Ko se zaprejo še zadnji šotori in na münchenskem Terezijinem travniku utihne glasba, pride na vrsto končni statistični obračun, ki letos pravi, da se je 191. Oktoberfest vpisal v zgodovino, saj je na letošnjo veselico v München prišlo nazdravljat 7,4 milijona ljudi, kar je največ doslej, stočilo pa se je 6,7 milijona litrov festivalskega piva, kar je 2,7 odstotka več kot lani, toda s to zanimivo spremembo, da je navkljub temu, da je število obiskovalcev poskočilo za 14 odstotkov, prodaja piva zrasla le za 2,7 odstotka. Se je pa zato za 10,7 odstotka povečalo povpraševanje po brezalkoholnem pivu in po pšeničnem za 12,6 odstotka, eden letošnjih precej opaženih trendov pa je bil pivo saures radler oziroma neke vrste pivski špricer v materializirani obliki piva, mešanega z mineralno oziroma gazirano vodo. Seveda se je tudi jedlo kar precej. V nasprotju s pijačami števila pojedenih gastronomskih relikvij, ki pritičejo münchenskim pivskim bakanalijam, v prvi zaključni bilanci še niso objavili, a količine, ki se obračajo na največji ljudski veselici na svetu, kažejo statistike prejšnjih let. Lani so denimo obiskovalci pojedli 368.308 pečenih piščancev, 422.511 pečenic oziroma bratwürstov, 132.856 svinjskih klobasic in 61.172 svinjskih krač, 26,2 tone rib, 130 volov in 44 telet ter 65 ton praženih sladkornih mandljev, namignili pa so še, da se je krepko povečala prodaja vegetarijanskih in veganskih dobrot.
Je pa zato znana evidenca, da so varnostniki letos prestregli približno 105.000 litrskih vrčkov, ki so se skupaj z obiskovalci namenili zapustiti prizorišče, kar je očiten znak, da je poleg pitja piva eden najbolj množičnih športov na Oktoberfestu tudi prepričanje, da z zadnjim požirkom preide v osebno last še kozarec. Medicinska stroka je predstavila še svojo statistiko, ta pa pravi, da so reševalci oskrbeli približno 8400 ljudi, kar je približno 300 več kot v prejšnjem rekordnem letu 2023, in od tega je bilo približno 40 odstotkov takšnih junakov, ki so potrebovali pomoč izključno zaradi zastrupitve z alkoholom. Najvišja izmerjena alkoholiziranost je bila 3,8 promila. Če torej sodimo po koncu bavarskega pivskega rompompoma, se v največjem svetišču pivskega hedonizma dogajajo kar precejšnji pivski premiki, a kakšne pretirane skrbi za usodo pivske industrije še ne zganjajo, kajti če bi katerega koli klenega prebivalca te dežele vprašali, kaj spada med osnovne življenjske potrebščine, bi se poleg vode, kruha in strehe nad glavo na seznamu skoraj zagotovo znašlo tudi pivo.
Kriva je bila poroka
Če je pivo na Bavarskem del prehranske in skorajda duhovne dediščine, je münchenski Oktoberfest njen največji vsakoletni verski obred. Le da romarji namesto sveč držijo v rokah litrske vrče, duhovniki v podobi natakarjev in natakaric nosijo predpasnike in nenadoma tudi po deset vrčkov piva, namesto cerkvenih orgel pa iz šotorov grmijo godbe na pihala in »Ein Prosit der Gemütlichkeit«, kar bi lahko poslovenili nekako kot »Nazdravimo prijetnemu druženju«, ki je nekakšna neuradna himna Oktoberfesta, ob kateri godba večkrat na uro pozove zbrano ljudstvo, naj dvigne vrčke, nazdravi in seveda naredi nov požirek. A tudi ta kultna melodija je pravzaprav rezultat precej premišljenega gostinskega marketinga. Gostilničar Georg Lang je leta 1898 v svoji velikanski hali angažiral tridesetčlansko godbo in gostom razdeljeval pesmarice, da bi skupaj prepevali, med skladbami pa je bila tudi Ein Prosit der Gemütlichkeit, ki se je nato zasidrala v kolektivni spomin Oktoberfesta.
Če bi prizorišče vsakoletne pivske razpaljotke obdali z obzidjem in okronali župana, bi bil Oktoberfest lahko povsem spodobno mesto, le da bi imel nenavadno visoko koncentracijo ljudi v usnjenih hlačah. Je bila pa za vse skupaj, tako kot se pogosto zgodi pri velikih življenjskih neumnostih in radostih, kriva poroka. Leta 1810 se je bavarski prestolonaslednik in kasnejši kralj Ludvik I. Bavarski poročil s princeso Terezo Saško-Hildburghausensko in v čast mladoporočencema so na travniku pred mestnimi vrati priredili veliko slavje s konjskimi dirkami, tako da so prizorišče v čast nevesti poimenovali Theresienwiese oziroma Terezijin travnik. Starim Münchenčanom je bilo praznovanje tako všeč, da so sklenili vse skupaj ponoviti, le da so z leti konjske dirke izginile, nevesta in ženin sta odpeketala v zgodovino, njuna poročna zabava pa je preživela Napoleona, kolero, dve svetovni vojni, hiperinflacijo in pandemijo covida ter se spremenila v največjo pivsko veselico na svetu.
Pivo lahko pride samo iz Münchna
Če bi kdo morda želel na Oktoberfestu postaviti šotor in ljudstvu ponuditi kakšno izvrstno belgijsko, češko ali angleško pivo, bi lahko s svojim sodom mirno odkorakal nazaj domov, saj je Wiesn, kot Münchenčani pravijo Oktoberfestu, strogo lokalno ozemlje in zategadelj so pravila eksplicitno jasna ter zapovedujejo, da se sme točiti le pivo šestih tradicionalnih münchenskih pivovarn – Augustiner, Hacker-Pschorr, Hofbräu, Löwenbräu, Paulaner in Spaten. Oktoberfestbier ali oktoberfestovsko pivo ima od leta 2022 celo evropsko zaščiteno geografsko označbo in mora biti zvarjeno v Münchnu po predpisanih specifikacijah. Letos je imelo od 5,3 do 6,6 odstotka alkohola, kar je pomemben vsakoletni podatek predvsem za tujce, ki po treh litrskih vrčih prevečkrat mislijo, da pijejo povsem običajno lahko pivo. Litrski krigel, ki mu pravijo mass, je bil letos vreden med 14,80 in 15,90 evra, ampak kot pregovorno velja, da po treh popitih »litrcah« denar izgubi vso vrednost, je lahko nekaj ur intenzivnega raziskovanja bavarske kulturne dediščine precej resen poseg v družinski proračun, ki mu lahko sledi še obisk Oktoberfestovega urada za izgubljene predmete, kajti ko nekaj milijonov ljudi šestnajst dni krepi bicepse in mišice požiralnika z litrskimi vrči piva, izgubljajo stvari, za katere trezen človek niti ne razume, kako jih je sploh mogoče izgubiti.
Letošnja bera izgubljenih osebnih predmetov je tako kot vsako leto izredno pestra. V specializiranem uradu se je znašlo okoli štiri tisoč najrazličnejših reči, kar je približno petsto oziroma 12 odstotkov manj kot lani, med njimi pa je bilo približno 1050 kosov oblačil, 700 denarnic, 450 osebnih dokumentov, 400 telefonov, 350 očal, 250 bančnih kartic, 220 ključev, 180 torb in nahrbtnikov, 35 ur, od tega 25 pametnih, 30 klobukov in dvanajst parov čevljev, v kategorijo najbolj bizarnih najdb pa so letos uvrstili zobno protezo, harmoniko, berglo, inzulinsko injekcijo, ščitnik za zobe, alkotest, denarnico s 500 evri in petimi kreditnimi karticami in debelo ilustrirano knjigo o Tibetu, a na vprašanje, s kakšnim namenom pride ljubitelj piva na Oktoberfest s knjigo o Tibetu in jo tam izgubi, bi verjetno težko odgovoril sam dalajlama. Navkljub precejšnji draginji Oktoberfest tako kot že dvesto let ostaja nekoliko absurden spoj bavarske tradicije, ogromnega gostinskega pogona, zabaviščnega parka, narodnih noš, prest, svinjskih krač in pečenih volov ter godbe na pihala, milijonov litrov piva in ljudi z vsega sveta, ki se za nekaj ur vedejo, kot da so se rodili nekje med Münchnom in Alpami. Oktoberfest zato ni zanimiv zato, ker je tam mogoče spiti veliko piva. To je mogoče narediti tudi doma in bistveno ceneje, ampak predvsem zato, ker so Bavarci iz kraljeve poroke naredili praznik, iz praznika institucijo, iz institucije začasno mesto in iz začasnega mesta svetovno znamenitost.
