Žirija v sestavi Ingrid Kovač Brus, Nebojša Slijepčević in Iza Strehar je v utemeljitvi nagrade za film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo zapisala, da gre za avtorsko izviren, izjemno prepričljiv in hkrati nepredvidljiv prvenec, ki govori o življenju in smrti, odraščanju in zrelosti ter prepleta resnično in magično. »Preseneča nas z izvrstno igro, s sodelovanjem zvoka in podobe ter z zgodbo s pogumnimi fabulativnimi obrati. Hkrati pa ustvari povsem izvirno atmosfero, ki se giblje med realnimi in nadrealnimi prostori ter do konca zahteva pozornega gledalca,« so dodali v obrazložitvi.
Darko Štante si je vesno za najboljšo režijo zaslužil s filmom Izgubljeni sin. Žirija meni, da film ponuja pristen prikaz moškega sveta, v katerem se zlorabe opravičujejo v imenu ljubezni, nerazrešene travme iz otroštva pa se prenašajo iz generacije v generacijo. Gledalca zato pušča z odprtim vprašanjem: kako prekiniti ta začarani krog.
Film Dekle noči je po mnenju žirije samosvoja romantična zgodba, kakršne v slovenskem filmu še nismo videli – z izrazitim avtorskim slogom, nenavadnimi junaki in suhim, absurdnim humorjem, ki presega pričakovane žanrske okvire. Za njegov scenarij je bil nagrajen Luka Marčetić.
Nagradi vesna za najboljšo igralko in igralca sta prejela Anuša Kodelja za vlogo Maruše v filmu Vse, kar je narobe s tabo in Gregor Baković za vlogo Baka v filmu Hotel Alkohol. Anuša Kodelja se v subtilni vlogi sooča z žalovanjem, samodestrukcijo, osamljenostjo, zapostavljenostjo, radostjo, jezo in uporom, po mnenju žirije so vsa stanja upodobljena z izjemno prepričljivostjo in čustveno širino, v kompleksnem, ranljivem in neukrotljivem liku, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.
Gregor Baković v filmu Hotel Alkohol na svojem obrazu preigra razpoloženja, transe in agonije, pa tudi duhovitosti odvisnika od alkohola. »Z drobnimi izrazi in gestami prepričljivo prikazuje, kako odvisnost od alkohola zaznamuje njegovo vedenje in odnose z okolico ter bližnjimi, ob tem pa ustvari večplasten lik človeka, ki bi lahko bil marsikaj, če mu življenja ne bi usmerjal alkohol,« je v obrazložitvi zapisala žirija.
Slovenski premieri
V soboto zvečer sta bila na sporedu še zadnja dva tekmovalna celovečerna filma. Izgubljeni sin režiserja Darka Štanteta je po dobrem sprejemu in solzah na Sarajevskem filmskem festivalu doživel še slovensko premiero. Film Hotel Alkohol režiserja Jana Cvitkoviča pa je bil sploh prvič prikazan pred občinstvom.
Izgubljeni sin je drugi celovečerec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Napeta drama prikaže sledove travm iz otroštva in začarani krog nasilja. V središču zgodbe je kriminalist Andrej, ki po dolgih letih sreča odtujenega, nasilnega brata Kristiana. Ko mu skuša pomagati, se izkaže, da tudi sam ni predelal travm iz otroštva, njuna dejanja ali odsotnost ukrepanja pa sprožijo dogodke, ki bodo njuni življenji pretresli do temeljev.
Štante, ki je tudi socialni delavec, se je temi nasilja posvetil tudi v svojem celovečernem prvencu, uspešnici Posledice iz leta 2018. Kot pravi, se moramo o teh temah, vključno s stereotipi o vzgoji fantov, pogovarjati na čim bolj strokoven način. Po njegovih besedah je treba s travmami razčistiti, v nasprotnem primeru se bodo prej ali slej vrnile v tvoje življenje ne glede na to, kako urejeno je. V Izgubljenem sinu sicer ponudi nekaj možnosti razrešitve takšnih problemov in dilem, a ne tudi dokončnega odgovora.
Hotel Alkohol
Grenko-sladka komedija Hotel Alkohol, ki je bila med drugim posneta v prostorih Psihiatrične bolnišnice Idrija, v središče zgodbe postavi tri protagoniste, ki ustanovo zapustijo in se odpravijo na pot proti morju. Alkoholik Bako, igra ga Gregor Baković, se odloči za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Tam spozna narkomanko Medeo in psihiatričnega pacienta Draga. Vsi trije so empatične osebe, ki jih hkrati določa tudi precejšnja mera samodestruktivnosti.
Bako, Medea in Drago na bolnišnični »olimpijadi« sestavijo ekipo z imenom Hotel Alkohol, potem ko jim ne uspe osvojiti zlate medalje ter si tako prislužiti izleta na morje, pa na lastno pest zapustijo ustanovo in se sami odpravijo na popotovanje. Kot pravi Cvitkovič, je Hotel Alkohol zgodba o padcu in ponovnem vstajenju. Pri ustvarjanju filma ga je vodila predvsem želja po tem, da bi se ljudje ob ogledu njegovih filmov in po njem dobro počutili. Po njegovih besedah so zdaj takšni časi, da iščemo trenutke, ko nam je lepo. Sodeč po pogostem bučnem smejanju občinstva, ki je presenetilo tudi režiserja, in stoječih ovacijah ob koncu je bil namen dosežen.
Cvitkovič je film, ki je nastajal več kot desetletje, posvetil očetu, s katerim se sicer nista dobro razumela, a sta se na koncu pomirjujoče poslovila. Zato je po njegovih besedah črna komedija, ki je hkrati tudi film ceste, rahlo avtobiografska.
V soboto je režiserska ekipa Tomo Križnar, Bojana Pivk Križnar in Maja Weiss na portoroškem filmskem festivalu predstavila nadaljevanje filma o Nubah, dokumentarec Kauniaro – Pleši za ljubezen ali ubij in umri.
Kot smo lahko slišali na pogovoru, želi ekipa z njim tragedijo ljudstva približati čim več ljudem. Weiss in Braatz sta se soočila z izjemno količino foto in video gradiva, ki sta ga morala oblikovati v dramaturško in sporočilno smiseln dokumentarec. Kot vedno je bilo delo psihično in fizično zahtevno, a na koncu jima je uspelo. Kot je dejala Bojana Pivk Križnar, filmov ne delajo za nagrade, temveč zato, da dajo glas ljudem, ki ga nimajo. Nube kljub vsemu ohranjajo strast do življenja, plešejo kot pred desetletji in verjamejo, da je ljubezen gonilna sila vsega, sporoča dokumentarec, ki je postal najboljši film po izboru občinstva s povprečno oceno 4,91.
Pestra bera in pohvale filmu
V Portorožu smo poleg najnovejših celovečercev lahko videli tako rekoč celoten razpon domače filmske produkcije. Številni kratki in študentski filmi nakazujejo, da ima domača filmska produkcija dober potencial, ki se bo ob ustreznih pogojih lahko razvijal tudi v prihodnosti. V zadnjih letih je še posebno opazna produkcija animiranih filmov, kar je v veliki meri posledica novih študijskih programov. Festival pa je ponudil tudi bogat strokovni program in številne delavnice, razstave in razprave. Festivala se je kot gost udeležil tudi programski direktor nemškega filmskega festivala Cottbus Bernd Buder, ki pravi, da je slovenski film v odlični kondiciji, določata pa ga nadarjenost in kreativna energija.
Kot je poudaril, se lahko s filmi presega klišeje in stereotipe, lahko pa se jih tudi utrjuje. Slednjega v slovenskem filmu sicer ne opazi, je pa omenil primer bolgarskih filmov, v katerih je država prikazana kot revna in skorumpirana. Treba je prikazati širšo sliko, je dodal.
Buder je še poudaril, da v Sloveniji izide približno osem do 12 igranih celovečernih filmov na leto, med njimi pa se okoli dva ali trije uvrstijo na uveljavljene mednarodne festivale. Po njegovem mnenju je to odlična statistika, celo boljša od številk v nekaterih zahodnoevropskih kinematografijah, kot je denimo francoska.
