Ameriški pisatelj Kurt Vonnegut, ki se je rodil na današnji dan leta 1922, je znan po svojih satiričnih in črnohumornih romanih z elementi znanstvene fantastike. Njegov opus, ki ga je pisal petdeset let, obsega štirinajst romanov, tri zbirke kratkih zgodb, pet dram in pet del stvarne literature. Nekaj del je izšlo še po njegovi smrti.
Najbolj znan je roman Klavnica pet (Slaughterhouse-Five) iz leta 1969, ki velja za eno najpomembnejših protivojnih literarnih del 20. stoletja. Revija Time je Klavnico pet leta 2005 uvrstila na seznam 100 najboljših romanov v angleščini, izdanih od leta 1923. Po knjižni uspešnici je nastala tudi filmska uspešnica z istoimenskim naslovom, ki jo je britanski režiser George Roy Hill posnel leta 1972. Vonnegut je bil pisatelj, novinar, risar, esejist, družbeni kritik, profesor in eden najbolj prepoznavnih ameriških intelektualcev svojega časa.
Od bogastva do revščine
Kurt Vonnegut mlajši se je rodil kot sin tretje generacije nemško-ameriških staršev v Indianapolisu v Indiani, kjer se dogaja tudi veliko njegovih romanov. Njegov oče Kurt Vonnegut starejši je bil arhitekt, tako kot dedek. Mati Edith je izhajala iz premožne družine Lieber, ki je obogatela s pivovarstvom. Njihovo pivo gold medal je bilo nekoč znano tudi zunaj ZDA. Imel je starejšega brata Bernarda in sestro Alice.
Družina je živela v veliki hiši, ki jo je zasnoval njegov oče. Toda gospodarska kriza leta 1929 je njihovo življenje dramatično spremenila. Očetov posel je skoraj propadel, Kurt je moral iz zasebne šole prestopiti v javno, mati pa se je spopadala z alkoholom in odvisnostjo od zdravil do leta 1944, ko je naredila samomor. Vmes si je prizadevala postati pisateljica, kar naj bi močno vplivalo na mladega Kurta, da se je odločil za pisateljski poklic.
Izkušnja vojne
Obiskoval je srednjo šolo Shortridge High School v Indianapolisu, kjer je pisal za šolski časopis The Echo. Nato se je vpisal na univerzo Cornell (New York), kjer je študiral biokemijo. Toda študij ga ni posebno zanimal in ga ni končal. Veliko bolj ga je privlačilo novinarstvo. Postal je urednik študentskega časopisa The Cornell Daily Sun. Prav novinarsko delo je močno vplivalo na njegov literarni slog; njegov jezik je bil preprost, jasen in neposreden. Menil je, da mora pisatelj vedeti, za koga piše, in da mora pisati razumljivo.
Januarja 1943 se je pridružil ameriški vojski. Decembra 1944 med ofenzivo v Ardenih so ga Nemci zajeli kot vojnega ujetnika in ga poslali v Dresden, kjer je doživel eno najbolj uničujočih bombardiranj druge svetovne vojne. V noči s 13. na 14. februar 1945 so namreč britanska in ameriška letala izvedla obsežen bombni napad na Dresden, ki ga je posledično zajel ognjeni vihar, umrlo pa naj bi okrog 25.000 ljudi.
Vonnegut je bombardiranje preživel po naključju. Bil je med nemškimi ujetniki, ki so bili nastanjeni v podzemnih prostorih nekdanje klavnice, imenovane Schlachthof Fünf (Klavnica pet). Ko so bombe zadele mesto, so bili dovolj globoko pod zemljo, da so preživeli. Pozneje so na površju naleteli na grozljiv prizor popolnega opustošenja, Vonnegut pa je moral kot vojni ujetnik sodelovati pri odstranjevanju trupel iz ruševin. To je bila še ena težka izkušnja, ki ga je spremljala vse življenje.
Po vojni je na chicaški univerzi doštudiral antropologijo, delal je tudi kot policijski poročevalec pri City News Bureau of Chicago, nato pa se je zaposlil v Schenectadyju v zvezni državi New York kot predstavnik za stike z javnostjo pri podjetju General Electric. Pozneje so mu ponudili mesto učitelja na Univerzi Iowe Writers' Workshop, medtem pa se je že uveljavil kot eden najboljših pisateljev znanstvene fantastike 20. stoletja.
Klavnica pet
Šele po dolgih letih mu je vojne spomine iz Dresdna uspelo ubesediti v romanu Klavnica pet, kjer se prepletajo fantastični in avtobiografski deli. Glavni junak je Billy Pilgrim, ameriški vojak, ki preživi bombardiranje mesta. Tako pisatelj na začetku v prvi osebi opiše svoj obisk pri vojnem tovarišu, nato pa v tretji osebi pripoveduje zgodbo glavnega junaka. Gre za postmodernistični prijem, ki je bil tudi sicer značilen za Vonnegutovo pisavo.
Eden najbolj nenavadnih in filozofsko zanimivih elementov romana so Tralfamadorci, nezemeljska bitja, ki čas dojemajo povsem drugače kot ljudje. Zanje preteklost, sedanjost in prihodnost ne obstajajo kot zaporedje dogodkov. Vsi trenutki obstajajo hkrati. Ko nekdo umre, Tralfamadorci pravijo »so it goes« oziroma »tako pač je«. Vonnegut to frazo uporabi vsakič, ko omeni smrt. S tem ponavljanjem doseže poseben učinek; ko smrt reducira na nekaj vsakdanjega, njena navzočnost postane še bolj pretresljiva. Vonnegut se je izognil veliki herojski pripovedi, njegovi vojaki so prestrašeni, zmedeni, telesno izčrpani in nemočni. In ni obsodil le nemških zločinov, ampak tudi moralno problematične vidike zavezniškega bombardiranja civilnega prebivalstva. V slovenskem jeziku je roman prvič izšel leta 1980 pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Branka Gradišnika.
Pisateljski opus
V njegovih romanih se nasploh pojavljajo črni humor, satira, absurd, znanstvenofantastični elementi, na drugi strani pa teme človekove nemoči pred družbenimi sistemi zaradi tehnološke odtujenosti, vojn, neenakosti in iskanja smisla. V prvencu Player Piano (1952) je prikazal distopično družbo, v kateri avtomatizacija človeka oropa dela in občutka lastne vrednosti. V The Sirens of Titan (1959) je raziskoval svobodno voljo in usodo, v Mother Night (1961) pa moralno odgovornost posameznika na primeru Američana, ki med vojno nastopa kot nacistični propagandist.
Roman Cat's Cradle (1963) je satira o nevarnostih znanstvenega razvoja brez etične odgovornosti, zlasti v povezavi z jedrskim orožjem. V God Bless You, Mr. Rosewater (1965) je kritiziral kapitalizem in družbeno neenakost, v Breakfast of Champions (1973) pa se je poigral z literarno formo, saj je v zgodbi nastopil tudi sam kot avtor in literarni lik. V poznejših romanih Galápagos (1985) in Timequake (1997) se je posvečal prihodnosti človeštva, evoluciji, svobodni volji in smislu življenja. Zanj značilna satira je tudi v teh delih ostala sredstvo za kritiko človekovega ravnanja in družbe. Posthumno je bilo leta 2005 veliko njegovih esejev zbranih in izdanih v tržni uspešnici Mož brez države (A Man Without A Country). Umrl je 11. aprila 2007 za posledicami možganskih poškodb, ki jih je utrpel pri padcu v svojem stanovanju na Manhattnu.
