Nadomestilo ustvarjalcem za javno prikazovanje avdiovizualnih del oziroma filmov, ki ga je uvedla leta 2022 sprejeta avtorska zakonodaja, je že nekaj časa kamen spotike med predstavniki kinematografov in zastopniki avtorskih pravic ustvarjalcev: prvi njegovo plačevanje zavračajo, drugi ga zahtevajo – vsi pa opozarjajo na resne posledice, če bo obveljalo stališče nasprotne strani. Za kaj pravzaprav gre?
Nejasni duh zakona?
Pred dobrima dvema letoma spremenjeni oziroma dopolnjeni zakon o avtorski in sorodnih pravicah denimo med drugim določa, da imajo avtorji in soavtorji avdiovizualnega dela »pravico do primernega nadomestila« za vsakokratno dajanje dela »na voljo javnosti« z namenom »doseganja posredne ali neposredne gospodarske koristi«. Povedano preprosto: tisti, ki javno prikazujejo filme, naj bi od vsake prodane vstopnice plačali nadomestilo njihovim avtorjem in izvajalcem oziroma organizaciji, ki zastopa ustvarjalce filmov; v Sloveniji je to AIPA, zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, ki je od leta 2024 organizacija, pooblaščena za zbiranje ter deljenje nadomestil za izvajalce avdiovizualnih del.
Gre torej za podobno ureditev, kot je že leta na področju glasbenih del, vendar kinooperaterji in zastopniki pravic ustvarjalcev v zvezi z nadomestili za zdaj niso našli skupnega jezika; predstavniki kinematografov so namreč prepričani, da tolmačenje, po katerem bi morali nadomestilo plačevati tudi kinooperaterji, ni ustrezno, saj naj bi omenjeno zakonsko določilo merilo na tiste prikazovalce, ki so neke vrste nelojalna konkurenca kinematografom (kot so denimo spletne platforme ali ponudniki videa na zahtevo), medtem ko v kinih filmov, ki nimajo predhodno urejenih avtorskih pravic, sploh ni mogoče predvajati, v ta namen pa kinematografi že zdaj plačujejo distributerjem in producentom 40 odstotkov od vsake vstopnice. Nasprotno menijo na Aipi, češ da zakon plačevanje nadomestila nalaga vsem prikazovalcem, tudi kinooperaterjem. Stališča obeh strani sta si tako vsaksebi, da do pogovorov o višini morebitnih nadomestil sploh še ni prišlo – pri tem pa naj bi bila ena od posledic zapleta tudi, da naj bi operaterji zaradi negotovosti položaja zmanjšali predvajanje slovenskih filmov, kar naj bi bilo posebej sporno pri kinematografih, ki za delovanje prejemajo javna sredstva, kot je Art kino mreža Slovenije.
Vrsta javnih pisem
Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev je tako prejšnji teden na člane Art kino mreže Slovenije naslovilo javno pismo, v katerem jih opominja na »zakonsko pravico avdiovizualnih izvajalcev do primernega nadomestila za prikazovanje filmov, tudi v kinih«; po prepričanju igralcev »nadomestilo ni nova obdavčitev niti stvar birokracije«, ampak zakonska obveza. »Pri tem ne gre za pravico, ki bi bila del pogodb s producenti, temveč dodatno, ločeno in neprenosljivo nadomestilo, ki ga plačajo prikazovalci.«
Ob tem so izrazili zaskrbljenost, da se novi slovenski filmi v nekaterih kinih namerno ne prikazujejo kljub interesu občinstva ter ustvarjalcev. »Takšna praksa kinematografov, še posebej Art kino mreže Slovenije, je nerazumljiva tako z vidika kulturne dostopnosti kot tudi z vidika spoštovanja trenutnih zakonskih obveznosti iz naslova sofinanciranja z javnimi sredstvi – konec koncev gre pri Art kino mreži za shemo javnih zavodov, katerih ustanovna in glavna naloga je izvajanje javnega interesa.« To vidijo kot vrsto pritiska ter bojkot slovenske filmske produkcije, ki ni le neupravičen, ampak tudi škodljiv. »Težko je razumeti, da so ravno tisti kinooperaterji, ki delujejo s podporo javnih sredstev, zelo zmanjšali ali celo prekinili predvajanje novih slovenskih filmov,« dodaja Gregor Štibernik, direktor Aipe. »Pri čemer sploh ne gre za neko novo 'dajatev', kot trdijo nekateri predstavniki kinematografov, temveč za primerno nadomestilo igralcem in drugim izvajalcem za njihovo umetniško ustvarjanje v delih, s katerimi kinematografi ustvarjajo prihodke od javnega prikazovanja filmov.«
»Rešitev je treba najti«
Razdor med kinematografi in ustvarjalci spremlja tudi Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, kjer so opozorili, da je bistvo vsake avtorske zakonodaje zaščita ustvarjalcev. »Ti pogosto delujejo v slabih pogojih, nemalokrat so tudi izkoriščani, namen zakona pa je, da jim zagotovi vsaj minimalen delež dobička, ki ga z njihovim delom ustvarjajo končni uporabniki, ki filme prodajajo gledalcem,« so pristavili. »Ustvarjalci namreč pogosto nimajo pogajalske moči, da bi si izborili finančno ugodne pogodbe, zato so zakonodajalci tovrstno ureditev prepoznali kot edino možnost, da se jim zagotovi pravično in primerno nadomestilo za rabo njihovih del.« Kinematografi po drugi strani opozarjajo, da bi jim vsaka dodatna obremenitev izkupička od vstopnic še bolj otežila delovanje in obstoj (obisk kinematografov se je lani zmanjšal za 12 odstotkov), sploh zato, ker resne sistemske podpore niso deležni, stroški tehnike in obratovanja pa so visoki. Ravno tako jim ni blizu pogled, da bi morali za »pravično plačilo« ustvarjalcev skrbeti kinooperaterji – ne pa producent, torej »lastnik« filma, ki ga zanj posnamejo ustvarjalci.
Tematiko sta v torek na skupni seji obravnavala tudi parlamentarna odbora za kulturo ter gospodarstvo, ki sta sklenila, naj ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport na podlagi prejetih mnenj in stališč deležnikov s področja filmske, kinematografske in avdiovizualne dejavnosti »preuči zakonodajo in svoje ugotovitve posreduje v roku treh mesecev«. Ministrica za kulturo Asta Vrečko pa je obe strani pozvala, »naj sedeta za mizo in najdeta skupno rešitev, ki bo v dobro slovenskega filma«.
