Na samotnem otoku Južna Georgia, sredi mrzlih voda južnega Atlantika, se je pred tremi leti začela prava živalska tragedija. Najprej so se pojavile okužene morske ptice, kmalu zatem pa so začeli obolevati tudi južni morski sloni. Samice in njihovi mladiči, ki so se zbirali na obalah, so postajali vse šibkejši, težko so dihali, številni so poginili. Povzročitelj množičnega umiranja je bil virus ptičje gripe H5N1.

Razsežnosti katastrofe so znanstvenike pretresle. Kot je pred dnevi poročal britanski časnik The Guardian, je raziskava treh velikih kolonij pokazala, da je bilo leta 2024 na njihovih obalah v povprečju kar 47 odstotkov manj samic kot dve leti prej. Ocenili so, da je na celem otoku v tisti gnezditveni oziroma razmnoževalni sezoni manjkalo približno 53.000 samic. To sicer ni neposredno potrjeno število poginulih živali, vendar kaže, kako silovit je bil udarec za populacijo.

Še bolj skrb vzbujajoče so razmere v nekaterih kolonijah, kjer je poginilo več kot 90 odstotkov novorojenih mladičev. Ker Južna Georgia predstavlja eno najpomembnejših območij razmnoževanja južnih morskih slonov na svetu, so posledice občutne za celotno vrsto.

Z rdečega seznama prihaja opozorilo

Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) je aprila južnega morskega slona zaradi posledic ptičje gripe premaknila iz kategorije najmanj ogroženih med ranljive vrste. Gre za izjemen primer, ko je nalezljiva bolezen v tako kratkem času bistveno spremenila oceno možnosti dolgoročnega preživetja živalske vrste.

Južni morski sloni so sicer pravi velikani živalskega sveta. Odrasli samci lahko tehtajo več ton in sodijo med največje danes živeče predstavnike tjulnjev. Večino življenja preživijo v morju, kjer se potapljajo v velike globine, na kopno pa se vračajo predvsem zaradi razmnoževanja in menjave dlake. Prav množično zbiranje na obalah je ena njihovih šibkih točk. Ko se med živali prikrade zelo nalezljiv virus, se lahko bolezen hitro razširi. Še posebno hude so posledice za mladiče in samice, katerih izguba neposredno vpliva na prihodnje generacije.

Tudi ptice plačujejo visoko ceno

Čeprav je ptičja gripa dobila ime po svojih najpogostejših gostiteljih, se nevarnost že dolgo ne omejuje več samo nanje. Virus H5N1 je v zadnjih letih povzročil množične pogine različnih morskih ptic in sesalcev na več celinah. Po ocenah mednarodne organizacije BirdLife International predstavlja ptičja gripa resno naravovarstveno grožnjo najmanj 40 vrstam ptic. Med prizadetimi so veliki govnači, severni strmoglavci, pelikani in pingvini.

Na Škotskem, kjer živi velik del svetovne populacije velikih govnačev, se je število ptic v spremljanih kolonijah med letoma 2021 in 2023 zmanjšalo za kar 76 odstotkov. Hude izgube so doživeli tudi severni strmoglavci, katerih velike kolonije na skalnatih obalah severnega Atlantika so bile nekoč simbol obilja morskega življenja.

A vast colony of Northern Gannets covers the rocky basalt slopes of Bass Rock in the Firth of Forth, with hundreds of birds nesting on the cliff face while others wheel overhead in clear blue sky. The Scottish mainland coastline and the distinctive conical peak of North Berwick Law are visible across the calm blue water in the background. Warm morning light bathes the scene, conveying the scale and spectacle of one of the world's largest gannetries. / Foto: Banu R

Ptičja gripa je močno prizadela tudi severne strmoglavce. V veliki koloniji na škotskem otoku Bass Rock se je njihovo število med letoma 2021 in 2024 zmanjšalo za 43 odstotkov. / Foto: iStock

Toda znanstveniki opozarjajo, da število poginulih živali samo po sebi še ne pove vsega. Nekatere vrste se lahko po epidemiji razmeroma hitro obnovijo, druge pa potrebujejo desetletja. Posebno ranljive so dolgoživeče živali, ki imajo malo mladičev in se začnejo razmnoževati šele po več letih.

Koliko živali je zares poginilo?

Ena največjih težav je, da dejanskega obsega tragedije pogosto sploh ni mogoče ugotoviti. Morske ptice preletavajo ogromne razdalje, številne živali poginejo daleč na odprtem morju, kjer njihovih trupel nihče ne najde. Tudi na odročnih otokih ni vedno dovolj raziskovalcev, ki bi lahko redno spremljali dogajanje.

Zato so lahko dejanske izgube precej večje od uradno zabeleženih. Po drugi strani pa znanstveniki opozarjajo, da vsakega zmanjšanja populacije ni mogoče pripisati izključno ptičji gripi. Na živali vplivajo tudi podnebne spremembe, pomanjkanje hrane, onesnaževanje in človekove dejavnosti.

Prav preplet različnih nevarnosti je lahko usoden. Vrsta, ki se že spopada z izgubo življenjskega prostora ali zmanjševanjem zalog hrane, lahko zaradi nove epidemije doživi tako hud udarec, da si populacija ne opomore več.

Posebno pozornost zato namenjajo majhnim, izoliranim populacijam ptic, ki živijo na posameznih otokih. Pri njih lahko že razmeroma majhno število poginulih osebkov pomeni veliko nevarnost za obstoj vrste.

Bo najhuje šele prišlo?

Znanstveniki z zaskrbljenostjo spremljajo širjenje virusa proti območjem, ki jih je doslej večinoma obšel. Med njimi je otok Macquarie med Avstralijo in Antarktiko, eno zadnjih pomembnih zatočišč južnih morskih slonov, kjer se najhujši izbruhi še niso pojavili.

Avstralske oblasti so zaradi nevarnosti množičnih poginov celo napovedale umik osebja z raziskovalne postaje. Pri tem niso opozarjale predvsem na nevarnost okužbe ljudi, temveč tudi na izjemno psihično obremenitev, ki bi jo za raziskovalce pomenilo opazovanje množičnega umiranja živali.

Ptičja gripa je tako postala veliko več kot veterinarska težava ali nevarnost za perutninske farme. Spreminja se v resno naravovarstveno vprašanje, ki odpira tudi neprijetno dilemo: kako zaščititi živalske vrste pred boleznijo, ki se lahko širi prek oceanov in je človek skoraj ne more ustaviti?

Priporočamo