Zgodba o Brihtni buči in najboljših mladih tekmovalcih v robotiki, ki se letos odpravljajo na svetovno olimpijado (World Robot Olympiad, WRO) v Portoriko, o stotinah osnovnošolcev, ki v svojem prostem času sestavljajo in programirajo robote, ter o bodočih inženirjih in inovatorjih se je pravzaprav začela z eno samo nalogo. Nekega dne je profesor na podiplomskem študiju na Fakulteti za šport v Ljubljani študentom naročil, naj iz lego robota simulirajo eno gibalno akcijo, to je ali met na koš, strel na gol ali udarec žogice s teniškim loparjem. Med temi študenti je bil tudi Miha Miklavc, takrat še učitelj športne vzgoje na osnovni šoli na Vranskem, ki ga je naloga, ki naj bi bila le akademska, tako navdušila, da je dobil idejo o tečajih robotike za osnovnošolce.
»Pritegnilo me je, ker je bila naloga praktična, atraktivna in poučna. Nato sem pomislil, zakaj ne bi tega poskusili z otroki,« se spominja. Pred več kot 12 leti je s prvo skupino komaj šestih otrok na Vranskem začel tisto, iz česar je kasneje zrasla Brihtna buča, to je ena vodilnih slovenskih zasebnih izobraževalnih ustanov, ki otrokom v savinjski, šaleški in zasavski regiji približuje znanje iz robotike in programiranja. Miha Miklavc je bil eden prvih pri nas, ki je tovrstne vsebine pripeljal v obliki celoletnih tečajev, izbirnih vsebin in tehniških dni za osnovne šole. To mu uspeva tako dobro, da ima Brihtna buča prav vsako leto svoje tekmovalce na največjem svetovnem tekmovanju, to je olimpijadi iz robotike. Letos bodo tja poslali kar tri ekipe oziroma osem tekmovalcev, ki so pred tem postali tudi državni prvaki v robotiki WRO v svoji starostni kategoriji, medtem ko so se tri ekipe, državne podprvakinje, uvrstile na evropsko prvenstvo v Zagreb.
Kompetence 21. stoletja
Tistih šest fantov, »testnih zajčkov«, kot jih šaljivo imenuje Miha Miklavc, danes že obiskuje ali končuje katero od naravoslovnih fakultet, za matematiko in fiziko, strojništvo ali računalništvo. »Prav vsi so šli v tehniško-naravoslovne poklice,« se lahko pohvali, saj so za del tega zaslužni tudi njegovi tečaji. »Če vključimo redne tečaje, tehniške dneve in vsa sodelovanja, smo danes prisotni na več kot 40 šolah,« razloži Miklavc, ki je sčasoma poklicu učitelja obrnil hrbet in se povsem posvetil robotiki.
Mentorji iz Brihtne buče izvajajo tečaje robotike za osnovnošolce od prvega do devetega razreda. Tam sestavljajo robote in jih programirajo na različne tematike iz vsakdanjega življenja. »Otrokom želimo pokazati, kako deluje realni svet. Pri vseh oblikah delavnic, od osnovnih do tekmovalnih, pa zasledujemo in uporabljamo sodobno pedagogiko in razvijamo kompetence 21. stoletja. Kar pomeni, da se otroci učijo na napakah, da kritično razmišljajo, razmišljajo zunaj okvirov, si med seboj pomagajo in sprejemajo ideje drugega,« je razložil Miha Miklavc.
Najboljše otroke iz vseh šol nato povabijo v njihov center v Žalec, kjer je glavni hub Brihtne buče, kot bi rekli v sodobnem tehnološkem žargonu. Tam se otroci pripravljajo na največja tekmovanja, najprej na državno, nato še svetovno in evropsko prvenstvo. Za cel avtobus, okoli 50 brihtnih buč, se vsako leto udeleži državnega prvenstva.
»V žalskem centru sta naša Real Madrid in Barcelona, tam je smetana najboljših mehanikov, programerjev, strategov, ki znajo logično razmišljati in imajo dober socialni čut. Kajti za uspeh celotne ekipe niso pomembna le strogo tehniška znanja, pomemben je tudi nekdo, ki zna strateško načrtovati in ekipo povezovati. V našem centru v Žalcu se rojevajo robotske zvezde,« je slikovito opisal Miha Miklavc.
Filozofija, na kateri gradijo, je v marsičem nasprotje klasični šoli. »Učenje na napakah je pomemben koncept učenja, ki ga klasična šola negativno vrednoti. Če narediš napako, dobiš v šoli slabšo oceno. Pri nas pa je ravno obratno, na napakah se učimo, kajti tečaji so nikoli končana zgodba, saj vseskozi izboljšujemo stvari in nikoli nismo zadovoljni,« je še dejal.
Trije prvaki
Enajstletni Maks Železnik, 13-letni Jakob Novak in 16-letni Jakob Golob je trojica od osmih fantov iz Brihtne buče, ki se bo letos udeležila svetovne olimpijade v robotiki v Portoriku (WRO – World Robot Olympiad), vsak s svojo ekipo v svoji starostni kategoriji. Slovenijo bo na najprestižnejšem svetovnem tekmovanju zastopala še ekipa iz Kranja. Okoli tisoč otrok z vseh celin sveta se bo za nekaj dni znašlo na enem mestu in poskušalo premagati drug drugega, obenem pa si bodo izmenjevali ideje, izkušnje, se družili in tkali vezi.
Maks se je lani prvič sploh udeležil državnega tekmovanja in že takoj zmagal. Bil je najmlajši zmagovalec, to pa ga je pripeljalo na svetovno olimpijado v Singapur. Tovrstna izkušnja mu je pomagala, da je letos njegova ekipa na državnem prvenstvu suvereno zmagala. Izkušnje, ki jih mladi tekmovalci iz robotike dobijo na tako velikih tekmovanjih, kjer so najboljši z vsega sveta, jih vedno potisnejo na višjo raven.
Toda tudi pri njem kot pri mnogih mladih se je vse začelo z lego kockami. »Lego kocke so bile tiste, ki so me navdušile, ko pa sem prišel na šolski tečaj, me je najbolj pritegnilo programiranje,« je dejal Maks, ki že vse od drugega razreda obiskuje tečaje robotike.
Jakob Novak je bil že dvakrat na evropskem prvenstvu, lani v Ljubljani in pred tem v Italiji, vedno se mu je torej za las izmuznil naziv državnega prvaka. Vse do letos, ko se je njegovi ekipi vse poklopilo in trojica fantov je zmagala v svoji starostni skupini.
Pot do lego robotike se je zanj začela že v prvem razredu in povsem naključno, ko še brati ni znal. Takrat sta s prijateljem hodila po šolskem hodniku in njuno pozornost je pritegnil pisan letak, na katerem je bil robot z zelenim telesom in oranžno glavo, se živo spomni Jakob danes, ko počasi končuje osnovno šolo.
»V prvih letih mi kar ni in ni šlo. Ko so drugi sestavili robota v enem samem dnevu, sva s prijateljem potrebovala mesec dni za to. Toda bilo nama je zabavno, zato sva vztrajala in še naprej obiskovala tečaj,« je razkril Jakob, ki se je z leti razvil v enega najboljših programerjev svoje starosti.
»Jakob je danes top programer, vseskozi v vrhu. Pa še ena lastnost je pomembna, vztrajanje. Nekateri otroci hodijo na tečaje iz leta v leto, drugim upade motivacija, saj se je treba nekaterih stvari v robotiki naučiti, in marsikdo na tej poti tudi obupa, če ne deluje vse takoj, kot je treba. Jakob pa je vztrajal, kljub temu da ni takoj sestavil robota, in ravno to je ključno za uspeh na tekmovanjih. Ko je treba projektno delati in razmišljati, stvari niso končane takoj, v enem dnevu, ampak se nadgrajujejo vso sezono. Zato je treba imeti motivacijo in potrpeti v nekem obdobju. Enako kot pri športu,« je jasen Miha Miklavc, ki mu je dobro poznana tudi filozofija športa.
Jakob Golob obiskuje že srednjo šolo v Celju, računalniško, kajpada. Na tečaj je prišel šele v šestem razredu, toda v petih letih naredil izjemno pot. Njegovo najmočnejše področje je prav tako programiranje. »Mene pritegne ta harmonija med mehanizmom in programom, kako lahko robot nekaj naredi na poligonu,« pravi. Jakob dobro pozna občutke s svetovne olimpijade, udeležil pa se je tudi drugih mednarodnih robotskih tekmovanj, in sicer FLL – FIRST LEGO League v Sydneyju. »Zdaj še ni treme, ampak potem, pred tekmovanjem, oja, takrat sta napetost in trema veliki,« priznava.
Azijski razvoj, slovenski nasmeh
Vsi trije, še posebno pa Miha Miklavc, so v prejšnjih letih doživeli tekmovanja, na katerih so jasno videli, kje v svetovnem merilu stoji Slovenija. »Azijski sistem in Azijci so daleč pred zahodnim svetom, sploh Evropo, kakih 30 let pred nami,« ne ovinkari Miha Miklavc. Razlog ni le v tehniki, temveč tudi v sistemu. »Ko se pogovarjamo z drugimi udeleženci na tekmovanjih, izvemo, da je pri njih sistem tak, da če si uspešen na tekmovanjih, potem sploh dobiš možnost, da prideš na določeno srednjo šolo in fakulteto. Pri nas tega ni. Tam je uspeh res zelo pomemben,« pove Jakob Golob.
Miha Miklavc razliko pojasni še bolj konkretno. »V Aziji je tehnološko-digitalno področje že sistemsko rešeno, že otroci v vrtcih imajo učni načrt z algoritmičnim načinom razmišljanja, seveda brez pametnih naprav, brez zaslonov. Kot drugo pa pri njih tudi politika in gospodarstvo močno spodbujata to področje. Govoril sem z več trenerji in pri njih dobi vsaka ekipa 50.000 evrov na začetku sezone, ta denar pa nato porabijo za nakup robotov, komponent, sodelovanje z ekipami. Mi pa imamo vsako leto veliko izzivov, da zagotovimo finančna sredstva za svetovno prvenstvo. Pa govorimo o otrocih in mladostnikih, ki bodo morda naši najboljši inženirji in inovatorji. Slovenske ekipe si pot na svetovno prvenstvo v veliki meri plačujejo same, veliko finančnega bremena je na starših. Dobro bi bilo, da bi se te stvari tudi pri nas sistemsko uredile na ravni države, kajti govorimo o projektih, pomembnih za prihodnost države.«
Azija je na svetovnih tekmovanjih vedno v samem vrhu, Slovenci pa smo se začeli uvrščati v prvo tretjino. Cilj je uloviti Azijce rezultatsko, to pa je tudi vse. Kajti Miha Miklavc ne more pozabiti prizora pred dvema letoma z olimpijade v Panami, ko je osemletnik iz Azije postal svetovni prvak. »Veste, kakšen dosežek je to! Toda ko je prišel na oder in mu je ploskala polna dvorana, se ni znal niti nasmehniti. Zmagovalec na svetovnem prvenstvu ni znal izraziti čustev! Zato je Azija za nas ideal samo v tehničnem smislu, razvoju robotov, in načinu dela.«
Tekmovanja so tehnično zahtevna do potankosti. Vsi trije fantje so že doživeli, kako lahko drobna razlika v svetlobi na poligonu poruši mesece priprav. Kalibriraš senzor na določeno barvno svetlobo, tip luči, potem pa prideš na tekmovanje in senzor ne deluje, razlagajo vsak svoje težave, ki so jih doživeli. Ali pa se robot vede po svoje in senzor ne zazna črte. Jakob Novak je letos zaradi tega napisal cel program za razpoznavanje dvajsetih različnih odtenkov modre barve, ker je robot ob drugačni svetlobi modro zamenjeval s črno.
»Vsak milimeter je pomemben in vsak milimeter je že lahko problem,« mirno odvrne in se spomni svoje prve tekme, ko se je s prijateljema boril za drugo mesto, a je robot zaradi ene same malenkosti odpovedal in potem so pristali na petnajstem mestu.
Toda tekmovanja niso vse, vsi trije poudarijo. Pri vsem tem so zanje pomembni tudi druženje in povezovanje ter izmenjevanje konkretnih idej. Včasih pa se otroci kar sami organizirajo in izvedejo tudi videoklice z vrstniki iz drugih držav, s katerimi so se povezali na olimpijadi.
