Biti človek, ki mu nikoli in nikjer ni dolgčas, je bržkone nekaj, čemur bi lahko rekli neprecenljivo. Če za to ni treba biti upokojenec, za katere velja, da nimajo prav nobenega časa, še toliko bolje. So ljudje, ki so takšni vse življenje. In eden takih je tudi David Gregorčič. Naturalizirani Trboveljčan, ki ga kljub desetletja dolgemu življenju v zasavskih dolinah pozna malokdo. A če rečeš Grega … To pa je nekaj povsem drugega. Tega poznajo vsi. Vzdevek se ga je oprijel že takrat, ko je kot mlad, zelen, kot sam pravi, miličnik prišel v Trbovlje, si ustvaril družino in se upokojil.
In če kdo misli, da se je po razgibani in dostikrat tudi nevarni službi umiril ali, bog ne daj, celo utrudil, ne more biti bolj v zmoti. Težko ga je zgrešiti na ulici, na tržnici ob tržnih dneh je nepogrešljiv. In za razliko od marsikoga upokojen ne počiva, ampak dela od jutra do večera. Celo na oddihu. Ta pa je nekaj povsem drugačnega kot pri večini.
Čas skače
Namesto klasičnega poležavanja na plaži in čofotanja v vodi se je sam že petič raje podal med oblake. Včasih tudi nadnje. Ker so kljub nekaj zdravstvenim težavam, ki so ga pestile lansko leto, to zanj idealne počitnice. V planine namreč odhaja za pastirja. Letos je prvič vzel v roke pastirsko palico na planini Kuhinja pod Krimom. Iskal je novo lokacijo, nekdo mu jo je omenil. Šel je pogledat. In ostal. Kakšnih 1000 metrov nad najbližjo vasjo, kar ni previsoko, je pa ravno prav, da je skoraj rajsko. »Do 1000 m višine je asfalt, da se lahko normalno pripelješ, ni pa obljudeno. Stalno sva tu samo midva s sirarjem, sem ter tja pa dobimo kakšen obisk,« pravi.
Na planini je od maja, ko se začne sezona, in zagotovo bo ostal še kakšna dva meseca. Kdaj se je maj prevesil v avgust, ne ve. Ob delu kljub odmaknjenosti kraja čas ne le beži, ampak kar skoči. »Zjutraj ob 4.15 je skrajna ura, ko je treba vstati. Prva stvar je poiskati vse krave, ki so na paši. Za 35 glav sem zadolžen, kar včasih traja tudi uro in več, nato pa jih pripeljem na strojno molžo. Po molži je treba očistiti stroje, ročno vse za kravami in podobno, in krave peljati nazaj na pašo. Potem je na vrsti zajtrk, osebna higiena. Dopoldanskega dremeža ni, ker je treba pomagati sirarju. Kosilo je kar naenkrat. Skuhava si vse sama. Potem od 15. ure do 15.30 spet sledi pomoč sirarju. Popoldne še ena molža, nalaganje mleka v hladilnik, kjer je do jutra, ko gre v sirni kotel, in spet je treba živali peljati na pašo,« opiše dan. Biva v pastirski hiši. Zgoraj je spalnica, spodaj dnevni prostor s kopalnico. Internetni signal je, to pa je tudi vse razkošje.
Zaradi pridnosti odpovedni rok
Klime ne potrebuje in je tudi ni. Najvišja temperatura doslej je bila 24 stopinj, ne bi pa bilo slabo, če bi večkrat zapihala kakšna sapica. Če ne od vročine, je vroče od dela, in bi se prav prilegla. Elektrika je pravzaprav komfort. In studenčnica, kakršne ne najdeš med vso vodo v dolini. »Veliko ljudi misli, da smo tukaj bogu za hrbtom, a ni tako. Večinoma sva s sirarjem sama, a pridejo tudi turisti. Veliko jih hodi na Krn, pa gredo tod mimo in se ustavijo. So turisti z vsega sveta, slišiš italijanščino, nemščino, angleščino … Te še kar razumeš, z ostalimi od drugod si pomagamo tudi z rokami. Kupujejo sir, mleko in druge domače kmečke dobrote. V bistvu televizije in interneta sploh ne potrebuješ, ker vseeno izveš vse, kar se dogaja v dolini in po svetu,« pravi.
Iz družine se mu doslej še nihče ni pridružil na planini. Se pa slišijo po telefonu, da drug za drugega vedo, kako in kaj je z njim. Vsake toliko gre za dan ali dva domov, a mora prej dobiti zamenjavo. Delo ne more in ne sme obstati. Na eni od prejšnjih planin, kjer je bil pastir, so bili z njim tako zadovoljni, da se je gospodar pošalil, da ima v primeru, da bi želel oditi, tritedenski odpovedni rok.
Čeprav je dela veliko in ga je treba postoriti sproti, se ne pritožuje. »Kaj bi se le? Vzdržujem kondicijo, kot bi jo v dolini težko. Pa malo sem tudi shujšal, kar ni le zdravo, ampak tudi super,« razkrije. Primerilo se je tudi, da je zjutraj malo zaspal. »Ampak ni bilo konec sveta, nihče me ni okaral, tudi krave se niso pritoževale. Še malce bolj je bilo treba zavihati rokave, pa je šlo,« prizna.
Žena brez besed
Na Kuhinji se je naučil še nekaj malenkosti, ki jih na planinah v prejšnjih letih še ni poskusil. Veščine za doma … »Pomivanje posode, kuhanje, pospravljanje … Žena bo kar strmela,« se zasmeje. Paša na planinah so bile že njegove mladostne sanje. »Kot mlad sem med drugim govoril, da ne bom nikoli miličnik na Kolpi in da bom kot penzionist pastir. No, policist sem bil potem na Sotli, pastir pa zdaj že v peto,« doda. In letošnje poletje nikakor ni zadnje, ki ga bo preživel na planini. Če bo le zdravje, bo v gorah tudi v prihodnjih letih. »Takšno poletno življenje je super za nezahtevnega človeka in nekoga, ki je kot jaz in se rad uči, ima izzive in podobno. Ko sem prvič prišel v hribe, večine stvari nisem vedel. Tudi ni vse šlo kar takoj in po maslu, saj nihče v življenju še ni počel vsega. A se človek nauči in vsaka stvar je enkrat prvič«. Zdaj so planine v poletnih mesecih njegov drugi dom in potrjuje, da so najboljše stvari v življenju preproste.
