Medtem ko je Chicago leta 1893 slavil tehnološki in kulturni triumf človeštva na svetovni razstavi, je nekaj ulic od središča dogajanja farmacevt z modrimi očmi gradil hotel, ki ni bil zasnovan za spanje, temveč za smrt. Zgodba o H. H. Holmesu je grozljiva pripoved o morilcu, ki se lahko po svoji okrutnosti primerja z Jackom Razparačem, le da je njegova identiteta znana. Hkrati pa je to srhljiva zgodba o tem, kako je moderna metropola postala lovišče pošasti, ki je vzniknila ob začetku vzpona novega sveta.
S to zgodbo začenjamo novi feljton, v katerem se bomo podali po stopinjah nekaterih najbolj znanih serijskih morilcev svetovne zgodovine.
Odgovor je brutalen. Pove nam, da je industrijska revolucija poleg tekočih trakov, nebotičnikov in elektrike izumila tudi nekaj povsem drugega – anonimnost. In v tej anonimnosti je H. H. Holmes našel idealne okoliščine za svoje početje.
Mrak resničnosti
Pisalo se je leto 1893. Chicago je gostil World's Columbian Exposition, svetovno razstavo v čast obletnici Kolumbovega odkritja Amerike. To je bil dogodek brez primere. Na močvirnatih tleh ob jezeru Michigan so vrhunski arhitekti zgradili Belo mesto, nekakšno neoklasično utopijo, prekrito z belino in prvič v zgodovini množično osvetljeno z električnimi žarnicami Nikole Tesle in Georgea Westinghousa. Bilo je mesto prihodnosti, čisto, harmonično in varno.
Toda zunaj ograjenega kompleksa je ležal pravi Chicago. Črno mesto. Metropola, ki se je dušila v dimu tovarn, smradu klavnic in blatu neasfaltiranih ulic. Prebivalstvo je v tistem času eksplodiralo. Mesto je bilo polno priseljencev in mladih, ki so s podeželja prišli iskat svojo priložnost. Stopnja kriminala je bila astronomska. Ljudje so izginjali vsak dan. Policija je bila koruptivna, neorganizirana in nezainteresirana za usodo posameznika v kolesju hitro rastočega modernega sveta.
V tem kaosu je H. H. Holmes, rojen kot Herman Webster Mudgett, videl priložnost. Kot izobražen zdravnik, farmacevt in šarmanten prevarant je razumel novo dinamiko ameriške družbe. Zavedal se je, da se v vrvežu treh milijonov obiskovalcev svetovne razstave nihče ne bo spraševal, če kakšen obraz preprosto izgine iz množice.
Modernizacija smrti
»Bil je čudež zlobe, človeški demon, bitje tako nepojmljivo, da si noben romanopisec ne bi drznil izmisliti takšnega lika,« je leta 1896 pisal časnik Chicago Times-Herald.
Na vogalu ulic 63rd in Wallace, v senci mogočne svetovne razstave, je Holmes zgradil trinadstropno zgradbo, ki so jo domačini kmalu poimenovali »Grad« (The Castle). V pritličju je bila ugledna lekarna, trgovina z nakitom in nekaj pisarn. Zunanjost je bila popolna maska meščanske respektabilnosti. Toda drugo in tretje nadstropje ter klet so predstavljali nekaj, kar presega vsakodnevno predstavo o zločinu.
Holmes je imel skriti načrt. Da bi ohranil skrivnost, je celo nenehno odpuščal gradbene ekipe in najemal nove. Trdil je, da so delavci nesposobni, v resnici pa je s tem zagotovil, da nihče razen njega ni poznal celotnega načrta stavbe.
Notranjost je bila labirint groze. Zgradba je vsebovala več kot sto sob brez oken, vrata, ki so se odpirala v prazne zidove, stopnice, ki niso vodile nikamor, in skrite prehode. Nekatere sobe so bile zvočno izolirane in opremljene s plinskimi cevmi, ki jih je Holmes lahko nadzoroval iz svoje spalnice. Svojim žrtvam – gostom, ki so iskali prenočišče med obiskom razstave – je lahko s preprostim obratom ventila sredi noči vzel življenje.
Druga vrata so skrivala bančni trezor, v katerega je zaprl žrtve in jih pustil, da so se zadušile, medtem ko je on zunaj morda poslušal. Ko so bile žrtve mrtve, je njihova telesa vrgel po posebnem jašku neposredno v klet.
Tam se je skrival pravi industrijski obrat zla. Namestil je secirne mize, kadi s kislino, jame z živim apnom in ogromna peč, ki je dosegla temperature, primerne za kremacijo.
O žrtvah
Kdo so bile žrtve H. H. Holmesa? Čeprav točnega števila nikoli ne bomo izvedeli (priznal je samo 27 umorov, policija pa je odkrila ostanke, ki bi lahko pripadali več desetim, nekatere ocene pa govorijo celo o 200 žrtvah), je imela večina njegovih tarč nekaj skupnega. Bile so večinoma mlade, neodvisne ženske.
Z industrializacijo in izumom pisalnega stroja ter telefona so ameriške ženske prvič v zgodovini množično zapuščale ruralna okolja, tradicionalne družinske strukture in patriarhalni nadzor, da bi v mestih poiskale delo kot tajnice, stenografinje in prodajalke. Imel so svoj denar, najemale so svoje sobe in potovale so same.
Holmes je bil plenilec. Dekleta, kot so bile sestre Williams (Minnie in Nannie) ali Emeline Cigrand, so prišle v Chicago polne upanja in naivnosti. Ko so izginile, so njihovi starši pogosto mislili, da so se pač poročile ali preselile drugam. V družbi, ki se je premikala s svetlobno hitrostjo vlakov in telegramov, je bilo izginiti sumljivo enostavno.
Holmes pa svojih žrtev ni samo ubil. Mnoge je pred smrtjo celo prepričal, da so nanj prepisale premoženje ali sklenile življenjska zavarovanja, kjer je bil on upravičenec. Okostja in organe je za visoke denarje prodal naprej.
»Kot so ljudje lahko presodili, je bil lastnik prizanesljiva duša. Ni se zdelo, da bi ga posebej skrbelo, ko je tu in tam kakšna gostja zapustila hotel brez predhodnega obvestila in pustila neplačan račun. Dejstvo, da je pogosto dišal po kemikalijah – da je imela celotna stavba pogosto vonj bolnišnice – ni motilo nikogar. Navsezadnje je bil zdravnik,« je razmere v knjigi The Devil in the White City opisal pisec Erik Larson.
Fascinacija nad Holmesom izhaja tudi iz dejstva, da je na videz deloval spodobno, ugledno. Ni bil bradati divjak, ki bi prežal v temnih uličicah z nožem v roki. Holmes je bil utelešenje ameriškega sna. Vedno brezhibno oblečen, z dragoceno uro v žepu telovnika, nosil je eleganten cilinder in imel izjemno hipnotične, svetlo modre oči.
Njegov modus operandi je bil šarm. Ljudje so mu zaupali, ker je igral vlogo avtoritete, zdravnika, podjetnika, nepremičninarja, v družbi, ki je te nazive oboževala. Znal je govoriti, dvoriti in se pretvarjati, da ga iskreno zanima usoda posameznika.
Holmesova aroganca je rasla skupaj z njegovim bogastvom. Ko je po koncu svetovne razstave in prihajajoči ekonomski depresiji mesto začelo izgubljati svoj sijaj, je tudi njegov Grad postal manj donosen. Holmes je mesto zapustil in se podal na turnejo prevar z zavarovalnicami po celotnih Združenih državah.
Naključni padec
Njegov padec ni bil spektakularen spopad z genijalnim inšpektorjem v Chicagu, temveč posledica banalne zavarovalniške goljufije v Philadelphii in trmastega detektiva zasebne agencije Pinkerton, Franka Geyerja.
Holmes je zrežiral smrt svojega sodelavca Benjamina Pitezela, da bi pobral 10.000 dolarjev življenjskega zavarovanja. Vendar pa zadeve niso potekale po načrtu. Holmes je Pitezela dejansko ubil. Še huje, da bi prikril zločin in obdržal nadzor nad denarjem, je ugrabil tri Pitezelove otroke in z njimi tedne potoval po severnem delu Amerike in Kanadi, medtem ko je policiji in njihovi materi lagal, da so na varnem.
Detektiv Geyer je prevzel primer in tisto, kar je sledilo, je eno prvih in najbolj fascinantnih detektivskih iskanj v moderni zgodovini. Tedne je sledil Holmesovi poti po deželi, preiskoval najete hiše, kleti in dvorišča. Ko je v Torontu v kleti neke hiše s pomočjo lopate odkril plitva grobova malih deklic, in kasneje v Indianapolisu ožgane ostanke dečka v peči, je Amerika končno spoznala pravo naravo farmacevta iz Chicaga.
Geyer je v svojih zapiskih izrazil globoko psihološko razumevanje delovanja tega morilca, ki ga je lovil. Spoznal je, da Holmes otrok ni obdržal pri sebi zato, ker bi bili koristni, ampak zaradi užitka ob manipulaciji z njihovo materjo in oblastmi. »Bila je to igra za Holmesa,« je zapisal Geyer. »Posedoval jih je vse in užival je v tem lastništvu.«
Medijski vihar
Aretacija je sprožila medijski vihar, ki je tlakoval pot modernemu tabloidnemu novinarstvu. Imperij Williama Randolpha Hearsta mu je plačal za tisti čas astronomskih 7500 dolarjev (danes bi to zneslo več kot 250.000 dolarjev) za ekskluzivno izpoved. Holmes, patološki lažnivec do samega konca, je v zaporu spisal več različnih verzij svojega življenja. V eni je trdil, da je nedolžen, v drugi se je hvalil s 27 umori (čeprav je nekatere od oseb, ki naj bi jih ubil, policija kasneje našla žive).
Njegov najbolj slovit citat iz te izpovedi pa ostaja zamrznjen v času, kot popoln, čeprav morda preračunljiv, poskus ustvarjanja lastnega mita: »Rodil sem se s hudičem v sebi. Da sem morilec, sem mogel preprečiti prav toliko, kot pesnik ne more zatreti navdiha za pesem. Zli duh je stal ob moji postelji, ko sem prijokal na svet, in od takrat je moj spremljevalec.«
Maja 1896 je bil obešen v zaporu Moyamensing v Philadelphii. Značilno zanj je do konca obdržal nadzor nad situacijo. Celo prosil je, naj ga pokopljejo v dvojni krsti, zaliti s cementom, da bi preprečil, da bi njegovo telo ukradli in ga secirali na medicinski fakulteti. Ironija, glede na to, kako je sam služil z ostanki svojih žrtev.
Grad umorov v Chicagu je kmalu zatem skrivnostno pogorel do tal. Nekateri verjamejo, da so ga zažgali zgroženi sosedje, drugi menijo, da so sostorilci uničevali dokaze. Danes na tem mestu stoji neopazna poštna poslovalnica.
