Maja Meglič že skoraj dvajset let živi v tujini, kar si je od nekdaj želela. Prva postaja po selitvi iz Ljubljane je bil Dunaj, kjer je delala na področju telekomunikacij. Iz Avstrije je odšla v Bruselj in tam prav tako delala v telekomunikacijskem podjetju. V Belgiji je ostala osem let in v tem času se je po njenih besedah zgodilo veliko, med drugim je odšla tudi na štirimesečno potovanje. Ko se je vrnila v Bruselj, je doživela oborožen rop avta, kar je bila prelomnica.
»Že prej sem razmišljala, da bom zapustila področje telekomunikacij, saj sem čutila, da to ni 'tisto moje'. Po ropu, med katerim so mi grozili s pištolo, se mi je življenje dobesedno sesulo v koščke. Dogodek me je popolnoma pretresel in zaradi posttravmatskega stresa sem bila primorana oditi na bolniški dopust,« je težko življenjsko obdobje opisala sogovornica. Po slabem letu in pol, ko se je izvila iz »godlje«, kot je opisala, se je odločila, da zamenja okolje in si vzame eno leto, da zlepi »koščke v novo celoto«.
Spomnila se je na znanca, ki je živel kot digitalni nomad, kar je bilo tedaj redkost. »Njegov način večnega potovanja, kar pomeni počasno premikanje, medtem ko delaš, me je zelo pritegnilo. Vendar sem se najprej odločila, da grem za eno leto potovat. Po enem letu 'brezdelja' sem začutila pomanjkanje življenjskega smisla in odločila sem se, da se resno lotim profesionalnega coachinga, za kar sem se izobraževala že v Bruslju.«
Odločila se je, da poskusi digitalno nomadstvo, ki je bilo tedaj še v povojih. Lizbona je tedaj veljala za eno od tovrstnih središč. Odšla je tja in si postavila temelje za svoje nomadsko obdobje, ki je nato trajalo celih sedem let. Medtem je prodala stanovanje v Bruslju in svoje imetje zožila v dve potovalki, nekaj škatel in dve kolesi.
Živela in delala na daljavo je v različnih mestih in delih sveta. Obdobje pandemije je denimo preživela na Guadeloupu v Karibih. Pred tremi leti je nato za nekaj časa odšla v Črno goro, ker je prej ni poznala. »Prebivala sem v mestu Tivat, kjer živi veliko zanimivih ljudi. Poleg domačinov je tam precej tujcev z vseh koncev sveta, od Avstralcev do Angležev, Američanov itd. Tako sem v šestih mesecih, kolikor sem bila tam, spoznala veliko zanimivih ljudi s fascinantnimi življenjskimi zgodbami. Tam sem začela razmišljati o tem, da bi zaključila svoje nomadsko obdobje in si našla novo bazo. Želela sem ostati v tujini, a v Evropi, ker je tako vse veliko bolj enostavno.«
Bazo si je ustvarila na Tenerifu
Odšla je na obisk k znancu na Tenerife, kjer je nameravala ostati tri mesece. »Da raziščem nov kos sveta, sem si takrat mislila.« Vendar se zgodba s Kanarskimi otoki ni zaključila po prvotno načrtovanem obdobju, temveč traja še danes, saj v mestu El Medano živi že približno leto in pol.
»Vedno sem si želela biti ob morju in otočje sredi ocena me je pritegnilo. Poleg tega sem želela biti v Evropi. Na Tenerifu si geografsko blizu Afriki, vendar upravno je to Španija, torej Evropska unija. Prav tako je otok Tenerife zelo zanimiv in poleg tega, da je na njem precej množičnega turizma, privablja veliko zelo zanimivih ljudi. Čeprav je majhen, je zelo raznolik. Glavno mesto Santa Cruz de Tenerife se zdi kot nekakšna evropska prestolnica, jug je zelo drugačen od severa, v Los Cristianosu in Playa de las América ter okolici je veliko množičnega turizma, poleg tega so po otoku posejani tudi kraji, ki imajo vsak svoj čar.«
Aktiven duh mesta
El Medano je surfarsko mesto in čeprav se je v zadnjih letih precej spremenilo, je še vedno dokaj lokalno. V njem se srečujejo kajtarji, surfarji, kolesarji, hipiji, spiritualci, upokojenci … »Vzdušje mesta, kjer se prepletajo zelo različni ljudje, je posebno. Zelo je večkulturno in v človeškem smislu toplo okolje. Ljudje so nasmejani in prijetni. Med prebivalci so ljudje s celega sveta in veliko nas je, ki se poznamo med seboj. Ko sediš na kavi, eden pride mimo s kolesom, drugi s surfom pod roko, tretji z otroškim vozičkom …«
Kot je še povedala Maja Meglič, je družba manj individualistična in vse se začenja nekoliko kasneje. »Pozno večerjajo in ko mi recimo okrog devete ure že plačujemo, marsikateri domačin šele pride.« Sicer pa te, kot je še dodala Slovenka, ko je pripovedovala o umirjenem vsakodnevnem ritmu kanarskega okolja, Španci naučijo potrpežljivosti. »'Jutri, jutri, saj bo, samo počasi,' ti govorijo. Ne mudi se jim, kar je fino. Vse je sproščeno in umirjeno, kar mi je zelo všeč, dokler ti ni treba urejati stvari. Takrat se lahko zaplete. Dokumente za selitev motorja sem na primer urejala več kot eno leto. Seveda je odvisno tudi od tega, s kom sodeluješ.« Slovenka si je ob selitvi sicer najela domačina, ki ji je vse ostale potrebne dokumente uredil v dveh tednih. Zataknilo se je le, kot že omenjeno, pri motorju. »Če stvari urejaš sam, vse traja veliko dlje. So pa ljudje zelo pripravljeni pomagati. Na upravni enoti so potrpežljivi in si lahko pomagaš s spletnim prevajalnikom ali pa kdo pristopi in prevaja.«
Turizem krči dostop do stanovanj
El Medano je Maja Meglič opisala še skozi njegove kontraste: je popularno in obenem spet ne tako zelo, kar ga še vedno ohranja lokalnega, čeprav se tudi tam odvija turizem. Zaradi negativnih posledic, ki jih množični turizem pušča v lokalnem okolju, je med prebivalci mogoče čutiti tudi nekoliko nestrpnosti do turizma. »Airbnb je kot drugod po svetu zarezal v dostopnost stanovanj in nepremičnine so postale dražje. V El Medanu so se najemnine v zadnjih letih zvišale, zato mnogi živijo s sostanovalci. Čeprav imam tudi prijatelje, ki se jim najemnine niso dvignile in tako za lepo dvosobno stanovanje plačujejo 700 evrov. Vendar to postaja vse bolj ko ne velika izjema.«
Za najem dvosobnega stanovanja je treba odšteti med 1200 in 1400 evri mesečno, če imaš srečo 1000 evrov, medtem ko enosobno stanovanje v El Medanu v povprečju stane okoli 900 evrov.
Kot je povedala sogovornica, pa lastniki prihodnjega najemnika temeljito preverijo. »Veliko je nezaupanja, saj, kot so mi povedali domačini, je najemnika, četudi ne plačuje, težko izseliti. Prav tako se tudi v teh primerih pokaže, kakšna velika vrednota je družina. Nenavadno jim je, zakaj si sam prišel na otok in zakaj zase potrebuješ dvosobno stanovanje, če nimaš družine.«
Za javni promet je Maja Meglič povedala, da je za lokalno prebivalstvo skoraj brezplačen. Vendar je v prometu velik problem gneča zaradi turizma. Turistična sezona na otoku je dolga, od novembra do velike noči ter nato še med poletnimi meseci, in večina turistov otok raziskuje z najetim avtom.
»Več kot polovica avtomobilov na cesti je najetih in predvsem na jugu okrog glavnih turističnih krajev je veliko prometnih zamaškov. Čeprav turizem otok potrebuje, saj je glavni vir prihodka, obenem zaradi tega prihaja do mnogih težav na več področjih. Zaradi gradnje turističnih objektov je veliko posegov v okolje. Lokalni posamezniki se sicer trudijo s podpisovanjem peticij in opozarjajo na tovrstne težave, a na žalost je nekaj tudi korupcije. Prav tako imamo probleme z onesnaženim morjem zaradi nelegalnih kanalizacijskih izpustov in moramo paziti, kam in kdaj se gremo kopat. Večkrat se zgodi, da je veliko plaž občasno zaprtih zaradi fekalij v vodi, česar sicer ne poskušajo obešati na velik zvon zaradi turizma,« je o drugi plati otoškega raja povedala sogovornica in nagovorila pasti in težave, ki jih za lokalno prebivalstvo prinaša množični turizem.
Dodala pa je, da imajo domačini sicer za veliko stvari na otoku, kot denimo za vstopnine za različne znamenitosti, velike popuste ali so celo brezplačne.
