V obdobju med renesanso in barokom, okvirno med letoma 1520 in 1600, je v evropskem prostoru delovalo več zanimivih umetnikov, med katerimi je zlasti italijanske mogoče povezati s precej ohlapno oznako manieristi. Izraz je vpeljal razvpiti Giorgio Vasari, ki je v manieri bolj kot neposredne vizualne zaznave prepoznaval intelektualne zastavke, pomembnejše od spoštovanja klasičnih podobotvornih pristopov, na katere so se sklicevali največji renesančni mojstri. Dominikos Teotokopulos, leta 1541 na Kreti, tedaj beneški posesti, rojeni slikar, se je najprej izšolal za slikanje ikon, a se je nato odločil, da bo postal umetnik »alla maniera latina« in se v začetku leta 1567 odpravil v Benetke, kjer je postal Tizianov učenec, prevzele pa so ga tudi Tintorettova barvitost in svetlobne bravure Paola Veroneseja.
V milanskem Palazzu Reale so na ogled tudi dela iz številnih španskih cerkva in drugih institucij, iz katerih umetnine le redko odpotujejo na druge lokacije. Strokovno ekipo, ki je izbrala eksponate, so sestavljali Juan Antonio Garcia Castro, Palma Martínez-Burgos García in Thomas Clement Salomon, ki so razstavo razdelili na pet segmentov, da bi pregledneje ponazorili soodvisnost slikarjevega umetniškega razvoja in njegove življenjske poti. Iz Benetk je namreč odšel v Rim, kjer ga je na priporočilo miniaturista hrvaškega rodu Giulia Clovia, pri nas znanega kot Juraja Julija Klovića, v svoj krožek sprejel kardinal Alessandro Farnese, nazadnje pa se je preselil v španski Toledo, upajoč, da bo postal uradni slikar tamkajšnje katedrale. To se sicer ni zgodilo, a je navezal številne stike, ki so mu omogočili, da je uspešno razvijal svoj slog, v marsičem inovativen in radikalno odstopajoč od tedaj prevladujočih teženj, v zadnjih letih življenja (umrl je leta 1614) pa se je vrnil k frontalnosti ikon.
Od ikon do zadnjega obdobja
Lok na milanski razstavi sega od časa, ko je na Kreti slikal ikone, do mojstrovin iz zadnjega obdobja, med katerimi izstopa Laokoon (1610/14, National Gallery of Art, Washington), posebna pozornost pa je namenjena njegovim razmerjem do italijanske umetnosti. Soočeni sta Tintorettova Zadnja večerja (Real Academia de San Fernando, Madrid) in El Grecova različica istega motiva (Pinacoteca Nazionale, Bologna), kakor tudi Giuliu Cloviu pripisana (čeprav z mnogimi pomisleki) Predaja ključev svetemu Petru (Louvre) in njegova Ozdravitev slepca (1560, Galleria Nazionale, Parma).
V Italiji je El Greco občudoval tudi Correggia, Parmigianina, Carraccija in še mnoge druge mojstre, Michelangela je hkrati ljubil in sovražil, a konkretne vplive vseh navedenih na njegovo slikarstvo je težko identificirati. Le malo dokumentov in pričevanj je ohranjenih o njegovem bivanju v Rimu med letoma 1570 in 1576, več prepoznavnih sorodnosti pa je najti v primerjavah z beneškimi upodobitvami, recimo med njegovim Svetim Janezom Krstnikom (San Francisco) in Tizianovo sliko z enakim naslovom (Gallerie dell' Accademia, Benetke) ter med Svetim Martinom in svetim Antonom Puščavnikom Jacopa Bassana (Muzej Bassano) in El Grecovo mojstrovino Sveti Martin in berač (1597/99, Washington). Prvič so zunaj svojih stalnih nahajališč razstavljene slike Mučeništvo svetega Boštjana (1577, katedrala v Palencii), Izgon trgovcev iz templja (iz madridske cerkve San Ginés) ter Marijino kronanje (iz kraja Illescas), ob njih pa še Portret Jeronima De Cevallos (1613, Prado, Madrid) ter Sveti Janez in sveti Frančišek (1600, Uffizi, Firence).
Laokoon, genialna mojstrovina
Prvi razdelek na razstavi nas sooči z umetnikovim postopnim prehodom od kretske tradicije slikanja ikon k njegovemu »vajeništvu« v Benetkah in Rimu. Drugi se osredotoča na dialog oziroma na neposredne vplive italijanskih slikarjev, ki jih je občudoval zaradi uporabe barve in svetlobe, sledi »upodabljanje svetosti«. El Grecova dela v prvem obdobju v Toledu so prežeta s prevladujočimi religioznimi in častitvenimi prizori, značilnimi za obdobje protireformacije. V naslednji fazi pa se ponovno zazre k frontalnosti ikon, globoki introspekciji in hkratnemu raziskovanju izraznosti gest. Krog pa se sklene z edino upodobitvijo mitološkega motiva, z Laokoonom, genialno mojstrovino, katere pomenske in simbolne konotacije še vedno niso do konca raziskane. Dejstvo je, da se je umetnik popolnoma osamosvojil šele po prihodu v Španijo, ko se je dokončno osvobodil italijanskih vplivov in razvil svojevrsten ekspresivni slog, za katerega bi lahko rekli, da že napoveduje nekatere prvine, na katerih je gradil modernizem s konca 19. in začetka 20. stoletja. Ne v Madridu pod vladavino Filipa II., pač pa v Toledu, sicer visoko kulturnem, a še vedno perifernem okolju, je bil praktično sam in ni čutil nobenih pritiskov, nobenih bremen soočenj in primerjav, lahko se je posvetil eksperimentiranju z oblikami in barvami zunaj strogega italijanskega kanona. Hkrati je bil Toledo eno prvih španskih mest, v katerem so se po tridentinskem koncilu uveljavili imperativi protireformacije, kar se je v El Grecovem slikarstvu pokazalo z dramatičnostjo upodobitev, ki naj bi vernika tako prevzele, da se je počutil kot del religioznega prizora v vsej njegovi intenzivnosti.
Virtuozno je združil pravoslavno kulturo z rimskim katolištvom, ne da bi zanikal posebnosti obeh govoric. S svojim antikonformizmom je klasične norme predelal, jih ponovno premislil in jim postavil alternativo s poudarjenim čustvenim nabojem v izrazu. Zato je bil deležen tolikšnega občudovanja čez dobra tri stoletja in pol, ko se je slikarsko upodabljanje odvrnilo od veristične mimetičnosti in se osredotočilo na ponotranjeno ekspresivnost z raziskovanjem razmerij med linijami in formami. Z nekonvencionalnimi ritmi in strukturami svojih podob je odprl pot, ki jo je prepoznal in nadaljeval šele modernizem v zadnjem stoletju.
