Slik Sandija Červeka ni moč umestiti v prevladujoče umetnostne tokove in usmeritve ali jih povezati z aktualnimi likovnimi skupinami in slogovnimi težnjami. Ko jih gledamo, ugotovimo, da preprosto so, bivajo skozi logiko lastnega nastajanja, generiranja form v barvni materiji, njeni haptičnosti in vizualni določenosti, onstran vsakršne naracije, simbolnosti in vnaprejšnje pomenskosti. Nesmiselno bi bilo iskati vzporednice s Červekovim načinom dela v gestualnih praksah informela ali v ekspresivnem avtomatizmu slikarjev newyorške šole, saj gledalčevo pozornost pritegnejo predvsem posegi v črnino, v snovnost barve, v kateri se v natančno premišljenih razmerjih združujejo sledi potez v vlogi integrirane risbe, ki ne ločuje asociativnih obrisov, ampak generira specifične optične učinke, ki se z menjavo kotov gledanja percepcijsko spreminjajo. Z drugimi besedami, Červek gradi svoj lastni, neevklidski prostor in primora gledalca, da med drsenjem pogleda skozenj lovi ravnotežje, ki se mu nenehno izmika, in to toliko bolj, ker nima otipljivega referenta izven slikovne ploskve.
medvrstniško nasilje
Odmevi stroke po trpinčenju otrok na Ptuju
