»S svojo plačo ne morem preživeti,« je ena najbolj znanih izjav nekdanjega predsednika vlade in kasneje predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. Leta 2010, ko jo je izrekel, je sprožila val ogorčenja, saj da je tri tisoč evrov, kolikor je takrat zaslužil, več kot dovolj za preživetje. Naslednji dan se je zanjo opravičil, dejal, da izjava morda ni bila potrebna, je pa resnična. Drži, po vseh mednarodnih standardih Pahor tedaj ni sodil pod prag revščine, je pa sam v mislih bržkone imel subjektivno revščino – revščino, ko redni prihodki niso dovolj za vse osebne potrebe.
Ob mednarodnem dnevu boja proti revščini, ki smo ga zaznamovali pretekli teden, smo se zakopali v številke. Lani je pod pragom revščine živelo 14,3 odstotka prebivalcev Slovenije. Živeti pod pragom revščine je pomenilo, da enočlansko gospodinjstvo na mesec ni imelo več kot 1021 evrov razpoložljivih dohodkov oziroma da se je štiričlanska družina z dvema otrokoma skozi mesec prebijala z manj kot 2144 evri na mesec. Število revnih se v Sloveniji od leta 2022 znova povečuje.
Revnega se počuti skoraj vsak šesti prebivalec Slovenije
Eno sliko kažejo številke in zneski na računih, a ker je revščina oziroma njeno dojemanje lahko zelo osebna stvar, nas je zanimalo tudi, kako gospodinjstva sama doživljajo svoj materialni položaj. Se kljub nizkim dohodkom počutijo bogate ali obrnjeno: ali z visokimi dohodki komaj pridejo skozi mesec? Tako kot naš nekdanji predsednik vlade. Po podatkih, ki jih predstavljamo v nadaljevanju in ki nam jih je posredoval Statistični urad Republike Slovenije, se je lani v Sloveniji revnih počutilo 15,3 odstotka prebivalcev. Torej nekoliko več, kot jih je bilo revnih po uveljavljenih kazalnikih dohodka, stopnji tveganja revščine in materialne prikrajšanosti.
»Subjektivna revščina se ugotavlja na podlagi odgovorov gospodinjstev na vprašanje, kako težko ali lahko shajajo z dohodki skozi mesec, pri čemer se upoštevajo mesečni stroški in prihodki vseh članov gospodinjstva. Za subjektivno revna se štejejo gospodinjstva, ki ocenijo, da shajajo težko ali zelo težko,« so pojasnili na statističnem uradu in poudarili, da se delež ljudi, ki ocenjujejo, da se težko prebijajo iz meseca v mesec, tako na evropski ravni kot v Sloveniji zmanjšuje. »V Sloveniji je ta upad še izrazitejši kot v Evropski uniji: delež prebivalcev, ki živijo v subjektivno revnih gospodinjstvih, se je namreč v zadnjih desetih letih zmanjšal za okoli 13 odstotnih točk, z 28,7 na 15,3 odstotka,« so razkrili statistiki.
Kdo so tisti, ki težko shajajo?
Lani so se deleži prebivalcev, ki živijo v subjektivno revnih gospodinjstvih, najbolj razlikovali po doseženi izobrazbi in tem, ali so bili člani gospodinjstev zaposleni ali ne. Kar četrtina med njimi jih je imela najnižjo raven izobrazbe. Največ težav pri shajanju skozi mesec so navajali brezposelni, več kot tretjina teh se jih je namreč spopadala z golim preživetjem. Med upokojenci je ta delež znašal 19,5 odstotka, med zaposlenimi pa 11,4 odstotka.
Razlike so bile opazne tudi med starostnimi skupinami, najtežje shajajo starejši. Med starejšimi od 64 let je bila subjektivno revna slaba petina prebivalcev. Med spoloma je bila razlika manj izrazita: subjektivno revnih je bilo 15,9 odstotka žensk in 14,7 odstotka moških. Pod črto: med tistimi, ki težko preživijo mesec, je največ brezposelnih, upokojencev in ljudi z osnovnošolsko izobrazbo ali manj.
Iz podatkov štrlita dve zanimivosti. Skoraj vsak deseti prebivalec, ki je po vseh kazalnikih živel pod pragom revščine, se na koncu meseca ni pritoževal nad svojim materialnim stanjem, in kar dve tretjini tistih, ki so imeli najmanjše dohodke, sta kljub vsemu skozi življenje shajali brez resnejših finančnih težav. Na drugi strani nas je presenetil pogled na podatke, da težko shajajo tudi tisti, ki zaslužijo največ. Med tistimi, ki so v najvišjem petem dohodkovnem razredu, jih je 3,2 odstotka poročalo o tem, da jim dohodki ne zadoščajo za preživetje meseca. Med tistimi v četrtem dohodkovnem razredu je bilo takšnih še več, 8,4 odstotka. Ko smo statistični urad zaprosili za razlago, kdo so ti ljudje, so nam pojasnili, da sami zgolj zbirajo podatke, medtem ko umeščanje v kontekst, komentiranje in analiziranje prepuščajo drugim, na primer raziskovalnim inštitutom. Je pa mogoče iz podatkov, ki so nam jih dodatno poslali, ugotoviti, da je med ljudmi, ki zaslužijo relativno dobro, a težko preživijo, več moških kot žensk, da je med njimi največ takih s srednješolsko izobrazbo in da jih je bila več kot tretjina stara med 45 in 59 let.
Inflacija življenjskega sloga
Sociologi opozarjajo, da gre v takšnih primerih marsikdaj za pojav, ki so ga poimenovali inflacija življenjskega sloga. Pojav, pri katerem z naraščanjem prihodkov samodejno in postopoma narašča tudi poraba. Ko nekdo prejme povišico, boljšo plačo, napreduje v službi, postanejo tudi stvari, ki so mu nekoč predstavljale luksuz, del vsakodnevnih potreb. Boljšemu zaslužku sledijo razkošnejši nakupi, dražji avtomobili, večja stanovanja, razkošnejše počitnice. Ni več dovolj povprečna krema za obraz, v košarici se znajde tista prestižnejše blagovne znamke. Namesto kuhanja doma sledijo obiski restavracij, na seznamu se pojavijo dražje naročnine za fitnes ali vrhunske pakete storitev.
Ne nazadnje to pomeni tudi izgubo socialnih transferjev, kot so otroški dodatek, štipendije, olajšave pri plačilu vrtca … Vzdrževanje takšnega sloga na dolgi rok lahko postane začarani krog. Glavna past tega pojava je, da posameznik kljub višjemu zaslužku ne privarčuje nič več kot prej, saj celoten presežek denarja porabi za višji življenjski standard. Težko sestopi nazaj na stare navade in zato mu od dohodkov konec meseca ne ostane nič za varčevanje. Tudi njega tako lahko že manjši nepričakovani gospodinjski strošek ali pokvarjeni pralni stroj pahne v minus.
