Oktober je v Sloveniji tradicionalno mesec požarne varnosti. To je čas, ko opozarjajo na pomen preventive, varnega ravnanja z ognjem in dela gasilcev, ki že več kot stoletje in pol skrbijo za varnost ljudi in njihovega premoženja. Hkrati je to tudi priložnost, da se ozremo v preteklost in se spomnimo bogate zgodovine slovenskega gasilstva.
Danes si težko predstavljamo, kako velika nevarnost je bil nekoč požar. Podeželske hiše so bile večinoma lesene, strehe krite s slamo, gospodarska poslopja pa polna sena in drugih gorljivih materialov. Ena sama iskra je lahko povzročila katastrofo, ki ni ogrozila le posamezne domačije, temveč vso vas ali trg. Ob požarih so bili ljudje pogosto prepuščeni vedrom vode, preprostim orodjem in medsebojni pomoči. Prav iz potrebe po skupnem ukrepanju so nastale prve organizirane oblike požarne zaščite. Ljudje so se zavedali, da se lahko z ognjem učinkovito spopadejo le skupaj.
O tem priča tudi anekdota iz Štajerske izpred več kot sto let. Ko je zagorelo gospodarsko poslopje, so gasilci v naglici pozabili ključni del – cevi za brizgalno. Medtem ko so jih šli iskat, so vaščani z verigo veder omejili požar. Pozneje so se šalili, da je ogenj pogasila vas, gasilci pa so prišli na veselico.
Za začetek organiziranega gasilstva na Slovenskem velja leto 1869, ko je bilo v Metliki ustanovljeno prvo prostovoljno gasilsko društvo. Kmalu so sledila še društva v Ljubljani, Laškem, Mariboru, na Ptuju in drugod. Njihov zgled se je hitro razširil po vsej državi. Prvi gasilci so razpolagali s preprosto opremo – ročnimi brizgalnami, lesenimi lestvami, vedri, sekirami in konjskimi vpregami. Kljub skromnim sredstvom so s svojo požrtvovalnostjo postali nepogrešljiv del lokalnih skupnosti. Stare fotografije iz tistega časa prikazujejo ponosne gasilce v svečanih uniformah pred gasilskimi domovi ali ob novi opremi. Iz obdobja med obema vojnama je znana tudi zanimiva anekdota o gasilski paradi. Manjše društvo si ni moglo privoščiti novih paradnih uniform za vse člane, zato so si nekateri gasilci pri posamičnem fotografiranju izmenjevali isti paradni suknjič. Tako so se na fotografijah drug za drugim pojavljali v slavnostni uniformi, čeprav je bil suknjič v resnici le en. Takšne zgodbe pričajo o iznajdljivosti in močni pripadnosti društvu.
Gasilska društva niso skrbela le za požarno varnost. V številnih krajih so bila med prvimi organiziranimi društvi in pomembna središča družbenega življenja. Organizirala so veselice, proslave, kulturne dogodke, tekmovanja in druga srečanja, ki so povezovala krajane. Med obema svetovnima vojnama je gasilstvo doživelo pomemben razvoj. Društva so gradila nove gasilske domove, posodabljala opremo in širila članstvo. Kljub gospodarskim težavam so zbirala sredstva za nakup motornih brizgaln in druge sodobnejše opreme, ki je omogočala učinkovitejše posredovanje.
Napredek se je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni. V petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih so generacije gasilk in gasilcev s prostovoljnim delom postavljale temelje sodobnega gasilstva. Fotografije gasilskih vaj, tekmovanj in parad ne prikazujejo le razvoja opreme, vozil in uniform, temveč predvsem predanost ljudi. Temelj sistema so posamezniki različnih poklicev in generacij, ki svoj prosti čas namenjajo usposabljanju, vajam in pomoči ob nesrečah. Prav ta tradicija prostovoljstva ostaja ena največjih vrednot slovenskega gasilstva. Pomembno vlogo imajo tudi mladi. Gasilska društva že desetletja vzgajajo nove rodove, zato so pionirske in mladinske skupine nepogrešljiv del njihovega delovanja. Mnogi veterani se še danes spominjajo prvih vaj, tekmovanj in taborov, ki so zaznamovali njihovo mladost.
Čeprav so današnji gasilci opremljeni z najsodobnejšo tehniko, ostajajo njihove temeljne vrednote enake kot pred več kot 150 leti: solidarnost, tovarištvo, pogum in pripravljenost pomagati. Oktobra, meseca požarne varnosti, se spomnimo generacij gasilk in gasilcev, ki so s svojim delom, predanostjo in nesebičnim prostovoljstvom soustvarjale varnejšo skupnost. Kajti, kot pravi star ljudski pregovor: »Kjer drugi bežijo pred ognjem, gasilci stopijo naproti.« Njihova dediščina ostaja živ dokaz, da je moč skupnosti največja takrat, ko stopimo skupaj in pomagamo sočloveku.
