Brassaï je bil tesno povezan z umetniki, kot so bili Pablo Picasso, Salvador Dali in Henri Matisse, ter blizu surrealističnemu gibanju. Po letu 1924 je bil udeležen v velikem kulturnem vrenju, ki je tedaj zajelo Pariz. Kot sodelavec revije Le Minotaure je spoznal pesnike in pisatelje Andréja Bretona, Paula Eluarda, Roberta Desnosa, Benjamina Péreta in vsestranskega Mana Raya. Bil je eden prvih fotografov, ki so sistematično beležili utrip francoske prestolnice in različne vidike življenja v njej. Tako je nastal izjemen korpus posnetkov, katerih originale in obširno dokumentacijo o umetnikovem delu zdaj hrani ustanova Estate Brassaï Succession, ki jo vodi njegov nečak Philippe Ribeyrolles.
Brassaïjeve podobe Ville Lumière (Mesta luči), ki prikazujejo vse od delavskih četrti do velikih spomenikov, mode in portretov prijateljev umetnikov, od grafitov do nočnega življenja, imajo danes ikonični status in so v kolektivni predstavnosti neposredno povezane z istovetnostjo Pariza. Bil je eden prvih fotografov, ki so znali zajeti vzdušje francoske prestolnice svojega časa, ne samo skozi njen zunanji videz, ampak tudi skozi notranje in intimne prostore, v katerih so se zbirali in se zabavali njeni prebivalci. Njegova leta 1933 objavljena knjiga Paris la Nuit (Pariz ponoči) je eno temeljnih del zgodovine francoske fotografije. V njej je 60 izbranih izvirnih fotografij s predgovorom Paula Moranda, znanega pisca o pariških temah. Morandovo besedilo je tako rekoč »ozvočilo« objavljene posnetke z evociranjem zvokov urbanega okolja, kot so, na primer, tovarniške sirene, hupanje avtomobilov, tlesk kovin ob kovine ali ob kamne.
Filmične študije
Brassaï se je uveljavil kot predstavnik tiste fotografske »šole«, ki jo stroka označuje za »humanistično«, ker postavlja v ospredje večino protagonistov svojih posnetkov. Hkrati je bil tudi glasbenik, oblikovalec, slikar, kipar, karikaturist in nazadnje še pisatelj – napisal je kar 17 knjig. Že leta 1964 je pri založbi Gallimard objavil Pogovore s Picassom (Conversations avec Picasso), tik pred smrtjo pa je zaključil redakcijo monografije o Marcelu Proustu, ki jo je pripravljal več let. Leta 1956 je na filmskem festivalu v Cannesu predstavil film Tant qu'il aura des bêtes, za katerega mu je žirija podelila posebno nagrado za izvirnost.
Čeprav se je družil z mnogimi umetniki iz kroga surrealistov, se ni imel za enega od njih. Zatrjeval je, da je skušal izraziti le resničnost, in ko je leta 1932 napisal svoj prvi članek, se je z njim postavil v bran konceptu fotografije kot pričevanja nasproti estetizirajoči fotografiji. Vse do pozne starosti pa je menil, da fotografija ni umetnost. Več študij različnih osebnosti je zasnoval v serijah, ki jih je označil za »filmične študije«. Poleg tega se je loteval tudi motivov brez človeške prisotnosti. Raziskoval je, na primer, pariške zidove in grafite na njih, kar kaže na njegovo zanimanje za marginalne umetniške prakse, ter art brut Jeana Dubuffeta. To je med drugim navdušilo Edwarda Steichna, ki mu je leta 1956 organiziral razstavo v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) z naslovom The Language of the Wall. Parisian Graffiti photographed by Brassaï (Govorica zidu. Pariški grafiti na Brassaïjevi fotografiji), ki je doživela velikanski uspeh.
Red velemestnega kaosa
Med letoma 1949 in 1960 je kot sodelavec revije Harper's Bazaar potoval po svetu (v Grčijo, Italijo, na Irsko, v Brazilijo, ZDA ...), pri reportažni fotografiji pa mu je bil vzor rojak André Kertész, prav tako v Parizu delujoč madžarski avtor, s katerim sta se družila vse od konca 20. let prejšnjega stoletja. Nanj je vplival tudi mlad belgijski pesnik Henri Michaux, ki je pozneje postal ugleden slikar, kot svetovni popotnik pa je popisoval svoja doživetja, kar je na Brassaïja naredilo močan vtis. Vztrajno je izpopolnjeval svojo vizualno govorico, iskal je ravnotežje geometrijskih koordinat in lomov svetlobe ter strukturiral podobo tako, da je usmerjala oko k pomenskemu jedru motiva. Na predavanju v Bostonu leta 1977 je sam povedal, da »samo strogo strukturirane podobe lahko vstopijo v spomin in postanejo nepozabne«. Prav tako znana je njegova izjava, da »si ne izmišlja ničesar, a si predstavlja vse. Svoje podobe sem ustvaril iz vsakdanjega življenja, ki me obdaja. Prepričan sem, da z zajemanjem resničnosti kar se da ponižno in pošteno, na najpreprostejši možen način, lahko odkrijemo izjemnost.«
V velemestnem kaosu je znal prepoznati očarljiv red, ki ga je odkrival med svojimi dnevnimi in nočnimi romanji po pariških ulicah, pasažah, vežah in lokalih, skozi dež in meglo, a tudi v soju svetlobe, ki ji je pripisoval magično moč. Vzdušje marsikatere njegove fotografije nas spomni na film Marcela Carnéja Quai des Brumes z nepozabnim Jeanom Gabinom v glavni vlogi in na pesmi Jacquesa Préverta – to je vzdušje poezije megle, ki spreminja stvari, poezije noči, ki spreminja mesto, in poezije časa, ki spreminja ljudi.
Milanska razstava ob fotografijah, kot že rečeno, povzema tudi druga področja, na katerih se je Brassaï izkazal, na primer risbe, ki so prevzele Picassa, ko si je ogledoval njegove študije ženskega akta in vzhičen dejal, da so to dela »rojenega risarja«. Loteval se je tudi kiparstva, ki ga med drugim ponazarja sijajen ležeč akt iz belega marmorja, prepričljiv dokaz, da je znal tudi z dletom preiti od realizma k onirizmu in izraziti svoje občudovanje ženskega telesa. Menil je namreč, da je kiparstvo najbolj čutna med vsemi umetnostmi, ker naravnost napeljuje k dotiku. Glede na to, da je, preden se je intenzivno posvetil fotografiji, študiral na likovnih akademijah v Budimpešti in Berlinu, je njegov odnos do različnih zvrsti likovne umetnosti razumljiv.
