Koliko pozornosti namenjate svojemu telesu? Nanj se večinoma »spomnimo«, ko nekje nekaj zaboli; mogoče koleno in zato zjutraj težje vstanemo iz postelje, ali pa nas morda »stisne« pri srcu oziroma nam telo kako drugače sporoča, da ni vse v redu. Telo je naš tih in zvest spremljevalec v življenju – vse do dne, ko samoumevnost, s katero živimo in se gibljemo v njem, izgine.
Kaja Berk Skok, Žiga Pogačar in Vid Vincenc Boc, študenti ljubljanske medicinske fakultete, ki bodo v novem študijskem letu zakorakali v tretje leto študija medicine, dobro vedo, da anatomija ni samo učenje imen kosti, mišic in organov. Že danes poznajo človeško telo v plasteh, ki navadnim smrtnikom ostajajo skrite. To, v čemer odstopajo od vrstnikov v študijskih klopeh, pa je, da so avgusta letos svoje anatomsko znanje okronali z zmago na mednarodni olimpijadi iz znanja anatomije (International Anatomy Olympiad).
Da, pravilno ste prebrali. Olimpijada ni rezervirana samo za športnike in tudi študenti medicine imajo svojo, posvečeno znanju iz obsežnega področja anatomije, ki se je letos že osmič zapored odvila v estonskem Tartuju. Slovenska trojka pod mentorstvom asist. Luka Pušnika je med 18 ekipami z vsega sveta zbrala največ točk iz teoretičnih in praktičnih nalog in se v Ljubljano vrnila z dvojno nagrado: zmagovalnim pokalom in nepozabno izkušnjo.
Ampak vrnimo se na začetek. Kaj je Kajo, Žigo in Vida Vincenca spodbudilo k tekmovanju in kako se sploh uvrstiš na anatomsko olimpijado? Podobno kot pri športni olimpijadi tudi tukaj ne odloča želja, temveč rezultat.
»Nismo se mi kar sami zmenili, da bi sodelovali. Šli so najboljši,« začne Vid Vincenc opisovati postopek izbora. Na interno tekmovanje se prijavijo študenti drugega letnika, ki jih anatomija posebej zanima. Sledi izbirni test, pripravljen na podlagi gradiva s preteklih tekmovanj, najboljši trije pa sestavijo ekipo, ki zastopa fakulteto na mednarodni olimpijadi. Letos so bili to Kaja, Žiga in Vid Vincenc. Ljubljanska medicinska fakulteta sicer na tekmovanju sodeluje že pet let in se praviloma uvršča na sam vrh.
Šest ur anatomije
Tekmovanje je razdeljeno na dva dela in traja dobrih šest ur. Takšen preizkus ne zahteva le poglobljenega znanja, temveč tudi precej vzdržljivosti in sposobnosti hitrega preklapljanja med različnimi področji anatomije. Najprej jih čaka približno dveurni teoretični test, nato pa praktični del. Ekipe se pomikajo skozi tematsko zasnovane sobe, vsaka je posvečena drugemu področju: živčevju, mišicam, skeletu in organskim sistemom.
Sobe so zasnovane po principu sob pobega (escape room): tekmovalci rešujejo naloge, zbirajo namige in točke, na koncu morajo rešiti glavni cilj posamezne sobe. »Dobiš vprašanja in določene namige, s katerimi prideš do nekega 'cilja sobe', kar je lahko tudi nekaj praktičnega, kakor je vstavitev IV-kanalčka ali kaj podobnega,« pojasnjuje Vid Vincenc. Časovne omejitve se med sobami razlikujejo: ponekod hitrost prinaša dodatne točke, drugje je pomembno predvsem, da nalogo končaš v predvidenem času, sicer odgovori ne štejejo.
Medicina je več kot »piflanje«
Za olimpijado študenti svojega znanja, ki so ga pridobili med študijem, niso posebej nadgrajevali. »Nadgradnja je predvsem klinika in radiologija,« pojasni Vid Vincenc. Po njegovem mnenju največji izziv ni bila zahtevnost snovi, temveč njen obseg, saj je bilo v razmeroma kratkem času treba ponoviti ogromno znanja.
Žiga izpostavi še nekaj, kar je za poznejše delo zdravnika ključno: »Pomembno je, da znaš vse to znanje povezati in ga klinično uporabiti.«
To je tudi nasvet, ki bi ga vsi trije dali brucem, ki bodo oktobra prvič sedli v predavalnice medicinske fakultete: ne učite se zgolj na pamet. »Jaz bi predvsem predlagal, da se ne učijo vsega na pamet,« pravi Žiga. »Veliko ljudi, ki se vpiše na medicino, misli, da je to samo piflanje: da se stvari naučiš na pamet, jih potem 'zdrdraš' na izpitu in je to to. Ampak to ni medicina. Medicina je, da razumeš, kako stvari potekajo, kako mehanizmi vplivajo na človeka, kako se vse to skupaj kaže in kako stvari delujejo med seboj. Potem moraš narediti načrt, kako zdraviti. In to je veliko lažje, če razumeš in veš, kako se stvari povezujejo.«
Kaja doda praktičen nasvet: »Zdi se mi, da se splača na začetku nekoliko več vložiti v razumevanje temeljnih procesov, saj je potem vsak naslednji predmet predvsem nadgradnja in povezovanje tega, kar si se naučil že prej.«
Zaupanje kot skrivno orožje
Kaj je skrivno orožje ekipnega uspeha na tekmovanju? Znanje, zaupanje in sodelovanje. Snov so si razdelili tako, da je vsak eno tretjino poznal zelo podrobno, vsi trije pa so imeli vsaj osnovno znanje o celotni snovi.
»Zaupala sem fantoma, da res dobro obvladata vsak svoj del, zato sem se lahko osredotočila predvsem na svojega,« pove Kaja. »Če česa nismo znali, je bila prekrivnost taka, da je eden nekaj vedel, drugi malo pomislil, tretjemu pa se je mogoče 'vžgala' lučka. Mene je zelo razbremenilo to, da smo se lahko vsi trije skupaj posvetovali in iskali odgovore.« Zaupanje v svoje znanje in znanje drug drugega je bilo ključno vezivo za ekipni uspeh.
Žiga gre pri razlagi ekipnega duha korak dlje in uspeh na olimpijadi razume tudi kot odraz kakovosti izobraževanja na ljubljanski fakulteti. »Vidi se, da je fakulteta kakovostna; da nam ne daje samo teoretičnega znanja, ki se ga lahko vsak nauči na pamet, ampak tudi način razmišljanja. Zdi se mi, da je to pri medicini še posebej pomembno, saj je medicina timsko delo in je sodelovanje ključnega pomena. Tudi naloge na tekmovanju so bile zastavljene tako, da je moral v nekaterih primerih eden nekaj narediti, drugi pa njegovo delo nadaljevati. Morali smo se pogovarjati, sodelovati in skupaj priti do odgovora. To se mi zdi super.«
Iz učilnice v realno življenje
Pri praktičnih nalogah so lahko študenti potegnili tudi določene vzporednice s situacijami, s katerimi se bodo nekoč srečevali v zdravniški praksi. Vid Vincenc izpostavlja predvsem kirurške primere – pomembno je na primer vedeti, katera žila oskrbuje določen del telesa in kaj se lahko zgodi ob njeni poškodbi, pa tudi kateri živci ali žile so ogroženi pri zvinih in zlomih ter katere funkcije bi lahko bile zaradi poškodbe prizadete.
»Ne gre toliko za nekaj akutnega, kjer bi moral takoj ukrepati, kot je na primer pri prvi pomoči. Takšnih stvari je pri anatomiji razmeroma malo. Gre bolj za celotno predstavo, ki ti potem kot zdravniku da razumevanje, kako se nekega primera lotiti, na kaj moraš pomisliti, kakšna so tveganja, kje lahko pride do zapletov in podobno,« pojasnjuje.
Žiga izpostavi razumevanje mehanizma: »Ko bomo prišli do bolj kliničnega dela medicine, bo veliko lažje zdraviti pacienta, če razumeš ozadje in veš, kako je poškodba ali bolezen vplivala na telo.«
Kaj so torej poleg pokala odnesli z anatomske olimpijade? Vsi trije se strinjajo, da predvsem nekaj, česar se ni mogoče naučiti na pamet: način razmišljanja in iskanja odgovorov. »Dobili smo predstavo, kako priti do odgovora glede na klinične namige, znake in simptome, ki jih ima pacient,« povzame Vid Vincenc.
Mentor, obdukcija in vonj formalina
Za ekipni uspeh je bila ključna tudi vloga asist. Luke Pušnika, specializanta radiologije, ki jih je usmerjal pri pripravah in jih tudi pospremil v Estonijo. »Mentor pozna pričakovana vprašanja in nas zna usmeriti, v katero smer se splača poglobiti. Povedal nam je za specifične izraze in poimenovanja, tudi stvari, ki se jih pri rednem študiju še nismo učili, ker so preveč klinične,« razloži Vid Vincenc.
Del priprav, ki je nanje pustil največji pečat, je bil obisk Inštituta za sodno medicino, kjer so prvič v živo opazovali obdukcijo.
»Ko imaš pred sabo človeka, ki mu vidiš celotno telo, obraz, se šele zaveš, da ni pripomoček za učenje, ampak da gre za osebo, neko življenje. Mogoče se te to dotakne bolj, kot bi pričakoval,« prizna Vid Vincenc. Do takrat so pri anatomiji videli zgolj posamezne dele, na primer, roko, ki je bila zamrznjena in potem odmrznjena. Zavedanje, da pred teboj leži človek s svojo zgodbo, se zato občuti drugače.
Kaja se je na izkušnjo psihično pripravila, a je vseeno ni pričakala povsem brez presenečenj. Najbolj jo je presenetil zelo specifičen vonj. »To je bilo nekaj, na kar se, tako se mi zdi, nismo mogli pripraviti in glede česar smo se vsi trije strinjali,« pove. Žiga njunim besedam pritrdi. Izkušnja se je izkazala za neprecenljivo: ena od nalog v Tartuju je bila ravno prepoznavanje struktur na formalinskem preparatu celega trupla.
Veliko ljudi o telesu ne ve dovolj
Mladi študenti želijo, da osnovno anatomsko znanje ne bi ostalo »privilegij medicincev«, ampak da bi to znanje postalo del splošne razgledanosti ljudi.
»Anatomija je kot osnovni zemljevid telesa. Ni ti treba poznati vsakega detajla, ampak zelo fino je, da imaš vsaj orientacijsko predstavo, kje je kaj,« pravi Žiga. »Konec koncev vsak dan živimo v svojem telesu, pa veliko ljudi sploh ne ve nič o njem – o telefonih in avtih pa vsi vedo vse. Vseeno se mi zdi, da bi se lahko malo bolj poglobili tudi v anatomijo.«
Kaja gre korak dlje: »Ko greš k zdravniku in ne veš, o katerem organu ali strukturi ti govori, si je zelo težko zapomniti napotke. Poleg tega tudi na internetu lahko zelo hitro nasedemo informacijam, ki bi jih s čisto bazičnim znanjem o lastnem telesu prepoznali kot napačne ali zavajajoče. Tudi pri športu in v vsakdanjem življenju je uporabno vedeti, kaj dela katera mišica, zakaj nastane bolečina v hrbtenici, katero mišico je treba raztegniti, da bolečina mine …«
Pred Kajo, Žigo in Vidom Vincencem je zdaj še dolga študijska pot, na kateri bodo postopoma odkrivali skrivnosti človeškega telesa – to znanje bodo nekoč uporabljali za zdravljenje in reševanje življenj. Čeprav jih že zdaj vleče na posamezna področja medicine, o specializaciji še nihče od trojice ne govori kot o dokončni odločitvi. Žigo trenutno najbolj privlači kirurgija, predvsem ortopedija, a se zaveda, da lahko dolga študijska pot prinese nova spoznanja. Podobno razmišlja Kaja, ki jo za zdaj najbolj zanimata oftalmologija in radiologija. »Ampak mi v bistvu še nismo ničesar preizkusili in imam zato vse možnosti precej odprte,« pravi. Žiga njeno misel strne še bolj neposredno: »Ko se vpišeš na faks, imaš idejo o tem, kaj te zanima. Toda kako je to v resnici delati, tega še nismo videli.« Tudi Vid Vincenc za zdaj še stavi predvsem na kirurgijo, zanimata ga kardiovaskularna in maksilofacialna kirurgija. A tudi on ne izključuje možnosti, da si bo premislil.
Kaja Berk Skok, Žiga Pogačar in Vid Vincenc Boc se zavedajo, da so šele na začetku svoje poti. Zmagovalni pokal, ki je zdaj razstavljen v vitrini na hodniku fakultete, jih bo v času študija spominjal na to, česa so sposobni, ko stopijo skupaj. Na olimpijadi iz znanja anatomije so sebi in drugim namreč dokazali, da pri uspehu v medicini ne štejeta le znanje in individualna zavzetost. Enako pomembni so tudi zaupanje, sodelovanje in prepričanje, da se lahko zaneseš na človeka ob sebi.
