Potovanje skozi zgodovino (skorajšnjih) katastrof vodi vse od zaspanih pilotskih kabin do skritih inženirskih napak, prek zarjavelih bombnih stikal in prostranstev mrzlega vesolja. Toda za sklepno poglavje te kronike ni treba gledati v nebo. Vrniti se moramo na Zemljo, na naša dvorišča, k eni najnevarnejših in najbolj arogantnih tehnoloških stav, ki jih je človeštvo kadar koli sklenilo.
Preselimo se v čas naivnega jedrskega optimizma, ko smo verjeli, da lahko ukrotimo moč zvezd in jo vgradimo streljaj od enega največjih industrijskih središč na svetu.
To je zgodba o 5. oktobru 1966, o dnevu, ko je miniaturni košček slabo pritrjene kovine eksperimentalnega reaktorja sprožil verigo dogodkov, ki bi lahko za vedno izbrisala Detroit, Toledo in kanadski Windsor ter ustvarila radioaktivno puščavo v osrčju ameriškega srednjega zahoda.
V petdesetih in šestdesetih letih je bila jedrska energija kot darilo iz eldorada. Inženirji in politiki so sanjali o svetu, kjer bo elektrika preveč poceni, da bi jo merili. V tej ihti po tehnološki dominaciji je bil na obali jezera Erie, slabih petdeset kilometrov od strogega centra Detroita, mesta, v katerem je takrat živelo in delalo več kot poldrugi milijon ljudi, zgrajen jedrski reaktor z imenom Enrico Fermi oziroma Fermi 1.
Hitri oplodni reaktor
Toda to ni bil navaden reaktor na lahko vodo, kakršne poznamo danes. Zgradili so tako imenovani hitri oplodni reaktor (»fast breeder reactor«), šlo pa je za izjemno kompleksen in nestabilen eksperiment.
Reaktor je med svojim delovanjem ustvarjal več jedrskega goriva, kot ga je porabil. Za hlajenje te peklenske radioaktivne sredice niso uporabljali vode, temveč tekoči natrij.
Ta je sicer res odličen prevodnik toplote, vendar je znan po dveh inženirskih hibah. Prvič, je absolutno neprosojen, kar pomeni, da inženirji nikoli ne morejo videti, kaj se dogaja v sredici reaktorja. Delovati morajo popolnoma na slepo, zanašajoč se zgolj na instrumente.
In drugič, ob stiku z zrakom ali vodo tekoči natrij silovito in eksplozivno zagori. Pred seboj so imeli eksperimentalni, precej muhast reaktor, hlajen z eksplozivno tekočino, ki je ležal na pragu ameriške avtomobilske prestolnice. Kaj bi sploh lahko šlo narobe?
V sredo, 5. oktobra 1966, so operaterji v kontrolni sobi izvajali rutinski postopek počasnega dvigovanja moči reaktorja. Ura je bila nekaj čez tretjo popoldne. Vse je kazalo na povsem običajen in nemara malce dolgočasen jesenski dan na obali jezera.
Nato pa so instrumenti začeli opozarjati na anomalije. Temperatura tekočega natrija, ki je krožil skozi sredico in hladil gorivne palice, je začela na določenih mestih nenadzorovano in strmo rasti.
Kazalci v rdečem
Operaterji so zbegano strmeli v številčnice. Kazalci so se pomikali v rdeče polje. Nekaj trenutkov kasneje je tišino kontrolne sobe pretrgal rezek zvok. Sprožili so se alarmi za sevanje v prezračevalnih sistemih zgradbe. Ali povedano drugače: senzorji so v zraku zaznali smrtonosne radioaktivne plinaste izotope.
Globoko v vročem natriju se je začela odvijati katastrofa, ki je nihče ni mogel niti videti.
Šele mesece kasneje, po mukotrpnih preiskavah z improviziranimi periskopi, so odkrili krivca. Bil je majhen, trikotni košček cirkonija. Ta plošča je bila v reaktor nameščena v zadnjem trenutku med samo gradnjo, ironično, kot dodaten varnostni ukrep za usmerjanje pretoka natrija.
Toda ta sprememba ni bila nikoli uradno vrisana v končne inženirske načrte. Delavci pa so ploščo slabo privijačili. Zaradi silovitega pretoka tekoče kovine se je ta košček odtrgal, potoval po ceveh in se zagozdil neposredno pod dvema gorivnima sklopoma ter jima popolnoma zaprl dotok hladilnega natrija.
Gorivne palice znotraj teh sklopov, napolnjene z uranom, so brez hlajenja v nekaj sekundah dosegle temperaturo tališča. Predstavljajte si: začele so se taliti kot vosek.
V kontrolni sobi je zavladala groza. Operaterji so poslušali alarme, vedeli so za dvig temperature, vendar niso imeli pojma, zakaj se to dogaja in kolikšen del sredice se pravkar spreminja v radioaktivno lavo. Leteli so na slepo, če tako rečemo, obkroženi z merilniki, ki so kričali o koncu sveta.
Sekundarna kritičnost
Takšna eksplozija bi prebila zadrževalni hram, tekoči natrij bi prišel v stik z zrakom, sledila bi orjaška kemična eksplozija, ki bi visoko v atmosfero, naravnost proti Detroitu, izstrelila oblak najhujših radioaktivnih izotopov, kar jih pozna človeštvo.
Mesto bi evakuirali, vendar bi bilo za stotisoče že prepozno. Umirali bi za akutno sevalno boleznijo, širše območje jezera Erie pa bi postalo trajno nenaseljivo. To bi bil sindrom Černobila, dve desetletji pred tem, ko je Černobil sploh postal znan v svetu.
Operaterji so imeli na voljo samo eno obupano potezo. Pred seboj so imeli gumb SCRAM, in če to ne bi delovalo, bi lahko ročno spustiti nadzorne palice iz borovega karbida v sredico, da bi zaustavili verižno reakcijo. Vendar pa so vedeli, da ni pomoči, če so gorivni sklopi zaradi vročine preveč deformirani in ukrivljeni. Nadzorne palice ne bi mogle zdrseti na svoja mesta. Zataknile bi se, reaktor pa bi še naprej nezadržno vrel.
Ob 15.20 je inženir pritisnil gumb. Sistem se je sprožil. V kontrolni sobi je zavladala mrtvaška tišina, vsi so strmeli v indikatorje položaja nadzornih palic. Mehanizem je zaškripal … in palice so zdrsnile v sredico. Zdržala je. Verižna reakcija se je ustavila. Deformacija zaradi staljenega goriva je bila ravno na robu tistega, kar je še dopuščalo rešitev.
»Manjše tehnične težave«
Skoraj bi z zemljevida izbrisali velemesto. Toda javnost, na stotisoče ljudi, ki so se tisti popoldan v kolonah vozili iz tovarn domov, o tem ni vedela popolnoma ničesar. Krizo so skrbno prekrili in zamolčali z izjavami za javnost o »manjših tehničnih težavah«.
Reaktor Fermi 1 je bil klinično mrtev. Čiščenje tekočega natrija in staljenega goriva je trajalo več let, postopek je bil izjemno nevaren in drag, elektrarne pa nikoli več niso v celoti zagnali.
Gil Scott-Heron, ameriški pevec, je šele leta kasneje izdal pretresljivo pesem z naslovom We Almost Lost Detroit, ko so v javnost pricurljale prave podrobnosti o tem, kako blizu so bili uničenju.
