Sezona gobarjenja je v polnem razmahu. Potem ko so navdušeni gobarji v preteklih tednih romali predvsem v višje gozdnate predele, so začele gobe rasti tudi na nižjih nadmorskih višinah. Fotografije polnih košar jurčkov in znanih politikov z gobami so preplavile družbena omrežja in tudi konvencionalne medije, pod komentarji pa pogosto najdemo vprašanja posameznikov: »kje, lokacijo prosim«. Kilogram jurčkov dosega ceno od deset pa vse do 20 evrov.
Nabiralci so torej ponovno preplavili gozdove, saj ima gobarjenje pri Slovencih ne le prehranski, ampak tudi rekreativni in kulturni pomen. Toda kot opažajo na Zavodu za gozdove Slovenije, je gobarjev iz leta v leto več, trend gobarjenja pa se je enako kot pri drugih aktivnostih v naravi po letu 2020 samo še povečal. Ali ta množičnost negativno vpliva na gozdni ekosistem in glive, se znajo gobarji v gozdu primerno obnašati? In ne nazadnje, lahko jurčkov ob porastu nabiralništva tudi zmanjka?
Razkrojevalci in simbioza
Roka Debeljaka, revirnega gozdarja na kranjski območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije, sicer pa velikega ljubiteljskega poznavalca gob, tudi v prostem času ujamemo kje drugje kot na terenu. »Ne boste verjeli, ravno gledam pred sabo štiri jurčke,« se je zasmejal, ko smo ga poklicali po službi. Jurček oziroma goba, ki jo je videl Rok nad tlemi, pa je le del glive. »Glive so širši pojem od gob. Med glive spadajo tudi kvasovke, gobe so le njihov nadzemni, vidni del. Kar torej vidimo kot gobo, je v resnici samo trosnjak, ki služi razmnoževanju. Preostalo telo gobe, micelij oziroma podgobje, je skrito v tleh v obliki drobnih nitk. Predstavljamo si ga lahko kot cvet, če ga odtrgamo, rastlina še vedno raste,« pojasnjuje gozdar. S to mrežo drobnih nitk pa je povezan praktično ves gozd.
Vloga gob oziroma gliv je v gozdarstvu pogosto prezrta. »Pri rastlinah na primer vemo, kako so videti korenine, saj jih lahko izpulimo. Pri gobah pa vidimo samo nadzemni del in ne vemo, kaj se dogaja pod zemljo,« pravi Rok Debeljak. Toda eno glavnih funkcij gob, to je razgrajevanje odmrle organske mase, razloži povsem enostavno: »Gobe so razkrojevalci. Ko nekaj odmre, drevo oziroma les, žival ali listje, pridejo razkrojevalci in snov spremenijo v elemente, ki so dostopni drugim rastlinam in živalim. Hranila vračajo nazaj v tla, da so rodovitna. Brez tega bi se organska snov kopičila in tla bi se izčrpala.«
Druga vloga gob pa je simbiotski odnos med glivami in koreninami rastlin, predvsem dreves. »Mikorizne glive, med njimi jurčki, lisičke in golobice, so drevesom partnerji. Kot so pokazale zadnje raziskave, glive poskrbijo za izmenjavo snovi med rastlinami, hranila in sladkorje si torej izmenjujejo z drevesi. Kako nujne so te vezi za posamezno drevesno vrsto, še ni raziskano. Toda drevo da glivam sladkorje iz fotosinteze, one pa mu zagotovijo vodo in minerale. S podzemnimi mrežami povezujejo tudi različna drevesa in omogočajo prenos hranil med njimi. Nekateri znanstveniki govorijo celo o gozdnem internetu ali v angleščini wood wide web,« razlaga Debeljak.
Ko ljudi zajame gobarska mrzlica, pogosto pozabljajo, da so gobe pomemben del prehrane številnih prostoživečih živali in še zdaleč ne rastejo tam za ljudi. Z njimi se prehranjujejo veliki rastlinojedi parkljarji, kot so srnjad, jelenjad in divji prašiči, medvedi in manjši sesalci, od veveric, miši do voluharjev, pa tudi žuželke. »Določene gobe gostijo določene žuželke, žuželke pa so med najhitreje izginjajočimi skupinami v današnjem svetu,« opozarja Rok Debeljak. Zato gob ne uničujemo, ne tistih, ki jih ne poznamo, kot tudi ne strupenih. Marsikdo se še spomni pobrcanih prizorov mušnic iz gozdov. Tega je zdaj manj, opaža Debeljak in ob tem pripomni, da marsikatero poškodbo na gobah povzročijo tudi divje živali in ne le ljudje.
Družbena omrežja
Toda gozdovi so iz leta v leto bolj polni. Razlogov za to je več. Kot pojasnjuje Rok Debeljak, je prvi obdobje kovida 19, ko so mnogi našli zatočišče v naravi. Drugi je spodbujanje nabiralništva in samooskrbe. Tretji pa razmah družbenih omrežij. »Ljudje se radi pohvalijo z nabranimi količinami, kar služi kot reklama za gobarjenje. Komaj čakajo, da gredo v gozd, ker so na družbenih omrežjih videli, kaj raste in kje. Nekoč je moral gobar sam ugotoviti, kdaj in kje rastejo gobe,« spomni na čase pred družbenimi omrežji Debeljak.
Čeprav pravi gobarji še vedno skrbno varujejo svoja rastišča in ne razkrivajo informacij, še manj fotografij, pa trenda to bistveno ne spremeni. Ljudje bodo še vedno romali v gozdove in iskali gobe, predvsem jurčke.
A bolj kot samo nabiranje gob je problematična hoja. »Velika razlika je, ali gre sto ljudi v gozd ali pa sto ljudi na isto rastišče. Ko se ljudje razpršijo, je zbijanja tal malo, medtem ko ponavljajoče se tacanje zbije zgornjo plast, poškoduje drobne strukture v tleh, listje se obrača bolj, kot bi se sicer v naravi, kjer ga prebrskajo kvečjemu divji prašiči in kune. Spremeni se zračnost tal in tudi to, koliko vode tla zadržijo. Poteptajo se tudi mladi trosnjaki, ki tako ne morejo dozoreti in trositi,« pojasnjuje Debeljak.
Toda dobra novica je, da samo nabiranje gob glive običajno ne uniči. »Za zdaj ni dokazov, da bi nabiranje samo uničilo podzemno glivo,« pomiri sogovornik in navede raziskavo, v kateri so pet let vsak teden odstranjevali vse jurčke na izbrani površini, medtem ko na drugi površini ne. Na koncu med površinama ni bilo pomembne razlike v količini micelija.
Nabiranje starih gob v zračni košari lahko celo pomaga, saj se trosi razpršijo naokoli, medtem ko je pobiranje nezrelih gobic manj primerno. Zato Debeljak opozarja, naj bodo gobarji pozorni pri nabiranju majhnih gob, saj gobe, ki bi trosile, tako ostanejo brez možnosti za razmnoževanje, prav tako je lahko majhen jurček podoben mušnici ali koprenki, te pa so tudi smrtno nevarne.
Spoštovanje do gozda
Čeprav množično nabiranje ne škoduje toliko glivam v celoti, pa zato lahko škoduje gozdu. Množice vznemirjajo prostoživeče živali, motijo lastnike gozdov, ki z drugimi nabiralci »tekmujejo« za gobe v svojem gozdu, domačine, ki živijo na tistem območju, zaradi prometa po lokalnih in gozdnih cestah so lahko nepravilno parkirani avtomobili tudi ovira pri delu lastnikov gozdov in gozdarjev.
Gozdni bonton veleva, da se moramo v gozdu obnašati kot gostje. Pravila so enostavna: gobe nabiramo v košaro, ne v plastično vrečko, jih očistimo na mestu z nožičem, rastlin in gob pa ne uničujemo namenoma.
»Če je na rastišču več gob, jo lahko odtrgamo, preučimo, poslikamo, prerežemo, povonjamo ali odnesemo gobarskemu društvu. To je vedno dobrodošlo, kajti ko ljudje gobo enkrat spoznajo, bodo manj nagnjeni k njenemu uničevanju,« razloži Rok Debeljak.
Gobe nabiramo zmerno, zakon tudi določa, da lahko vsak nabere do dva kilogram gob na dan, lastnik z registrirano dejavnostjo pa lahko nabiranje v svojem gozdu tudi prepove. Je torej prekomerno nabiranje gob problematično? Rok Debeljak odgovarja: »Če poberemo vse, nikoli ni dobro. Vedno mora nekaj ostati za seme in za kroženje snovi nazaj v gozd.«
Ko govorimo o gobarjenju, moramo spregovoriti še o dostopu do samega gozda. »Gozd ni parkirišče,« je jasen Debeljak. Parkira se lahko le do pet metrov od gozdne ceste in tako, da ne zapremo dostopa lastniku, predvsem pa ne traktorskih vlak. »Lastniki imajo že tako veliko dela, roki za sečnjo so zaradi podlubnikov kratki, zaparkirana vlaka pa lahko pomeni, da se lubadar razširi hitreje. Dandanes pomenijo dodaten pritisk na gozd tudi električna kolesa in motorji, ki so odprli dostop do poti, ki prej niso bile dosegljive, z vožnjo pa se uničuje podrast,« pojasnjuje.
Toda bonton je po njegovem vtisu vseeno boljši kot nekoč, a le relativno gledano. »Prej je šlo v gozd sto ljudi in je smetil eden. Zdaj gre tisoč ljudi v gozd in jih smeti pet. Čeprav je gozdni bonton boljši glede na število obiskovalcev, pa je smeti vseeno petkrat več. Prav zato si gozdarji tako prizadevamo za ozaveščanje,« še dodaja Rok Debeljak.
