V zgodovini slikarstva pred 19. stoletjem le redko naletimo na žensko ime. Italijanska baročna umetnica Artemisia Gentileschi (1593–1654) je nesporna izjema. Priznana in uveljavljena je bila že v času svojega življenja in med drugim je bila prva ženska, včlanjena v znamenito firenško Accademio del Disegno. Rojena je bila v Rimu, svojo prvo sliko je podpisala leta 1610. Delovala je v Firencah, Pratu, Benetkah, med 1620 in 1630 spet v rodnem mestu, nazadnje pa – po krajšem ekskurzu v London, kjer je pomagala svojemu očetu, prav tako uglednemu slikarju Oraziu Gentileschiju – v Neaplju, kjer je tudi umrla.
Umetnice, tudi glasbenice in pevke, so v 17. stoletju lahko delovale le pod pokroviteljstvom in v spremstvu očeta ali soproga, ki je edini smel podpisovati pogodbe in prejemati plačila za opravljene storitve. Zakaj se je torej Orazio Gentileschi odločil hčeri zaupati skrivnosti risanja in slikanja? Mlado Artemisio je s posilstvom razdevičil očetov pomočnik Agostino Tassi, ki pa je bil že poročen in se za svoje nečastno dejanje ni mogel odkupiti v skladu s tradicijo. Orazio je zahteval pravico na sodišču in dosegel, da so Tassija za pet let izgnali iz Rima, hčere pa ni dal v samostan, ampak je sklenil, da bo iz nje naredil umetnico. Čeprav ponižana in travmatizirana od Tassijevega gnusnega dejanja, ki je za vselej zaznamovalo njeno življenje, se je po očetovih prizadevanjih poročila s povprečnim florentinskim slikarjem Pierantoniem Stiattesijem in se preselila v toskansko prestolnico. Njen talent in tudi njena lepota sta ji omogočila, da je pri 23 letih postala prva članica dotlej izključno moške trdnjave, Accademie del Disegno, ki sta jo pol stoletja prej ustanovila Leonardo da Vinci in Rafael Santi. Članstvo ji je zagotovilo več ugodnosti in pravic, predvsem pa svobodo gibanja in delovanja. Samozavestna in odločna, kot je bila, je končno lahko zakoračila proti svojemu cilju: postati pomembna slikarka. Med kupci njenih slik so bili francoski kralj Ludvik XIII. in njegov minister, kardinal Richelieu, kraljica mati Marija Medičejska, angleški vladar Karel I. in njegov zaupnik, vojvoda Buckinghamski, v Španiji Filip IV. in kasneje vojvoda de Alcala, njegov ambasador na papeškem dvoru ter bodoči neapeljski podkralj. Delala je za nečake papeža Urbana VIII., z oltarnimi slikami je opremljala cerkve vplivnih meniških redov, podobe z antičnimi in mitološkimi motivi so si postavljali v svoje kabinete učenjaki in prelati, skratka, njen neapeljski atelje je bil eden najbolj produktivnih v Kraljestvu dveh Sicilij.
Nekaj na novo odkritih slik
Slikarski opus Artemisie Gentileschi je raznolik tako po motiviki kot po likovni izvedbi. Portretirala je aristokrate, slikala tihožitja, alegorije, svetopisemske in zgodovinske prizore, v Rimu je blestela s caravaggiovskim chiaroscurom, v mestu ob Arnu je svetlobo in barvo obravnavala v toskanski maniri, v Neaplju je prevzela slogovne pristope španskih umetnikov. Med razstavljenimi deli so tudi nekatere najbolj znane avtoričine slike, na primer Judita in Holofern iz Fundacije Carit v Terniju ter Judita in njena služabnica s Holofernovo glavo (okoli leta 1613) iz neapeljskega muzeja Capodimonte, obe izrazno močni in naslikani v prepričljivem chiaroscuru, v postavitvi soočeni z različico istega motiva v interpretaciji Orazia Gentileschija, ki ga je naslikal leta 1623 v Genovi (danes je v Vatikanskih muzejih v Rimu). Tam so tudi slike Samson in Dalila (Palazzo Zevallos Stigliano, Neapelj), Suzana in starca (1610, Pommersfelden, Kunstsammlungen Graf von Schönborn), Oznanjenje (1630, Capodimonte, Neapelj) in Sv. Cecilija (Galleria Nazionale dell'Umbria, Perugia).
V razstavo je prav tako vključenih nekaj del, ki so bila šele pred kratkim potrjena za Artemisijine stvaritve (prej je prevladovalo mnenje, da so bila naslikana v delavnici), čeprav imajo nekateri strokovnjaki, na primer Federico Giannini, avtor daljšega zapisa v reviji Finestre sull'Arte, pomisleke o njihovi kvaliteti in atribuciji. Ena večjih neznank v zvezi z Artemisio in ateljejem njenega očeta je, ali sta za slike uporabljala pripravljalne risbe. Iz zapuščine jih namreč ni bilo mogoče izbrskati, možno pa je, da so bile po realizaciji oljnih slik na platnu namenoma uničene. Po drugi strani so mnogi poznavalci, med njimi na primer Walter Friedländer, prepričani, da tudi Caravaggio za svoje monumentalne kompozicije ni pripravljal risarskih predlog, ampak je slikal neposredno na platna in je v primerih, ko ni bil zadovoljen z rezultati svojega dela, prvotno različico preprosto preslikal – kar naj bi veljalo tudi za umetnike, ki so sledili njegovemu slogu in metodam.
Slikala ženske junakinje
Artemisia je včasih naslikala kak motiv samoiniciativno in sliko nato ponudila kateremu izmed bogatih zbiralcev v upanju, da bo pridobila njegovo naklonjenost in ga lahko prištela med svoje mecene. Iz njenega slikarstva pravzaprav izhajajo zastavki modernega naturalizma, ki temeljijo tako na fizičnih kot na psiholoških značilnostih protagonistov naslikanih zgodb in dogodkov. Navdihovale so jo biblijske junakinje in vplivne ženske iz zgodovine: Judita, Suzana, Betsabeja, Dalila, Sibila, Katarina Aleksandrijska, Kleopatra, pozirala pa je tudi sama sebi in se upodobila enkrat pred platnom z moškim portretom (kot alegorija slikarstva), drugič z lutnjo. Njeni ženski liki so upodobljeni v različnih vlogah, od zapeljivk do žrtev in upornic, ter so dramatično razpeti med strastjo in bojem za preživetje. V iskanju svobode in časti so pripravljeni poseči po orožju ali strupu, da bi zadostili želji po maščevanju ali rešili ljudstvo pred tirani. A z enako umetniško prepričljivostjo in izvirnostjo svojega likovnega besednjaka je upodabljala tudi zamaknjene svetnice, doječo Marijo, personifikacije retorike in pravičnosti ali zapeljivo Danajo, ki se predaja Zevsu, spremenjenemu v zlati dež. Kako izjemna je bila Artemisijina umetniška afirmacija, zgovorno priča tudi dejstvo, da se je šele dobrih 100 let po njeni smrti rodila njena »naslednica«, Elisabeth-Louise Vigée-Lebrun (1755–1842), avtorica več kot 600 portretov, naslikanih v Franciji, Italiji in Rusiji.
