»O tolminskem gradu sem imela napačno predstavo,« je skomignila šestnajstletna Lara, ko si je na Kozlovem robu nad Tolminom ogledala ostaline starega gradu in obiskala nov interpretacijski center, ki so ga na 426 metrov visoki vzpetini odprli letos. Prepričana je bila, da se je v njem pred jeznimi kmeti skrival grof, ko so ti leta 1713 zaradi vse višjih davkov zanetili tolminski kmečki punt. »V resnici je bil takrat grad že zapuščen in v razvalinah. To je bilo danes zame veliko presenečenje. Tista pesem, ki poje o gradu, ki gori, in o grofu, ki beži, potemtakem ni resnična,« se je namuznila. Če bi bil grof danes še vedno na gradu, bi lahko pod seboj opazoval polje šotorov, ki se je razprostiralo vse od tolminskega sotočja do pokopališča. In če bi bil grof pravi grof, bi zagotovo našel tudi način, kako vse te udeležence enega od slavnih tolminskih poletnih festivalov obdavčiti. To so tolminski grofje vedno dobro znali.
Najstnica se je na vrh vzpenjala s skupino mladih pohodnikov iz Kanala. »Kakšne pol ure bomo potrebovali do vrha,« je ocenil enajstletni David in razmišljal, da je moral biti grad precejkrat napaden. A prepričan je bil tudi, da ga je grajski straži uspelo dobro braniti. »Ima kar dobro pozicijo, verjetno so hitro opazili, če se jim približuje kakšen sovražnik. Predvidevam, da je bil v lasti kar bogatih družin, da so lahko vse, kar potrebujejo na gradu, spravile na vrh,« je razmišljal po poti navkreber. Ob stezi, ki vodi na vrh, je medtem spoznaval še drevesa. Smreke, jelke, hraste, jesene, lobodike … S štirinajstletno Nežo sta se čudila ogromnemu prečno prerezanemu deblu jelke, ki je vzklila le nekaj let, preden se je zgodil tolminski punt, nato pa preživela vse vojne, osamosvojitev Slovenije in skoraj dočakala njen vstop v Evropsko unijo. »Malo prej se je posušila,« sta ugotavljala.
Hrib v obliki priljubljenega italijanskega kolača
Neža se je spraševala, zakaj sploh Kozlov rob. Ime jo je spominjalo na koze in na rob, zaradi česar je predvidevala, da mora biti na vrhu precej strmo. Ko sta ne preveč utrujena prisopihala na eno najlepših razglednih točk na Tolminskem, sta ugotovila, da ni tako hudo in da so Tolminci vzpetino tako poimenovali zato, ker so hoteli s tem opozoriti na mogočnost grajskih zidov in tudi na njegovo neupogljivost in neporaženost. Izvedela sta še eno precej zabavno podrobnost, in sicer, da so Italijani v času okupacije Kozlov rob poimenovali Pan di Zucchero, saj jih je spominjal na obliko njihovega priljubljenega italijanskega kolača. In še, da je Kozlov rob pred več kot 20.000 leti brusil soški ledenik. Kozlov rob je bil iz takega testa oziroma kamnine, ki se ledeniku ni pustila kaj posebno brusiti, zato še danes kot osamelec štrli kvišku sredi kotline. Ugotavljala sta tudi, da v resnici ni bilo treba biti zelo bogat, da bi na vrh hriba spravil vse dobrine. Za to so imeli na voljo podložne tolminske kmete.
Z vrha se je videlo po Soči navzgor in navzdol. Od tu so Tolminsko kotlino in njene prehode nadzorovali že železnodobni prebivalci in Rimljani. Na gradu naj bi leta 1319 navdih iskal sam pesnik Dante Alighieri. V podzemnih grajskih prostorih, kjer je danes mali muzej, izvemo, da so grad na vzpetini postavili v 12. stoletju, ko je bil Tolmin še mala vasica z vsega nekaj hišami ob Tolminki.
Da je bil konec 13. stoletja najpomembnejši mejni fevdalni grad oglejskih patriarhov, svoj »grajski« vrhunec pa je doživel v 16. stoletju. Dokument iz leta 1572 priča, da je bil grad takrat opremljen s petimi topovi, 40 težkimi in 19 lahkimi puškami, vse orožje in strelivo pa naj bi bilo v bolj klavrnem stanju. V njem so vladali oglejski patriarhi, goriški grofje, Habsburžani pa plemiške družine Dornberžanov in Coroninijev. Preživel je dva rušilna potresa in dva požara ter pogosto menjaval lastnike. Le ena stvar je ostala stalnica: z obvezno tlako so ga vedno znova pomagali obnavljati tolminski kmetje.
Ječa do polovice hriba
Skozi zanimivo interaktivno in sodobno predstavitev izvemo, da je imel grajsko kapelo, vodne zbiralnike, konjušnico, dvižni most z volčjo jamo pod seboj in seveda ječo. Ljudska pripoved pravi, da je bila ta tako globoka, da je segla do polovice hriba. Vodo za pranje so zajemali iz vodnjaka, v katerem so zbirali deževnico, medtem ko so jim podložniki vodo za pitje prinašali iz Tolmina. Studenčnica, ki izvira nad vasjo Gabrje, se še danes imenuje grofova voda, saj naj bi ta verjel, da mu bo pomagala do večne mladosti.
A vrnimo se v čas tolminskega punta, ki je zbegal našo sogovornico Laro. Drži, tolminski grad, svoj čas eden največjih gradov na Primorskem, je bil takrat že razvalina. Dornberški grofje so ga kot zadnji obnovili v začetku 17. stoletja, kasnejši lastniki, družina Coronini, pa so ga opustili in si raje sezidali Coroninijevo graščino v središču Tolmina. Grad namreč ni več ustrezal grajski predstavi udobnega življenja. In tako se je pred očmi Tolmincev naslednja stoletja spreminjal v vse večje ruševine.
Bil je večji od goriškega
Med prvo svetovno vojno so njegove ruševine postale del soškega bojišča, na vrhu vzpetine je bila postavljena ključna opazovalna točka za nadzor nad tolminskim mostiščem. Po drugi svetovni vojni so želeli na vrhu postaviti planinsko kočo, a se načrt ni nikoli uresničil. Nato so po letu 1964, skupaj z zametki prvega turizma v Posočju, začeli grad in grajski hrib postopoma raziskovati in utrjevati tisto, kar je od njega ostalo. Na Kozlovem robu in ob njegovem vznožju so v več arheoloških raziskavah našli ostanke posodja, orožja in okrog 470 žganih grobov s konca bronaste in začetka železne dobe ter med drugim odkrili tudi to, da je bil nekoč grad v Tolminu večji od goriškega.
Danes je obisk Kozlovega roba z gradom zaradi nove razstave Tolminskega muzeja predvsem poučno doživetje. »Ne le za turiste, tudi za domačine in Primorce, ki smo si tako kot jaz napačno predstavljali pomen tega gradu,« je Lara odhitela v dolino, ki že vse poletje kipi v festivalskem in turističnem vrvežu.
