Za povprečnega bralca so vsakoletni podnebni vrhovi Združenih narodov pogosto videti kot neskončen niz zapletenih kratic, diplomatskih fraz in nočnih zasedanj, katerih vsebina je težko razumljiva. A tisto, kar se te dni dogaja v Antalji, neposredno vpliva na prihodnost svetovne energetike, gospodarstva in našega vsakdana. Da bi razumeli, zakaj so čustva v pogajalskih sobah tako razgreta, je treba najprej razčistiti, za kaj na takšnih vrhovih sploh gre.
Kratica COP pomeni Conference of the Parties oziroma konferenco pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Številka 31 označuje, da gre že za enaintrideseto tovrstno letno srečanje, na katerem se zberejo predstavniki skoraj vseh držav sveta, znanstveniki, poslovneži in okoljevarstveniki.
Namen teh vrhov je skupen dogovor o tem, kako bo človeštvo zmanjšalo izpuste toplogrednih plinov, upočasnilo segrevanje planeta in financiralo prilagajanje na vse hujše vremenske ekstreme – od vročinskih valov in suš do uničujočih poplav.
Ključna posebnost podnebnih vrhov ZN je način odločanja: končni sporazum mora biti sprejet s soglasjem (konsenzom). To pomeni, da se morajo z besedilom strinjati vse sodelujoče države – tako majhne, podnebno najbolj ogrožene države kot tudi največje svetovne proizvajalke in porabnice nafte, plina in premoga. Prav to pravilo je razlog, da se pogajanja skoraj vedno zavlečejo v napete podaljške, kjer se diplomati ure in ure prepirajo o posameznih besedah.
Zakaj je osnutek v Antalji sprožil takšno ogorčenje?
Glavni razlog za trenutni zastoj na vrhu COP31 je vsebina osnutka končnega dogovora. Kot poroča The Guardian, v predlaganem besedilu ni več omembe fosilnih goriv – torej premoga, nafte in zemeljskega plina, ki so po ugotovitvah podnebne znanosti glavni poganjalec globalnega segrevanja.
Za velik del mednarodne skupnosti je takšen osnutek nesprejemljiv. Če v osrednjem svetovnem podnebnem dokumentu ni jasne omembe glavnega vzroka podnebne krize, sporazum po mnenju kritikov izgubi svojo težo in smisel.
Najostreje so se na predlog besedila odzvali afriški ministri in organizacije civilne družbe. Njihovo nezadovoljstvo ima zelo konkretno ozadje: afriške države k svetovnim izpustom toplogrednih plinov prispevajo najmanj, a posledice segrevanja ozračja – od propadlih pridelkov in dolgotrajnih suš do ekstremnih padavin – občutijo najhuje.
Organizacije civilne družbe opozarjajo, da bi sprejetje takšnega sporazuma brez omembe fosilnih goriv pomenilo nevaren korak nazaj v globalnem boju proti podnebnim spremembam. Prav zato so se danes zvrstila opozorila, da bi se COP31 lahko zapisal v zgodovino kot eden podnebnih vrhov, ki je doslej najbolj razočaral.
Krhko zaupanje v globalne podnebne dogovore
Zapleti v Antalji se ne dogajajo v praznem prostoru, temveč odražajo širše napetosti v mednarodni podnebni politiki. Le nekaj dni pred vrhuncem pogajanj na COP31 je vodilni podnebni znanstvenik Johan Rockström, direktor Potsdamskega inštituta za raziskave podnebnih vplivov, za The Guardian opozoril na še eno skrb vzbujajočo težavo: zamude pri pripravi naslednjega velikega poročila medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC). Tudi tam nekatere države zavirajo proces zaradi političnih sporov, kar po Rockströmovih besedah ogroža globalna prizadevanja za reševanje podnebne krize.
Ko se k zamudam v znanstvenih procesih pridruži še politični upor proti jasnemu imenovanju fosilnih goriv v končnem dogovoru COP31, se med državami in javnostjo krepi občutek, da mednarodna diplomacija ne zmore slediti hitrosti, s katero se spreminja podnebje.
Kaj sledi v prihodnjih urah?
Pogajalci v Antalji bijejo bitko s časom. Pred njimi sta v bistvu le dve možnosti: bodisi jim bo v podaljških uspelo doseči kompromis in v končno besedilo vrniti jasnejša določila glede fosilnih goriv, s čimer bi pomirili afriške države in okoljske organizacije, bodisi bodo sprejeli močno oslabljen dokument, ki bo pustil grenak priokus.
Čeprav se morda zdi, da gre v turškem letovišču zgolj za besedne igre diplomatov, ima končni dokument vrha COP31 močan simbolni in gospodarski vpliv. Daje namreč jasen signal vladam, vlagateljem in energetskim podjetjem po vsem svetu – tudi v Evropi in Sloveniji – ali svet resno misli s prehodom v čistejšo energijo ali pa bo doba fosilnih goriv trajala dlje, kot si lahko naš planet privošči.