Morje v okrogli kletki začne brbotati, še preden se s čolnom ustavimo sredi zaliva v Sečovljah. »Brancini vedo, da se bliža čas hranjenja, oni so pet let z nami,« pojasni biologinja dr. Irena Fonda, vodja naše edine morske ribogojnice Fonda v Seči. Od štiri do pet let namreč traja, da iz ribje mladice zraste brancin, 350 gramov težak, primeren za prodajo. »Najverjetneje bomo v prihodnje gojili samo orade, ki so ravno tako cenjene, a so bolj trdožive in malce hitreje zrastejo, od tri do štiri leta potrebujejo. Brancini pa so zelo občutljivi,« pojasni.
Trenutno je v ribogojnici polnih le nekaj gojitvenih bazenov. Pred meseci je skoraj že kazalo, da bo morskega ribogojstva pri nas konec, saj se je italijanski večinski lastnik Valle Ca' Zuliani odločil, da bo to dejavnost opustil in s tem tudi ribogojnico Fonda. Tik preden so 40 bazenov pobrali iz morja pred Sečo, se je vključil nov lastnik, novogoriško podjetje Go Rent Valterja Kobala, ki želi gojenje rib nadaljevati. Dejavnost, ki ji Irena Fonda pravi ribji butik. »Mi smo res majhni. Tudi v letih, ko smo imeli bolj polne kletke, smo v vsem letu vzgojili komaj toliko rib, kot jih najbližja hrvaška ribogojnica izlovi v enem dnevu,« pravi. To je od 40 do 50 ton.
Prav tako pa je še vedno zelo skromno celotno evropsko ribogojstvo, ki predstavlja komaj tri odstotke ribogojstva v svetovnem merilu. Kar je slaba novica, če vemo, da je intenzivni ribolov dodobra izpraznil evropska morja in so ribogojnice lahko alternativa. Tako pa si skoraj cel svetovni kolač v marikulturi delijo Kitajska, Indonezija in Indija z ogromnimi ribogojnicami.
Ribogojnica Fonda je že od začetka izstopala. Ustanovila jo je družina morskih biologov. »Oče je pred 23 leti prišel z idejo o najboljši ribogojnici na svetu. To pomeni najboljše ribje mladice, najboljšo krmo, počasno vzrejo, več prostora v bazenih, da lahko plavajo. Naše ribe niso mastne, zato so bolj kakovostne. Razbiti smo hoteli predsodek, da je divja riba boljša od gojene. Malokdo ve, da vsebujejo gojene ribe manj živega srebra in pesticidov, saj je njihova krma nadzorovana,« našteva Irena Fonda. Nastala je prepoznavna blagovna znamka piranski brancin Fonda, ki je ribe prodajala v Italijo, Avstrijo in na slovenskem trgu. Vodeni ogledi ribogojnice pa v Sečo privabljajo tudi turiste, našteli so goste iz več kot 130 držav.
Ribogojnica privablja druge ribe
Irena Fonda z lopatko seže v vrečo ribje krme in jo vrže v kletko z brancini, da morje še bolj razburkajo, ko se zapodijo za hrano. A završi tudi v morju zunaj kletk. Nekaj hrane je namreč padlo mimo kletke in okoli nje je takoj polno divjih orad in salp.
Ribogojnice so tujek v naravnem okolju. A postaviti takšno ribogojnico, kot je Fonda, na pusto muljasto dno, je nekaj povsem drugega: ribogojnica privabi morski živelj. »V manj kot dveh letih je bila vsa oprema obraščena, na betonskih blokih, verigah, vrveh so se nabrali raznoliki organizmi. »Tudi mreže, v katerih plavajo naši brancini in orade, se zelo hitro obraščajo, ker ne uporabljamo nobenih kemikalij, ampak jih ročno strgamo,« dodaja Irena Fonda. Njen oče Ugo Fonda, zdaj že pokojni biolog in potapljač, je z ribogojnico dobil dodatno podkrepitev svojega dolgoletnega prepričanja, da bi kazalo na muljasto dno postaviti umetne podvodne grebene, ki bi prinesli zatočišča za morske živali. Ideja se kljub dolgoletnemu trudu ni prebila do uresničitve.
Štiri podvodne strukture kot bivališče za morski živelj
Med pandemijo covida, ki je zaprla restavracije in trgovine ter s tem tudi trg za gojene ribe, sta očetovo zamisel sklenila oživiti Irena in Lean Fonda. Rodil se je neprofitni javni zavod You Sea za varovanje biodiverzitete morja. »Želeli smo, da je umetna podvodna struktura, ki jo postavimo na morsko dno, namenjena vsem, ki želijo preučevati življenje v morju, od šol do znanstvenikov. V morju se z višanjem temperature dogajajo opazne spremembe, razviti želimo podvodni učni center, da dobimo čim več podatkov,« razlaga Fondova.
Prvo strukturo, takrat iz betona in kamnov, je zavod You Sea s podporo Bauhausa in donatorjev v morje pred Sečo spustil pred dvema letoma in pol. Poimenovali so jo Morska oaza Piran, polje za gojenje morskih organizmov. Spremlja jo podvodna kamera. »Rezultati so navdušujoči. Že po treh dneh v morju so priplavali mladi fratri in druge vrste rib, strukturo so v treh mesecih povsem prerasle ostrige, kanestrele, spužve in drugi organizmi, ki so vir hrane za ribe … To je vrt, poln življenja,« je zadovoljna Irena Fonda.
Druga struktura, ki so jo postavili lani in poimenovali Cladocora po jadranski kameni korali, je železna in se je še hitreje obrasla od betonske. Prav na dan izida te številke Nedeljskega dnevnika so predstavili še dve novi umetni podvodni domovanji za morski živelj. Neptun je nekakšen ježek iz različnih materialov, Mytilus pa sestavljajo večinoma vrvi in mrežice. »Tudi življenje v morju ima sposobnost regeneracije, če mu damo priložnost. V gozdu nam je povsem normalno, da pogozdujemo, podobno moramo razmišljati tudi za morje. Te podvodne strukture pomenijo prav to,« pravi direktorica zavoda Irena Fonda. Za zdaj dogajanje v novih morskih zatočiščih samo opazujejo. Če bi jih v prihodnje postavili več, bi lahko postali podvodni vrtovi za trajnostno pridelavo morskih organizmov.
Irena Fonda veliko energije namenja izobraževanju in ozaveščanju o pomenu varovanja morja in o posebnostih našega Jadrana. Morske teme želimo približati ljudem, da ga bomo skupaj varovali, poudarja. Da je za to še veliko prostora, priča tudi podatek, da imamo v Sloveniji več kot 27.000 nevladnih organizacij, a se le dve ukvarjata z zaščito morja: društvo za morske sesalce Morigenos in Zavod You Sea.
