V zadnjih dneh so iz tal že množično pokukali prvi klobuki, po slovenskih gozdovih pa že kar mrgoli navdušenih gobarjev. Košare se hitro polnijo z jurčki, lisičkami in drugimi gozdnimi dobrotami, a ob tej vsesplošni gobarski mrzlici ne smemo pozabiti na previdnost. Slovenski gozdovi so radodarni in bogati, a naša zakonodaja jasno določa meje, da bi naravo ohranili tudi za zanamce. Vsak posameznik lahko na dan nabere največ dva kilograma gob. To pravilo velja za vse, zato bodite zmerni in ne naberite več, kot lahko dejansko porabite.
Izjemno pomembno je tudi, kako gobo naberemo. Ko najdete užitno gobo, jo previdno odvijte iz tal ali pa jo odrežite z nožkom čisto tik ob tleh. Kar je najpomembneje: gobo morate grobo očistiti že neposredno v gozdu, na samem rastišču. S tem omogočite, da ostanki padejo nazaj na tla, trosi pa se vrnejo v zemljo, da podgobje (micelij) ostane nedotaknjeno. Prav tako v gozdu nikoli ne brcamo starih, neužitnih ali strupenih gob. Tudi te imajo namreč izjemno pomembno vlogo v gozdnem ekosistemu.
Zakaj plastične vrečke nimajo prostora v gozdu?
Ena najhujših napak, ki jo lahko naredite, je nabiranje gob v plastične vrečke. Gobe so namreč sestavljene iz velikega deleža vode in beljakovin, zaradi česar so zelo hitro pokvarljive. V zaprti plastični vrečki gobe ne morejo dihati, zato se hitro oparijo in segrejejo. V takšnem okolju se začnejo pospešeno razkrajati, pri čemer nastajajo strupene snovi (biogeni amini). Zaradi tega se lahko doma hudo zastrupite celo z užitnimi in povsem zdravimi gobami!
Edina prava izbira za gobarja je zračna pletena košara. Košara omogoča kroženje zraka, gobe se v njej ne zmečkajo in ne pregrevajo. Poleg tega imajo pletene košare še eno čarobno lastnost – skozi drobne špranje med vašo hojo po gozdu trosijo spore nazaj v naravo, s čimer skrbite za to, da bodo gobe na tistem območju rasle tudi v prihodnjih letih.
Pozor na nevarne dvojnike!
Zlato pravilo vsakega gobarja pravi: nabirajte in uživajte samo tiste gobe, ki jih stoodstotno poznate! Ker se vid z leti pri vseh nas nekoliko poslabša, v gozd obvezno vzemite bralna očala, če jih nosite. Najpomembnejši detajli za prepoznavanje (barva trosovnice, oblika obročka ali dnišča beta) se namreč skrivajo v majhnih podrobnostih.
V naših gozdovih raste več sto vrst gob, med katerimi so nekatere zelo nevarne. Tukaj je nekaj najpogostejših zamenjav, na katere bodite posebno pozorni:
Jurčki in žolčasti grenivec: žolčasti grenivec zelo spominja na mladega, lepega jurčka. Čeprav ni smrtno strupen, je izjemno, skoraj neužitno grenak. Že ena sama goba vam bo uničila cel lonec juhe. Prepoznate ga po rahlo rožnati trosovnici (cevke pod klobukom, ki so pri jurčku bele do zelenorumene) in izraziti, temnejši mrežici na betu.
Lisičke in oljkov livkar: prava lisička je čudovito rumena in diši po marelicah, a previdno pri zamenjavi z oljkovim livkarjem, ki je strupen (povzroča hude prebavne motnje). Oljkov livkar raste v šopih, predvsem na panjih listavcev, in ima veliko bolj oranžnordečkast, celo bakren odtenek.
Zelena mušnica in golobice ter šampinjoni: zelena mušnica je naša najbolj strupena goba in povzroči večino smrtnih zastrupitev pri nas. Neizkušeni jo v mladi obliki pogosto zamenjajo za zeleno golobico ali celo gozdni šampinjon. Pri prepoznavanju bodite pozorni na njen bet, ki ima vedno krilce (obroček) in izrašča iz »jajca« oziroma ovojnice, ki se skriva na dnu beta tik v zemlji. Če pri nabiranju niste prepričani, gobo brez slabe vesti raje pustite v gozdu.
Kako pravilno shraniti gozdni ulov za zimske dni?
Ko se srečni in prijetno utrujeni vrnete domov, je treba gobe čim prej obdelati. Nikoli jih ne namakajte v vodi, saj se bodo napile kot spužva in izgubile svoj okus. Raje jih skrbno očistite z majhnim nožkom, suho krpo ali mehko krtačko.
Blanširanje in zamrzovanje: večino gob (jurčke, sirovke, lisičke) pred zamrzovanjem narežemo in na hitro blanširamo (prevremo v vreli, rahlo osoljeni vodi za nekaj minut) ali pa jih prepražimo na malo čebule. S tem uničimo encime, ki povzročajo kvarjenje. Lisičk nikoli ne zamrzujte surovih, ker bodo po odtajanju postale zelo grenke in trde.
Sušenje: to je eden najstarejših, najbolj tradicionalnih in najboljših načinov shranjevanja za jurčke, dežnikarice in črne trobente, saj se njihov okus med sušenjem še okrepi. Gobe narežite na približno 3 do 5 milimetrov debele rezine. Sušite jih lahko v posebnem sušilniku za sadje in zelenjavo, v pečici na zelo nizki temperaturi (okoli 40–50 °C pri priprtih vratcih, da vlaga uhaja) ali pa na zračnem, senčnem prostoru na mreži. Popolnoma suhe gobe shranite v steklene kozarce, ki dobro tesnijo.
Vlaganje v kis: odlična izbira za mlade, majhne in zelo čvrste gobe. Gobe najprej očistimo in blanširamo, nato pa jih tesno zložimo v čiste kozarce ter zalijemo z vročo mešanico alkoholnega ali jabolčnega kisa, vode, soli, zrn popra in lovorjevega lista.
Gobarjenje je prečudovit hobi, ki nas povezuje z naravo in bogati naše krožnike. Naj vas jesenski gozd napolni z zdravjem, svežim zrakom in mirom – a vselej bodite zmerni, skrbni do narave in predvsem previdni pri tem, kaj položite v svojo košaro. Srečno pot in dober ulov!
