Skozi zelena masivna vrata Grofičeve hiše je še do pred nekaj leti njen zadnji prebivalec opazoval kolone vozil, ki so se vile proti morju. Hiša stoji tik ob cesti v Kosezah, na prepišni cesti med Ilirsko Bistrico in Jelšanami. Z njenega vrta je opazoval Snežnik in štel dni, ko je ta imel belo kapo. Včasih je sneg na vrhu skopnel šele maja. Danes gospoda ni več, tudi sneg na Snežniku je vse redkejši, hiša Grofičevih pa po zaslugi prvih dveh sosedov, Sonje Prosen in Andreja Bergoča, živi naprej. Še vedno rečeta, da je tu pri Grofičevih, a posestva se vse bolj oprijemlje novo ime – Belakapa. Pod tem imenom oziroma pod to kapo lastnika združujeta obnovljeno domačijo in svoje talente. Andrej je čebelar, Sonja pa kreativna duša, ki jo navdihujejo cvetlični motivi.
Ko sta se po nakupu domačije spustila v raziskovanje, se je izkazalo, da sta njena sedma lastnika in da njena zgodovina sega vsaj do leta 1767. Njeno ime zveni zelo grofovsko. »Vedno se je tu reklo pri Grofičevih, ne vemo točno, zakaj. Ena od razlag je, da naj bi eden od njenih prebivalcev nekoč služil na graščini na Dolnjem Zemonu in tako k hiši prinesel tudi ime,« je eno od možnosti razkril Andrej. Po pohištvu, ki sta ga našla v hiši, sklepata, da je bila to pred 100 in več leti dokaj premožna domačija, medtem ko ob prevzemu ni več kazala blišča.
Hiša ni zaščitena kot kulturni spomenik, a sta lastnika vseeno želela ohraniti čim več izvirnih elementov. Zunanjost je ostala nedotaknjena, znotraj sta iskala ravnovesje med tradicijo in sodobno uporabnostjo. Očitno sta ga našla, saj sta za prenovo prejela priznanje Šole prenove. »Eno od vodil pri prenovi je bilo, da bi bili čim bolj trajnostni. Zbiramo deževnico, ki jo uporabljamo za splakovanje in zalivanje vrta. Ohranili smo stropne lesene nosilce, najbolj staro pohištvo, denimo spalnico in lepo modro kredenco, ki pa jo je prejšnji lastnik uporabljal za spravilo in popravljanje motornih žag. Prepito z motornim oljem sem jo čistila vse poletje,« je o trajnosti pripovedovala Sonja. Andrej je razložil zgodbo o velikih kamnitih ploščah, ki so jih med prenovo našli pod tlakom. »Morda so tu že vse od začetka, kar pomeni, da so stare več kot 250 let. Mi jim rečemo škrle, v starih hišah so jih imeli po tleh. Našli smo jih prekrite z nekaj centimetrov betona. Vse smo izkopali in kasneje uporabili za pločnik okrog hiše.«
Tehnično iznajdljiva lastnika sta marsikateri detajl v hiši rešila s kosi starega orodja. Travniška brana je postala zavesa, del konjske brzde zatič za lestev, s stropa visita dva lestenca, ki sta pred desetletji krasila restavracijo železniške postaje v Pivki. »Včasih kakšno stvar prelagaš 20 let, preden zanjo najdeš natanko tisto mesto, kamor spada,« se je posmejal Andrej, ki je ravno tisti dan k hiši pripeljal stara izrezljana lesena vrata. Za nov projekt.
Domačija Grofičevih oziroma Belakapa je danes odprta za goste, ponašajo se z več certifikati od zelenega ključa do certifikata gibanja Slow Food. V hlevu, ki stoji poleg hiše, sta nastali medarna in cvetarna, skupaj delujeta kot nekakšna galerija, kjer se predstavljajo tudi okoliški ustvarjalci in rokodelci in kjer včasih pripravijo srečanja, delavnice, medene degustacije, celo koncert.
Tudi sicer se lastnika ne ograjujeta znotraj lastnega vrta, ki je mimogrede pravljičen, ampak na stenah domačije širita zgodbe o njunih krajih in predstavljata druge lokalne umetnike, fotografe, entuziaste. Na eni od kuhinjskih sten lahko tako denimo izvemo zgodbo o pekatetah, prvih testeninah na Kranjskem, ki jih je leta 1899 v Ilirski Bistrici začel izdelovati čebelar in industrialec Anton Žnideršič. Na drugi steni sta izpisana zgodba Snežnika in zemljevid snežniških gozdov, na eni od sten obiskovalce vabita, da prispevajo umetnino iz posušenega cvetja. »Nismo želeli klasične namestitve, pred katero bi pisalo 'sobe – zimmer', ampak nekaj, kar bi imelo dušo,« je poudarila Sonja. In če kaj Belakapa ima, potem ima dušo.
