Ko smo Alenko in Franciko Veber leta 2022 obiskali v Babnem Polju, je Francika Veber prebirala fižol. Belega posebej, rjavega posebej. Še vedno je vezla na žakljevino, čeprav je šivanka zadnje čase izrisevala le še ravne vzorce, medtem ko rožic in drugih zahtevnejših motivov ni več zmogla. Še vedno je vsak dan pregledovala monografije, ki jih je imela na mizi v kuhinji, le da ni našla več besede za volka, zajca, veverico, ptico … vedela pa je, da ptica leti. Francika se je medtem poslovila, njena hči Alenka pa je praznino zapolnila s pisanjem knjige in urejanjem sprotnih dnevniških zapiskov o tem, kako je kot hči doživljala in preživela mamino demenco. Naslovila jo je Preživeti demenco, v samozaložbi jo je izdala pred natanko enim mesecem. Gre za enega prvih zapisov slovenske izkušnje oskrbovanja ljudi z demenco in iz prve roke pokaže na (ne)delovanje sistema pomoči družinam, ki se soočajo s podobnimi zgodbami.
Knjiga je nastala iz zapiskov
»Knjiga ni nastala iz zanimanja za demenco, temveč iz življenja z njo,« spregovori Alenka Veber. »Pet let sem spremljala napredovanje demence svoje mame – brez prekinitev, brez varne razdalje in brez možnosti umika – in iz tega sobivanja so nastali uvidi, razmisleki in pojasnila, zapisani v tej knjigi. Besedilo je nastajalo z natančnim beleženjem vsakdana ter z vzporednim branjem laične in strokovne literature s področja demence, nevrologije, psihiatrije, logoterapije in skrbi za osebe z nevrokognitivnimi motnjami. Vendar to ni učbenik, priročnik ali klinično vodilo. Je avtorsko delo, ki zavestno poveže izkustveno znanje in strokovno razumevanje ter govori o demenci od znotraj – tam, kjer se teorija izteče, življenje pa ostane,« pravi. Že ob našem srečanju pred leti je poudarila, da je vsaka demenca samosvoja, svet zelo različnih obrazov. Postregla je s podatkom, da nekateri strokovnjaki ločijo med 124 vrstami demence, da naj bi v Sloveniji živelo med 32.000 in 50.000 oseb z demenco ter 120.000 ljudi, ki z njimi živijo in zanje skrbijo. In številke samo še naraščajo.
Zgodba številnih ovinkov
Zdravnik Janez Koprivec, ki je spremljal Francikino bolezen, je v spremni besedi h knjigi zapisal, da je bogastvo dnevniškega zapisa v tem, da je bilo v sobivanju z demenco kdaj vsega preveč. In da je tako tudi zapisano. »Alenkino pisanje podarja številne bogate ovinke, tudi zelo ostre, tudi take, ko imaš občutek, da sta se za vedno izgubili, in si želiš, kot je rekla njena mama, da če že mora biti konec, naj bo hitro. Na koncu branja ne boste jokali. Mogoče kdaj vmes,« je pojasnil.
»Veliko bralcev bo v dnevniških zapisih prepoznalo svoje izkušnje, podobne življenjske dogodke. Nekateri se bodo poučili o različnih podobah demence in spremembah, ki jih bolezen prinaša v medsebojne odnose, v življenjski svet tistih, ki za demenco zbolijo, in tistih, ki za ljudi z demenco skrbijo. Zagotovo pa je besedilo uporabno za strokovno javnost, ki veliko znanja o oskrbi ljudi z demenco že ima, a zagotovo ne vsega, kajti življenje ljudi z demenco se spreminja skozi čas, nanj vpliva zelo veliko dejavnikov, zato univerzalnih rešitev za pomoč ljudem in njihovim bližnjim ne moremo pričakovati,« pa o knjigi pravi profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo dr. Jana Mali.