Kmet Gregor Slavec iz Knežaka čoha svojega Bliska, maremsko-abruškega ovčarja, ki s še dvema pastirskima psoma varuje ekološko kmetijo pred zvermi. »To je ena najstarejših ovčarskih pasem na svetu. So odlični čuvaji, odkar jih imamo, nimamo več težav z napadi velikih zveri na naše domače živali. Hkrati je ta pasma psov tudi zelo prijazna do ljudi, predvidljiva in igriva, kar je zelo pomembno za našo turistično kmetijo, kjer vsak teden gostimo ekskurzije šolskih otrok in družin,« poudarja Slavec na pašniku, kjer se pasejo koze, cikasto govedo, oslički in kokoši. Poleg štirinožnih varnostnikov so pašniki obdani z večžičnimi električnimi ograjami, zvečer pa živali zberejo in dodatno zavarujejo v manjših oborah z visokimi električnimi mrežami. Tudi mobilni čebelnjak vedno zavarujejo z električno mrežo, ko odpeljejo čebele na pašo. »Le skupek več ukrepov pomeni uspešno zaščito,« izkušnje za uspešno sobivanje z velikimi zvermi deli kmet. »A največje težave v naših krajih ne predstavljata volk in medved, ampak šakal, ki se je preveč namnožil. Srnjadi in zajcev skoraj ne vidimo več. Resnično drži rek, da je šakal zvit kot lisica in krvoločen kot volk,« ugotavlja kmet, ki obdeluje 25 hektarjev kraških travnikov in pašnikov.
Podobne izkušnje imajo tudi na turistični kmetiji Pri Andrejevih v Narinu pri Pivki, kjer se prosto pasejo govedo in konji. Ko so pred nekaj leti izgubili telička, se je izkazalo, da ga je napadel šakal. »Če je preveč zveri v gozdovih, se divjad umika na robove gozda v bližino vasi. Naši vrtovi so ograjeni z električnim pastirjem tudi zaradi divjadi, ki pogrize zelenjavo in sadno drevje,« pravi Jani Frank. Sobivanje z volkom in medvedom pa je skoraj zgledno, ocenjuje. No, medved jim je pred časom ponoči »obral« slive na drevesu vsega 100 metrov od hiše, več kot 50 kilogramov sliv je izginilo v eni noči, na deblu pa se še zdaj poznajo sledi krempljev. A z naravo je treba živeti in pridelek kar najbolje zavarovati. »Ko peljemo čebelnjake na Javornike na pašo, jih vedno obdamo z električnim pastirjem. Za medveda so bolj kot med poslastica čebelje ličinke,« pravi Frank.
Volkove poznajo po imenu in rodovniku
Preprečevanje škode, ki jo zveri povzročijo rejcem domačih živali, je pomemben del sobivanja, poudarjajo tudi raziskovalci z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Za volkove v Sloveniji so glavni plen divjad, srnjad in divji prašiči, kot potencialni plen pa volkovi dojemajo tudi domače živali.
»Če imajo dostop do njih, jih bodo tudi plenili. Pri volkovih je problem presežno plenjenje; zaradi nagonskega plenilskega vedenja lahko na pašniku v enem napadu pokončajo več kot deset živali,« je pojasnil dr. Hubert Potočnik, raziskovalec na Biotehniški fakulteti. Statistika pritrjuje temu, da so zaščitni ukrepi uspešni; sočasna uporaba visokih električnih mrež in pastirskih psov je pri rejcih na dinarskem območju zmanjšala število škod za 90 odstotkov, je pokazala raziskava med letoma 2011 in 2019. V Alpah pa je tveganje večje, učinkovite varovalne ograje je težje postaviti, saj so planinski pašniki bolj razpršeni. »A volk je tudi v Alpah postal stalnica, morali se bomo naučiti z njim živeti,« pravi raziskovalec dr. Tomaž Skrbinšek.
V Sloveniji je v sezoni 2024/2025 živelo okoli 137 volkov v 16 tropih. V zadnjih desetih letih se je rast populacije umirila, prostorsko pa se volk naseljuje na čedalje večje območje. Skrbinšek ocenjuje, da je pri nas zelo malo prostora, ki ga volkovi ne bi mogli poseliti. So izjemno prilagodljivi in lahko premagujejo velike razdalje, en volk lahko v eni noči prepotuje več deset kilometrov. Naše volkove raziskovalci zelo dobro poznajo, že več kot 15 let jih spremljajo z neinvazivnimi genetskimi metodami. Z analizami iztrebkov, urina, dlake … lahko prepoznajo posamezne živali, njihove sorodstvene povezave in pripadnost posameznemu tropu.
Slovenci vedo, da volk ne napada človeka, a …
S tem, kako javnost dojema volkove in kako sobivati z volkovi, se ukvarja evropski projekt Life Wild Wolf, ki povezuje partnerje iz osmih držav. Anketa med prebivalci je pokazala, da slovenska javnost volka sprejema kot del narave in podpira, da volk pri nas ostane tudi v prihodnje. Rezultati kažejo, da skoraj 94 odstotkov vprašanih meni, da volkovi sodijo v naravo. Večina meni, da volkovi ljudi ne napadajo, hkrati pa sta dve tretjini vprašanih odgovorili, da bi jih bilo strah hoditi po gozdu, kjer živijo volkovi. »Rezultati kažejo pomembno razliko med občutkom strahu in oceno dejanskega tveganja. Ljudje se volka bojijo, a hkrati večinoma vedo, da človeka praviloma ne napada,« je pojasnila dr. Aleksandra Majić Skrbinšek z Biotehniške fakultete. Regulirani odstrel volkov sicer podpira 40 odstotkov slovenskih anketirancev, medtem ko jih le petina meni, da je volkov v Sloveniji preveč.
Hubert Potočnik ocenjuje, da sedanja ureditev omogoča aktivno upravljanje populacije volkov, dopušča namreč izredno poseganje oziroma poseganje pod posebnimi pogoji. Pri intenzivnem odstrelu pa ne gre samo za število volkov, poudarja. Volkovi namreč živijo v tropih. »Pomembna je socialna struktura populacije. Če to razbijemo, se poveča možnost križanja volkov z domačimi psi,« opozarja Potočnik. Križanci pa predstavljajo resno grožnjo ohranjanju vrste in med drugim povečajo konflikte z ljudmi.
»Raziskave same po sebi ne odpravijo vseh družbenih konfliktov. Omogočijo pa, da odločitve temeljijo na preverljivih podatkih, in ne na posameznih opažanjih ali pričakovanjih. Za to potrebujemo sodelovanje raziskovalcev, pristojnih institucij, lovcev, rejcev in lokalnih skupnosti,« je poudaril dr. Hubert Potočnik.
Ogledi medvedov razprodani vse poletje
Srečanja z velikimi divjimi zvermi, volkom, risom in medvedom, so redka, saj se živali človeku praviloma izogibajo in umaknejo, preden jih sploh opazimo. Opazovanje slovenskih medvedov pa se je vendarle razmahnilo v vse bolj priljubljen turistični proizvod. Vodeno ogledovanje medvedov je razprodano vse poletje, tako na Kočevskem kot na Pivškem.
»Večinoma nas poiščejo tuji gostje. To so večinoma ljudje, ki cenijo življenje v naravi. Že pred odhodom v gozd jih opozorimo, da ni nujno, da bomo medveda videli. A v zadnjih letih ga skoraj zagotovo vidimo, saj jih je veliko. To pa pomeni, da ostajamo na opazovalnici, dokler se medvedi ne umaknejo, lahko tudi po več ur. Naše vodilo je namreč, da delujemo v sozvočju z naravo in živali nikakor ne vznemirjamo. Konec oktobra oglede zaključimo vse do pomladi, saj mora biti takrat v gozdu mir,« pravi vodnica po javorniških gozdovih Tjaša Žgur iz podjetja Bearoundme. Veliko zanimanja pa je tudi za program Sprehod z lovcem, ki je primeren tudi za otroke, ko se z obiskovalci odpravijo na učno pot iskat sledi divjih živali.
Kogar zanimajo naše tri velike zveri, medved, volk in ris, lahko vse o njih na poljuden in zabaven način izve v Centru o velikih zvereh Dina v Pivki, ki je nastal v sodelovanju Zavoda za gozdove, Biotehniške fakultete in občine Pivka. »Medved in volk sta bila na Pivškem v zgodovini vedno prisotna, ris je za nekaj desetletij izginil, dokler ga niso začeli spet doseljevati. Prebivalci, predvsem kmetovalci, so že od nekdaj poskušali z njimi sobivati in zaščititi svoje živali na pašnikih. To moramo spodbujati tudi v prihodnje, da ne prihaja do opuščanja kmetijstva, saj je naša krajina tako ohranjena prav zaradi reje in pašništva,« poudarja Helena Šneberger Mandelj iz Zavoda za turizem Pivka.
Biotehniška fakulteta v sodelovanju z zavodom podeljuje oznako medvedu prijazno. Pridobijo jo lahko turistični ponudniki, obrtniki, kmetje, ki pri svoji dejavnosti delujejo v sozvočju z naravo ter informirajo o velikih zvereh, o pravilnem obnašanju v gozdu in tudi o tem, kako ravnati ob morebitnih bližnjih srečanjih z medvedom. Ni odveč ponoviti: na sprehodih po gozdu opozarjamo nase, v gozd se odpravimo brez slušalk na ušesih, psa imamo na povodcu, nikoli se ne približujemo medvedu ali ga hranimo. Če opazimo medveda, se počasi umikamo, ne tečemo in ne plezamo na drevo, prav tako ne mečemo vanj kamenja ali drugih predmetov. »V skrajnem primeru napada se nikoli ne branimo, ampak se počasi uležemo na tla z obrazom navzdol in z rokami okrog vratu zaščitimo glavo in obraz, da medvedu pokažemo, da nismo grožnja. Najverjetneje se bo ustavil tik nad nami in ne bo prišlo do fizičnega stika. To je sicer lažje reči kot storiti, saj ne vemo, kako reagirajo naši možgani v nevarnosti. Zato pa je prav, da nanje opozarjamo,« pravi Helena Štemberger Mandelj.
Ugodno število populacije rjavega medveda, ki omogoča normalno sobivanje, je od 620 do 800 osebkov, določa program upravljanja populacije. Lani spomladi je uradna številka znašala 954 medvedov. Ministrstvo za naravne vire in prostor je za letos izdalo dovoljenje za odstrel 206 rjavih medvedov, odločitev je po pritožbi okoljevarstvenikov potrdilo tudi upravno sodišče.
