Poletje večino ljudi asociira na brezskrben dopust, sprostitev ob morju in prijetno preživljanje prostega časa v naravi, a za ogromno število ljudi sončni žarki in visoke temperature predstavljajo izjemno nevarno ter neizprosno delovno okolje. Na strokovni okrogli mizi z naslovom »Varno na soncu«, ki so jo organizirale vodilne slovenske zdravstvene in preventivne institucije, vključno s Kliničnim inštitutom za medicino dela, prometa in športa (KIMDPŠ) UKC Ljubljana, so strokovnjaki ostro opozorili na prepogosto spregledano in močno ogroženo skupino – na delavce, ki svoje vsakodnevno delo opravljajo na prostem. Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica KIMDPŠ, je v razpravi razkrila srhljive podatke o tem, v kako nevarnih in nehumanih pogojih poleti delajo tisoči, medtem ko sistemska in osebna ozaveščenost žal ostajata na alarmantno nizki ravni.
V Evropi namreč približno dvajset odstotkov vseh zaposlenih svoje delo opravlja pretežno ali izključno zunaj. To so vsi tisti delavci, ki jih vsakodnevno srečujemo pri popravilih na vročih avtocestah, gradbeni delavci na visokih odrih, pristaniški delavci, kmetovalci na poljih, pa tudi številni policisti in pripadniki vojske. Kljub temu da so med svojim delovnikom redno izpostavljeni ekstremnim vremenskim obremenitvam, se zdi, kot da sistem in družba nanje pogosto pozabita. Šokantne raziskave namreč kažejo, da več kot sedemdeset odstotkov teh delavcev sploh ni ustrezno obveščenih o vseh zdravstvenih nevarnostih čezmernega izpostavljanja soncu oziroma se teh resnih groženj sploh ne zavedajo.
Da je težava v sami osnovi zakoreninjena zelo globoko, je pojasnila prof. dr. Metoda Dodič Fikfak: »Pri teh ljudeh je treba v prvi vrsti spremeniti miselnost in mentaliteto. Žal se jim namreč zdi oziroma so celo globoko prepričani, da je biti nenehno izpostavljen soncu nekaj povsem naravnega in normalnega.« Opozorila je, da delavci to uničujočo izpostavljenost jemljejo zgolj kot samoumeven del svojega vsakdana, kar pa povsem neizogibno vodi v katastrofalne in trajne zdravstvene posledice.
Od kožnega raka do vročinskega stresa
Ena najbolj smrtonosnih in zahrbtnih posledic takšne nezaščitene, več mesecev trajajoče kronične izpostavljenosti so vsekakor rakava obolenja kože. Dr. Katja Jarm z Onkološkega inštituta Ljubljana je predstavila pretresljive uradne podatke, ki kažejo, da je rak kože trdno zasidran na prvem mestu kot najpogostejši rak v Sloveniji. Samo v letu 2022 je bilo na novo diagnosticiranih kar 5500 primerov nemelanomskega kožnega raka ter približno 800 primerov izjemno nevarnega in zelo agresivnega melanoma, katerega pojavnost raste za več kot šest odstotkov na leto. Medtem ko občasni kopalci na plaži tvegajo občasne intenzivne opekline, so delavci na prostem izpostavljeni nevarnim in močnim UV-žarkom redno in kronično, več mesecev na leto zapored. Prav ta dolgotrajna, kronična in seštevajoča se izpostavljenost močno veča verjetnost in nevarnost za nastanek predrakavih sprememb in nevarnega kožnega raka kasneje v življenju.
Vendar pa pri zunanjih delavcih samo UV-sevanje in neposredne opekline na koži nikakor niso edina, pogosto niti ne najbolj akutna in neposredna grožnja. Prof. dr. Dodič Fikfak ostro in zelo nazorno izpostavlja, da je pri vseh zunanjih delavcih specifičen, ogromen problem tudi hud vročinski stres, ki neizogibno spremlja vsako delo na poletnem soncu. Zunanji delavci so namreč običajno težki fizični delavci, kar v fiziološki praksi pomeni, da se pri njih zaradi hudega telesnega napora vročina v organizmu začne nevarno kopičiti veliko bolj zgodaj in hitreje kot pri nekom, ki zgolj miruje. Že pri zunanji temperaturi šestindvajsetih stopinj Celzija imajo ti ljudje po besedah stroke dokazane težave, saj se hitro pojavijo prve kognitivne motnje in izrazit padec zmožnosti koncentracije. Posledica tega je naravnost tragična in bi morala sprožiti alarm pri vsakem delodajalcu: absolutni problem številka ena pri teh delavcih postanejo hude nesreče in poškodbe pri delu, do katerih pride preprosto zaradi izčrpanosti in popolne nesposobnosti zbranosti.
Drugi, pogosto spregledan in za notranje organe izjemno nevaren dejavnik, ki tiho, a vztrajno ogroža življenja delavcev pod vročim soncem, pa je dehidracija organizma. Merjenja in ciljane študije so na tem področju razkrili naravnost srhljiv in težko predstavljiv podatek, da kar sedemdeset odstotkov vseh fizičnih delavcev, ki delajo zunaj, na svoje delovno mesto že zjutraj pride v osnovi dehidriranih. To pomeni, da že na samem začetku napornega delovnika nimajo ustreznih in zadostnih zalog tekočine v telesu. Ker vode in elektrolitov med napornim in znojnim delom ne nadomeščajo v zadostni in priporočeni meri, so končne posledice za notranje organe uničujoče. Stroka opozarja, da ima kar petnajst odstotkov vseh delavcev, ki delajo zunaj, zaradi te dolgotrajne in ponavljajoče se dehidracije dokazane kronične ter trajne nepopravljive spremembe na ledvicah.
Odgovornost pri delodajalcih
Odgovornost za reševanje te pereče in zelo kompleksne problematike pa ni in ne more biti zgolj na ramenih samih neozaveščenih delavcev, temveč leži v prvi vrsti na vseh delodajalcih. Zakon o varnosti in zdravju pri delu sicer daje popolnoma jasno pravno podlago, dopolnjen in osvežen pravilnik pa delodajalcem tudi neposredno nalaga, da morajo ob ekstremnih temperaturah nad 30 stopinj Celzija nujno ukrepati, zagotoviti brezalkoholne napitke, pametno prilagoditi delovni čas ter dosledno in redno spremljati vremensko napoved in vsa državna opozorila. Žal pa je zavedanje o nevarnosti pri številnih delodajalcih še vedno absolutno preslabo in pomanjkljivo. Strokovnjaki zato vodstva podjetij opozarjajo, da bi se morali nujno zavedati, da zaradi vročine in popolnoma neustreznih pogojev neposredno izgubljajo ogromno lastnega denarja. Po 24 stopinjah Celzija namreč produktivnost utrujenih delavcev začne drastično in hitro padati, izrazito se poveča število dragih poškodb pri delu, bolniške odsotnosti zaposlenih pa so na dolgi rok daljše in finančno bistveno težje. Skrb za delavce v poletni vročini je torej tako osnovna moralna in zakonska kot tudi strogo ekonomska nuja vsakega uspešnega podjetja.
Da bi preprečili najhujše scenarije in ohranili zdravje ter življenja zaposlenih, strokovnjaki delodajalcem strogo narekujejo nujno implementacijo zelo specifičnih ukrepov na terenu. Kot absolutni ukrep številka ena navajajo takojšnjo prerazporeditev delovnega časa. Če je le strojno in organizacijsko mogoče, je treba najtežja zunanja dela organizirati v zgodnjih in hladnejših jutranjih urah ali pa poznih popoldanskih in večernih urah, da se delavci povsem izognejo času najvišjih temperatur in največje izpostavljenosti UV-žarkom. Kjer pa to zaradi narave dela nikakor ni izvedljivo in se morajo dela podnevi nadaljevati, mora delodajalec obvezno organizirati stroge prekinitve dela in določiti redne odmore. V splošnem priporočilu velja strokovno pravilo: na vsake pol ure težaškega dela naj ima delavec vsaj dve minuti obveznega odmora izključno za hitro hidracijo, vsako uro pa naj si po določilu vzame vsaj pet minut daljšega počitka. Če namreč takšni odmori niso jasno organizirani in odrejeni neposredno s strani vodstva ali nadzornikov, si jih delavci pogosto ne vzamejo sami, saj želijo delo le čim prej končati, kar pa hitro in neizogibno vodi v hud vročinski zlom in kolaps telesa.
Nujna hidracija na deloviščih
Drugi nujen in življenjsko pomemben ukrep je sistemska skrb za nenehno in pravilno hidracijo delavcev na samem delovišču. Delavci morajo imeti ves čas in v neposredni bližini na razpolago pitno vodo in napitke, ki so po potrebi obogateni z nujnimi elektroliti, spremljati pa jih morajo tudi vizualna opozorila, ki jih nenehno spodbujajo k rednemu pitju tekočin. Izjemnega, a pri nas pogosto spregledanega pomena je tudi zagotavljanje tako imenovanih ohladitvenih oaz – posebnih senčnih in ohlajenih prostorov na gradbišču ali delovišču, v katerih se delavci med odrejenimi odmori lahko dejansko ohladijo. Odlična tuja praksa in priporočilo stroke so tako imenovani ledeni bazeni oziroma posebna korita z ledeno vodo, kamor delavci svoje pregrete roke potopijo za približno pet minut. Takšen preprost, a izjemno učinkovit ukrep v zelo kratkem času drastično zniža telesno temperaturo jedra organizma ter uspešno umiri utrip in pospešeno bitje srca.
Pozabiti ne smemo in ne moremo niti na ustrezno zaščitno obleko, ki varuje pred opeklinami. Fizično delo »zgoraj brez«, zgolj v kratkih hlačah in brez kakršnegakoli pokrivala je s stališča stroke popoln recept za zdravstveno katastrofo. Delovna obleka mora biti sicer poletno zračna, a kljub temu mora obvezno in v celoti prekrivati tako roke kot noge. Nujna je dosledna uporaba ustreznih pokrival, pri čemer so daleč najboljša in najbolj priporočljiva tista z legionarskimi zaščitami, ki v celoti prekrijejo izjemno občutljivo in hitro opečeno kožo na vratu ter ušesih. Obvezna in nujna je tudi stalna uporaba kakovostnih zaščitnih sončnih očal z ustreznimi filtri. Močan odboj sončnih žarkov od betona, svežega asfalta ali svetlega kamna in peska namreč lahko hudo in celo povsem trajno okvari in poškoduje vid nepazljivega delavca.
Za konec strokovnjaki na vrh prioritet in varnosti postavljajo še eno ključno priporočilo, ki ga slovenski delodajalci velikokrat popolnoma zanemarijo: to je ustrezna, postopna in varna aklimatizacija vseh novih delavcev na vročino. Novozaposleni delavci, ki šele začenjajo delo na hudem poletnem soncu in nimajo nobenih predhodnih izkušenj ali kondicije za takšen napor, so v izjemni in neposredni nevarnosti za akuten, hud vročinski udar. Zato stroka predlaga in narekuje, naj njihov prvi delovni dan v takšnem okolju obsega maksimalno 90 minut dela na neposrednem soncu. Ta čas izpostavljenosti naj bi se nato vsak naslednji dan zelo postopoma podaljševal za zgolj 20 minut, pri čemer naj bi tudi vsi stari, najbolj izkušeni in vajeni delavci na samem začetku vsake poletne vročinske sezone na močnem soncu delali zgolj in le štiri ure dnevno, s postopnim prilagajanjem organizma.
