ki opozarjajo na napake, in veliko prijaznih ljudi, ki s prilagodljivostjo krepijo timsko delo. Prisila, da moramo biti vedno najboljši, deluje kot nenehen alarm, kot občutek nevarnosti, kaj če tega ne moremo izpolniti. Recimo, biti moramo vedno dobre volje (sicer kvarimo vzdušje), odličen starš (sicer zanemarjamo otroke), dosegati moramo izjemne rezultate (sicer ogrožamo dobiček podjetja). Kaj dobimo? »Posameznika, ki ima nenehen občutek, da je na robu. Nekateri si pomagajo s psihoaktivnimi snovmi, drugi so bolj odporni in to zmorejo prenašati, a nekateri na koncu izgorijo,« je kratka Jokić-Begićeva. Zato svetuje, naj podjetja uvedejo tudi nagrade za doslednost ter prepoznajo ljudi, ki dajejo zanesljive in stalne prispevke. Poda primer s fakultete, na kateri poučuje. Seveda na letni ravni podeljujejo nagrade za največje dosežke profesorjev, študentov in tehničnega osebja, a največji aplavz dobijo čistilke, vratarji in drugi, ki prejmejo nagrade za svoje stalno delo.
Povprečnost je temelj stabilnosti, nadpovprečnost ni enostavna
Vodje imajo ključno vlogo pri ustvarjanju kulture, v kateri so ljudje sprejeti takšni, kot so, in je »povprečnost« cenjena kot del zdrave organizacije. Prof. Jokić Begić poudarja, da je treba v podjetjih zagotoviti ustrezne vire in podporo za duševno zdravje, odstraniti stigmo, povezano z iskanjem pomoči, in spodbujati ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Pohvaliti je treba tudi doslednost, ne zgolj uspeh. Družbe in organizacije delujejo zaradi povprečne večine, ki zagotavlja, da sistemi funkcionirajo. Vlaganje v večino prinaša trajnost, medtem ko osredotočenost na izjemne posameznike pogosto vodi v neravnovesje in preobremenjenost. In ne pozabimo: življenje nadarjenih posameznikov pogosto ni enostavno.
