Mihael Jožef Toman je biolog in ekolog, mednarodno priznani strokovnjak za vode, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, upokojeni redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Vodam in njenim ekosistemom je posvetil svoje življenje. Kot opozarja, letošnja suša razkriva predvsem naš odnos, ki ga imamo do voda, in ta je po njegovem mnenju eden najslabših v Evropi.
Kakšni občutki vas prežemajo ob slikah tako nizkih vodostajev rek?
»Podobne situacije so se že dogajale. Spominjam se že zelo nizkih vodostajev, predvsem Save v spodnjem toku, kjer so se blizu nuklearne elektrarne pokazale izjemno velike skale. Življenje se ob sušah v vodotokih temu primerno spremeni, zato je izjemnega pomena, da rek ne obremenjujemo s kamnitimi škarpami in brežinami, v katerih ni rastlinja, da jih pretirano ne pregrajujemo, ker na tak način ustvarjamo tolmune, v katerih se voda v tako ekstremnih temperaturnih razmerah pregreva in velik del vodnih organizmov odmre. Predvsem salmonidne vrste, torej postrvi, ki ne prenašajo tako visokih temperatur. Ko se voda pregreva, se tudi koncentracija kisika zmanjšuje. Toda življenje v rečnih sistemih se dogaja predvsem v usedlinah in med prodišči, ekosistem se po tako ekstremnih razmerah obnovi in revitalizacija je lahko hitra, ni pa mogoča, če imamo utrjene brežine in rečne struge zabetonirane.«
Je v Sloveniji preveč rek ujetih s kamnitimi škarpami? Bi lahko z bolj naravnim urejanjem zmanjšali posledice suš?
»Vedno je izvedljivo, a veliko smo zamudili. Ko sem še predaval na Univerzi v Köbenhavnu, smo se veliko ukvarjali z revitalizacijo in renaturacijo rek. To je bilo v 80. letih prejšnjega stoletja, zdaj pa smo leta 2026. Evropske države so začele spoznavati rečne sisteme veliko pred nami, mi pa smo ob rečnih sistemih gradili naselja in zdaj imamo primer Savinjske doline, ki je najbolj pozidan rečni ekosistem in je velik del hiš zrasel na priobalnem območju ali dobesedno v vodnem prostoru. V takih primerih sta revitalizacija in renaturacija izjemno težavni. Pri nas je že kar neka mantra, da je treba dati vodi prostor, a smo rečne doline pretežno poselili. Kjer bi to še bilo mogoče, se prepogosto odločimo za beton in kamen, saj je to za gradbenike najlažje in zelo donosno. Na ministrstvih in občinah, kjer so oddelki za okolje, pa je premalo strokovnega znanja in poslušanja strokovnjakov različnih ved.«
V Sloveniji upada tudi podtalna voda, kako so površinske in podtalne vode povezane?
»Površinske in podzemne vode so neposredno povezane. Kakovost in temperatura površinskih voda vplivata tudi na podtalnico. Ponekod je je že danes manj, zato bo priprava pitne vode vse dražja. Mi imamo zelo poceni vodo, da ne rečem vodo, ki je zastonj, tudi zato nanjo gledano kot na nekaj, česar ne more zmanjkati. Pogosto politika govori o tem, da je Slovenija bogata z vodami, toda najbogatejši ljudje velikokrat pristanejo v popolni revščini in enako se lahko zgodi z državo, ki misli, da ima velike zaloge vode. Hitro lahko nastanejo resne vodne krize. Zato so dovoljenja za črpanje vode nujna in ne zato, ker bi država nagajala ljudem. Toda še enkrat, večina ljudi je do okolja skrajno neozaveščena, saj niti šolski sistem okolju ne posveča praktično nobene ure.«
Ukrepi, kot so omejitev uporabe pitne vode, so kratkoročni. Kaj bo treba narediti na dolgi rok?
»Številne evropske države imajo trajne ukrepe, kot so prepoved pranja avtomobilov doma, prepoved izpiranja dvorišč in cest s pitno vodo ter uporabo prečiščene odpadne vode za zalivanje in čiščenje javnih površin. Pranje avtomobilov doma je sploh problematično, ne le zaradi porabe pitne vode, ampak ker sperete v podzemne in površinske vode celo vrsto nevarnih snovi, od cinka, ostankov olj, nafte do drugih delcev. Iz pralnice pa te snovi iztečejo na čistilne naprave. Na Obali marsikje ceste in pločnike že izpirajo z očiščenimi vodami, toda v večini občin še vedno s pitno vodo. Velike rezerve so pri splakovanju stranišč, kjer nismo naredili nič in s pitno vodo spiramo stranišča. Nova stanovanjska gradnja bi morala absolutno loviti del deževnice za namene sanitarne vode.«
Skrbi nas pomanjkanje elektrike, toda obenem vidimo, kako močno je pridobivanje električne energije povezano z vodo.
»Nuklearke so ob rekah in morjih, ker potrebujejo vodo za hlajenje. Sava je na meji količin, ki so potrebne za to, zato se tudi do tretjine proizvedene električne energije porabi za hlajenje v hladilnih stolpih. Ob takih vročinskih valovih bo poraba električne energije iz nuklearke velika že za lastno ohlajanje. Imamo zakonodajo, za koliko se lahko voda, ki pride iz nuklearke nazaj v reko, pregreje (tri stopinje), a to doseči pri tako nizkih pretokih je izjemno težko. Problem proizvodnje električne energije in poraba električne energije bosta v prihodnje absolutno velika, zato je razmišljanje o tako imenovani elektrifikaciji po mojem mnenju napačno. To je sprto z zelenim prehodom, kajti potrebovali bomo velike količine elektrike, ne vemo pa, od kod. Sončna energija ni primerna povsod, nukleark ni mogoče povsod graditi, hidroelektrarne se bodo počasi izpele. Močno se je spremenil naš način življenja in elektrike potrebujemo bistveno več kot nekoč, nič pa ne govorimo o zmanjševanju njene porabe.«
