Plinski bojlerji niso najbolj ugodna rešitev. / Foto: Istock
iStock
Vse več lastnikov hiš se odloča za toplotne črpalke, ki so ena od najbolj priljubljenih alternativ. / Foto: Istock
iStock
Plinski bojlerji niso najbolj ugodna rešitev. / Foto: Istock
Ukinitev plinskih bojlerjev v domovih vse bliže: ali se alternative izplačajo?
Visoke začetne naložbe v nove tehnologije se ob državnih subvencijah na dolgi rok obrestujejo, toda strokovnjaki opozarjajo, da vsaka rešitev ni primerna za vsak dom.
06. 10. 2026, 21.42
daf
Prehod na zeleno energijo in napetosti v svetu močno dražijo ogrevanje na zemeljski plin, zato se mnogi odločajo za alternative. V skladu z direktivami Evropske unije, ki tudi sicer predvidevajo popolno opustitev fosilnih goriv za ogrevanje domov do leta 2040, se tudi v Sloveniji začenja neizogibna in tudi precej zahtevna energetska tranzicija.
Za mnoga slovenska gospodinjstva, predvsem v urbanih središčih, kjer je plin desetletja veljal za ugoden in zanesljiv vir ogrevanja, to pomeni pospešeno iskanje novih, stroškovno učinkovitih alternativ.
Novogradnje so že danes podvržene strogim standardom stavb, največji izziv pa ostaja menjava dotrajanih atmosferskih in kondenzacijskih plinskih kotlov v obstoječih večstanovanjskih ter starejših individualnih hišah.
Evropska unija načrtuje do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Direktiva o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2024 pa tudi teži k brezemisijskemu stavbnemu fondu do sredine stoletja.
Ob višjih okoljskih dajatvah in nestabilnosti na energetskih trgih, ki so jo sprožili konflikti v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, zemeljski plin pospešeno izgublja status poceni energenta za vsakodnevne potrebe.
Trg ponuja tudi tako imenovane hibridne sisteme, ki združujejo plinski kotel in toplotno črpalko. Čeprav veljajo za solidno prehodno rešitev v starejših stavbah, so tehnično kompleksni za vgradnjo.
Slovenski energetski svetovalci kot dolgoročno najbolj vzdržno rešitev izpostavljajo toplotne črpalke, v gosteje poseljenih območjih pa priklop na sisteme daljinskega ogrevanja.
Večja toplotna moč
Po ocenah stroke toplotne črpalke ponujajo do štirikrat večjo toplotno moč za enak denarni vložek v primerjavi s klasičnimi sistemi, kar lahko prinese do 70-odstotne prihranke pri stroških ogrevanja. Naprave ne potrebujejo dimnika ali prostora za hrambo energenta, ob ogrevanju pa omogočajo tudi pripravo tople sanitarne vode in poletno hlajenje prostorov. Njihova življenjska doba je ocenjena na 25 let.
Glavna ovira za hitrejši prehod ostaja visoka začetna naložba. Na slovenskem trgu se cene toplotnih črpalk gibljejo med 5000 in 15.000 evri, odvisno od tehnologije (zrak-voda so najcenejša opcija, sistemi zemlja-voda ali voda-voda pa najdražji) in zmogljivosti naprave. Te zneske lahko potrošniki precej znižajo s pomočjo nepovratnih finančnih spodbud.
Vse več lastnikov hiš se odloča za toplotne črpalke, ki so ena od najbolj priljubljenih alternativ. / Foto: Istock
Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da vgradnja ni smiselna v energetsko izjemno potratnih stavbah z dotrajano izolacijo, ne glede na vrsto ogrevanja. Prav tako je montaža pogosto tehnično in prostorsko zahtevnejša v manjših stanovanjih.
Moderne električne alternative
Kot cenovno dostopnejša alternativa ob zamenjavi plinskega ogrevanja se ponujajo moderni električni bojlerji. Začetni strošek je nizek, saj standardne kopalniške enote stanejo od 150 do 300 evrov, naprednejši, energetsko učinkoviti modeli pa dosežejo kakšnih 600 evrov. Slabost te rešitve se skriva v obratovalnih stroških.
Tretja možnost, ki pridobiva na veljavi, so infrardeči paneli. Pritrjeni na strop ali stene delujejo z ogrevanjem površin v prostoru namesto neposrednega segrevanja zraka. Paneli so estetski, ogrejejo hitro in ne zahtevajo namestitve cevovodov. Cena posameznega panela se na slovenskem trgu giblje od 200 do 600 evrov, odvisno od moči. Njihova glavna pomanjkljivost pa je, da ne rešujejo problematike tople sanitarne vode, za učinkovito delovanje pa zahtevajo nadpovprečno dobro izolirane prostore.
Trg ponuja tudi tako imenovane hibridne sisteme, ki združujejo plinski kotel in toplotno črpalko. Čeprav veljajo za solidno prehodno rešitev v starejših stavbah, so tehnično kompleksni za vgradnjo in ohranjajo odvisnost uporabnika od zemeljskega plina.
Hibridni sistemi zahtevajo tudi visoko začetno investicijo, katere cena se večinoma giblje med 6000 in 10.000 evri.
Odziv na članek
6. oktobra ste v Nedeljskem dnevniku objavili članek z naslovom Ukinitev plinskih bojlerjev v domovih vse bliže: ali se alternative izplačajo? V zvezi s člankom smo dolžni opozoriti na nekaj vsebinskih nenatančnosti in prosimo za objavo odziva.
Avtor v članku navaja, da direktive Evropske unije predvidevajo popolno opustitev fosilnih goriv za ogrevanje domov do leta 2040. Takšna navedba in sam naslov prispevka ustvarjata pri bralcih vtis, da bodo morala vsa gospodinjstva tudi v Sloveniji do tega leta odstraniti obstoječe plinske kotle oziroma, da njihova uporaba ne bo več mogoča.
Direktiva (EU) 2024/1275 o energetski učinkovitosti stavb določa, da morajo nacionalni načrti prenove stavb vključevati politike in ukrepe za opuščanje kotlov na fosilna goriva. Evropska komisija je v odgovoru na poslansko vprašanje pojasnila, da leto 2040 ni pravno zavezujoč rok, temveč okvirni ciljni datum. Države članice morajo pripraviti verodostojne ukrepe za doseganje tega cilja. Iz direktive ne izhaja splošna obveznost odstranitve vseh obstoječih plinskih kotlov do leta 2040. Konkretne obveznosti bodo odvisne tudi od nacionalnih predpisov.
Opozoriti tudi moramo na pomembno razliko med plinskim kotlom in kotlom na fosilno gorivo glede na gorivo, ki ga uporablja. Pri plinskih kotlih lahko namreč dosegamo razogljičenje tako, da nadomestimo fosilni plin z biometanom, ki ga je mogoče dovajati po obstoječih plinovodih omrežjih in uporabljati v obstoječih plinskih napravah. Tudi slovenski NEPN 2024 predvideva postopno nadomeščanje fosilnega metana z obnovljivimi in nizkoogljičnimi plini v plinovodnem omrežju. Zgovoren je primer Nemčije, ki je julija 2026 sprejela nov zakon o modernizaciji stavb, s katerim je omilila prejšnje omejitve in uvedla tehnološko bolj odprt pristop k ogrevanju. Odpravila je splošno zahtevo po najmanj 65-odstotnem deležu obnovljivih virov pri novih ogrevalnih sistemih ter lastnikom omogočila širšo izbiro, tudi vgradnjo plinskih kotlov. Razogljičenje njihove uporabe povezuje s postopnim povečevanjem deleža obnovljivih plinov od leta 2029. Plinske naprave oziroma plinski kotli tako ostajajo možnost za ogrevanje tudi po letu 2040, ob upoštevanju zahtev glede uporabljenega goriva. To je posebej pomembno, saj se je po podatkih nemškega združenja za energetiko in vodno gospodarstvo (BDEW) leta 2025 s plinom ogrevala več kot polovica stanovanj v Nemčiji. Po zadnjih objavljenih podatkih SURS je v drugem četrtletju 2026 povprečna končna cena električne energije za gospodinjstva znašala 21,5 centa na kilovatno uro, cena zemeljskega plina pa zaokroženo 8,7 centa na kilovatno uro. Podatka se nanašata na drugo četrtletje, ne na ogrevalno sezono. V članku ste navedli: »Po ocenah stroke toplotne črpalke ponujajo do štirikrat večjo toplotno moč za enak denarni vložek v primerjavi s klasičnimi sistemi.« Takšne trditve ni mogoče posploševati na primerjavo toplotne črpalke s plinskim kotlom, ki uporablja plin iz omrežja.
Poleg tega bo 1. novembra začela veljati višja sezona obračunavanja električne omrežnine. Tarifna postavka za moč v najdražjem časovnem bloku bo novembra in decembra letos višja kot v enakih mesecih lani. Podatkov o ceni električne energije v drugem četrtletju zato ni mogoče preprosto prenesti na stroške zimskega ogrevanja.
Članek med »modernimi električnimi alternativami« navaja kopalniške električne bojlerje in infrardeče panele. Prvi so namenjeni za pripravo tople sanitarne vode, ne ogrevajo pa prostorov; drugi za ogrevane prostorov in ne za pripravo tople sanitarne vode. Nobena od teh naprav sama ne more nadomestiti plinskega kotla, ki zagotavlja oboje. Navedene cene posameznih naprav zato ne predstavljajo stroška celovite zamenjave sistema. Pri ogrevanju s paneli ali električnim kotlom je treba upoštevati tudi vpliv na električno omrežje: sočasna uporaba takih naprav v hladnih dneh povečuje zimsko konično obremenitev in lahko zahteva dodatne omrežne naložbe.
Članek prav tako ne obravnava možnosti razogljičenja oskrbe s plinom. Evropska unija si je v načrtu REPowerEU zastavila cilj proizvodnje 35 milijard kubičnih metrov biometana letno do leta 2030. Evropska komisija je junija 2026 vzpostavila tudi mehanizem za povezovanje ponudnikov, kupcev in vlagateljev v biometan.
Tudi Slovenija ima potencial za proizvodnjo biometana za pokritje letnih potreb obstoječih gospodinjskih odjemalcev plina iz omrežja. Z razvojem njegove proizvodnje in dobave lahko oskrbo postopno razogljičujemo ob uporabi obstoječih plinovodov in plinskih ogrevalnih naprav. S tem se lahko odjemalci izognejo dragim in izvedbeno zahtevnim menjavam ogrevalnih sistemov, ki jih obravnava članek. V primerjavi s prehodom na električno ogrevanje prav tako zmanjšujemo tudi potrebe po krepitvi električnega omrežja in s tem povezane stroške.
Slovenskim gospodinjstvom v urbanih središčih torej ni treba pospešeno iskati novih alternativ za ogrevanje.
GIZ DZP, Gospodarsko interesno združenje za distribucijo zemeljskega plina
